Naloga reševanja 33 rudarjev, ki so bili ujeti sedemsto metrov pod zemljo, se je sprva zdela brezupna in je postavila iznajdljivost inženirjev in vrhunsko tehnologijo pred velik izziv. Ob nesreči pa se je sprožilo tudi vprašanje odnosa kapitala do skrbi za varnost v čilskih rudnikih in varnosti delavcev nasploh. Zanimanje svetovnih medijev za potek dogodkov je bilo izjemno, v Copiapo je pripotovalo okoli dva tisoč novinarjev s petih celin, ki so neposredno spremljali zaključno epizodo reševanja. Po sestopu človeka na Luno leta 1969 je bil to drugi dogodek v zgodovini, ko je ves svet gledal prizore v živo, ki niso bili vojne operacije, temveč vrnitev 33 ljudi v življenje.
Drugega za drugim je "zemlja rodila 33 rudarjev", kot se je slikovito izrazila sorodnica enega izmed njih, ki so prebili 69 dni v teminah rudnika bakra in zlata San Jose. Rudnik leži v puščavi Atacama, blizu mesta Copiapo, oddaljenega 804 kilometre severno od Santiaga. Reševalna operacija je trajala okoli 24 ur. Vsa država in velik del sveta sta napeto čakala na končni razplet drame, ki se je zaključila s prihodom 54-letnega topografa Luisa Urzua Iribarrena, ki je tistega usodnega 5. avgusta vodil izmeno, na površje. Za njim so potegnili na plan še šest reševalcev, ki so se spustili v jamo in pomagali rudarjem v rešilno kapsulo Fenix.
Uživajte sir!
Ko se je Luis Urzua Iribarren prikazal na površju, so začeli zvoniti zvonovi vseh cerkva po državi, ljudje so si oddahnili in v vseh večjih mestih se je začelo praznovanje na ulicah. V zgodovini Čila verjetno še noben dogodek doslej ni tako povezal državljanov ali med njimi vzbudil tolikšne solidarnosti in ponosa kot uspeh te reševalne operacije, ki ni terjala niti najmanjše poškodbe med udeleženci.
Slehernega rudarja, ki so ga potegnili ven, je pospremilo veselo vzklikanje "či-či-či, le-le-le, rudarji Čila" iz grl reševalcev in drugih delavcev rudnika, ki so jih pričakali v neposredni bližini jaška. Po strogem protokolu so jih nato sprejeli največ trije najbližji svojci, sledili so objemi s člani vodstva reševalne ekipe ter predsednikom republike. Po nekaj minutah jih je zdravstveno osebje odpeljalo do bližnje postaje na opazovanje. Od tam so jih kasneje s helikopterji premestili v bolnišnico, oddaljeno 40 kilometrov od kraja Copiapo, kjer so jih podrobneje pregledali. Le 40-letni Mario Sepulveda, ki je vseh 622 metrov poti v kapsuli prepeval in vzklikal "či-či-či, le-le-le", se ni držal protokola. Na plan je privlekel vrečko kamenja, ki ga je podaril predsedniku države in rešiteljem, nato pa stekel k svojim tovarišem in z njimi vzklikal rudarski pozdrav.
Reševanje je steklo šele tri dni po nesreči, kajti vodstvo rudnika je sprva skušalo nesrečo prikriti. V akcijo so se vključila številna podjetja ter domače in tuje ustanove. Največji prispevek je dala ameriška vesoljska agencija Nasa. Od 22. avgusta dalje, ko je ena od vrtin dosegla mesto, kamor so se zatekli rudarji in so ti na konico svedra pritrdili sporočilo, da so vsi živi in zdravi, so vsi postopki potekali po metodah, ki jih uporabljajo astronavti tako glede načina prehranjevanja kot psihološke obravnave. Nekaj metod in naprav so izumili čilski inženirji sami, pri drugih, kot na primer pri načrtovanju kapsule, so se posvetovali s strokovnjaki iz Nase. Rudarjem so v kapsuli namestili biometrični pas, preko katerega so imeli zdravniki ves čas dvigovanja po jašku celovit nadzor nad zdravstvenim stanjem rudarja.
Tudi pri psihološki obravnavi so uporabili enako metodo kot pri usposabljanju astronavtov, da bi ujeti rudarji obdržali skupinsko kohezijo. Rezultati so bili uspešni. Vlada je tudi obljubila, da bo vsakemu rudarju zagotovila nadaljnjo zdravstveno pomoč, kajti zelo verjetno se bodo po določenem času pojavile posttravmatične patološke posledice. Rudar Sepulveda je že v svoji prvi izjavi zaprosil medije, naj jih ne jemljejo kot "igralce niti kot novinarje, ker smo le delavci in rudarji". Bojazen obstaja predvsem zaradi pretirane medijske pozornosti in vdora v zasebnost.
Čilski psiholog Alberto Iturra, ki je bil vseskozi v stiku z rudarji, ko so bili pod zemljo, jim je pripravil in vsakemu izmed njih poslal brošuro z nasveti. Najprej jih je opozoril, da "bo sčasoma treba preiti na normalno življenje" in da se ta pot ne konča z reševalno akcijo. Narisal jim je miško (to so oni), nastavljeno past (to so možnosti) in sir (to je veselje ob vrnitvi domov), na glavo miške je narisal čelado (to je priprava na možne pasti). Pojasnil jim je, da njihova pričakovanja (sir) ne bodo nujno skladna z realnostjo (past) in da je zato potrebno vedenje (čelada), da bi se ognili pastem, sicer lahko pride do težav v odnosih z družino in okoljem. Iturra jim je svetoval, kako v takih primerih odreagirati. Na koncu priročnika jim je narisal še eno miško pred pastjo in nad risbo nasvet "Uživajte sir!".
Sicer pa je vseh 33 rudarjev v dobrem stanju, prejeli so že nekaj ponudb za zaposlitev ter povabila z raznih koncev sveta, kot na primer od grškega zasebnega rudarskega podjetja za enotedenske počitnice v Grčiji.
Japonska agencija za raziskovanje vesolja (JAXA) je v sredo poslala nasvet, naj se poskušajo rudarji čim bolj izogibati pretirani izpostavljenosti v medijih. "Stik z mediji bo načel vaše psihološko zdravstveno stanje," opozarja zdravnik JAXA Kasuhito Shimada. Resnično je ta reševalna akcija pritegnila izjemno medijsko pozornost. Po ocenah čilske nacionalne televizije, ki je neposredno prenašala potek reševanja, naj bi si dogajanje v živo ogledala več kot milijarda ljudi po vsem svetu. Novinarji so šli na lov za prve ali ekskluzivne izjave, kar je povzročilo celo nekaj incidentov z družinami rudarjev. A tudi v tem se je pokazala solidarnost med rudarji, ki so se dogovorili, da bodo denar, ki so ga prejeli za intervjuje, razdelili med seboj.
Naj stane, kolikor hoče
Minister za rudarstvo Laurence Golborne, vodja reševalcev, in inženir Andre Sougarret sta si vse od začetka prizadevala, da ne bi mediji reševalne akcije pograbili kot resničnostnega šova. Vlada je zato prepovedala, da bi katerikoli čilsko podjetje dramo uporabilo za oglaševalske namene. Poskusi so bili, a jih je čilska javnost sama obsodila. Na zahtevo predsednika Pinere so v sredo ob začetku zaključne reševalne operacije odstranili veliko čilsko zastavo, ki je zastirala ploščad ob jašku, kamor so izstopali rešeni rudarji. Sicer pa je televizijski signal v živo prikazoval vse dogajanje, kar je olajšalo delo novinarjem, ki so se nahajali precej daleč od ploščadi.
V neposrednem televizijskem prenosu je bil Pinera v prvem planu, kar je bilo pričakovati. Nekateri to razumejo kot zlorabo reševalne akcije za lastno politično promocijo. Toda dejstvo je, da bi ga obsojali, če ne bi bil v ospredju te akcije. Poleg tega se je od vsega začetka osebno zavzemal in na prigovarjanje družin rudarjev vztrajal, da se vrtanje nadaljuje vse dotlej, dokler ne bodo rudarjev našli živih ali mrtvih. Kasneje je dal na voljo vsa sredstva za čim boljši potek reševanja. Po besedah predsednika je reševalna akcija stala od 10 do 20 milijonov dolarjev. Priljubljenost Pinere se je v tem času dvignila nad 52 odstotkov. Po mnenju večine si je predsednik to zaslužil, a hkrati je bila to tudi njegova dolžnost.
Vsi latinskoameriški predsedniki in številni državniki z vsega sveta so mu v sredo želeli uspeh, od ameriškega predsednika Baracka Obame do venezuelskega Huga Chaveza. Predstavnik japonske vlade za stike z javnostjo Yoshito Sengoku je reševalno akcijo označil za "čudež 21. stoletja". Veličina tega reševanja je, poleg samega tehničnega podviga, v tem, da je država življenje svojih državljanov postavila pred vse drugo, pa naj stane, koliko hoče. Zato je lahko ponosen vsak Čilenec.