To je bilo nekoliko presenetljivo, ker so v mestu dohodki prebivalcev nižji od hrvaškega povprečja. "Naši dohodki res niso visoki," je rekla gospa Petanjek. "Živimo pa zelo dobro, ker je v mestu družbeni standard zelo visok. Vse, kar imate opraviti v mestu, lahko opravite peš, v prijetnem okolju, ne da bi vas oviral promet. Matični urad, pošta, gledališče in vse druge javne institucije so v coni za pešce ali njeni neposredni bližini. Okrog nas je lepo mesto, veliko je glasbe, kulturnih dogodkov, družabnega življenja in vse je dostopno. Veliko stvari vam sploh ni treba plačati. Pridejo do vas."

Nizki dohodki, visoka kvaliteta življenja

Varaždin bega obiskovalca. Nekdanjemu središču tekstilne in lesne industrije je kriza delovno intenzivnih panog drastično zmanjšala število zaposlenih v industriji. V največji tovarni Varteks je število zaposlenih padlo z deset na dva tisoč. Drugim industrijam ni šlo nič bolje. Mesto bi moralo počasi ugašati.

Namesto tega pa je devet let zapored po vseh statistikah najbolj urejeno mesto na Hrvaškem, v katerem meščani živijo najbolj kvalitetno življenje. Revija Forbes ga je razglasila za hrvaško mesto, ki se najhitreje razvija. Ima najnižjo stopnjo nezaposlenih v državi in najbolj pospešeno povečuje število študentov. Sredi krize so zgradili mestne bazene in v gozd pri Dravi skrili novo športno dvorano. Mesto so obkolili trgovski centri, ki so enaki trgovskim centrom po vsej Evropi. Hkrati pa je za mestno hišo zrasla nova tržnica s stekleno streho, ki pokriva ves trg. Na njenem robu prodajajo banane in pomaranče, ki so enake kot povsod drugod. Pod prozorno streho pa je prizor v nasprotju s časi. Na eni stojnici je stara gospa prodajala velik kup zadnjega jesenskega stročjega fižola in nič drugega. Na drugi je nekdo ponujal korenje, ki ga je očitno potegnil iz zemlje to jutro. Krompir je bil še rjav od zemlje, zelenjava pa je bila na vsaki stojnici drugačna in tudi na istih mizah ni bila enake velikosti. Med zadnjo jesensko zelenjavo so se kljub delavniku sprehajali kupci.

"Zdaj smo v vojni za ozemlje s trgovskimi centri," je povedal direktor tržnice Predrag Ciglar. "Mesto je oblegano, zaradi česar je bilo ogroženo mestno središče. Trgovine so se zapirale in zdelo se je, da bomo postali muzejsko mesto, v katerem bodo v centru samo še kavarne."

Nekatere ulice v središču so res kazale, kot da se drobne trgovine selijo kam drugam. Za njimi so ostali samo še izveski z urami in čevljarskimi kopiti.

"Zato smo zgradili tržnico in zaustavili izseljevanje trgovin iz mesta. Tržnica je socialni prostor, ki priteguje ljudi. Sem se pride na kavo, tukaj se srečate s prijatelji. Imate svoje branjevke, s katerimi se lahko pogajate za ceno. Odnosi so osebni, pozdrav ni samo formalnost. To je mesto srečevanj in ima močno socialno komponento. Tukaj se znajdejo vsi sloji, ker je prijetno, ker je v mestu in ker živi z njim. Zdaj bo festival buč, tukaj so koncerti in sejmi. To omogoča tudi drugim malim trgovcem v središču mesta, da bodo morda preživeli obleganje s trgovskimi središči. Center mesta se ne sme izprazniti. Tržnica je srce mesta, mesto pa nas podpira."

Vprašal sem ga, ali je prav neverjetna priljudnost mestnega središča stvar načrta ali rezultat srečnih naključij. Ali za videzom urejenega mesta tudi zares obstaja mesto, ali pa je zgolj barvita kulisa?

"Ne, ne. Tukaj ni nobenih naključij ali propagande," je skoraj vzrojil. "Tudi pridelki, ki jih vidite na stojnicah, niso kar na pamet domači. Imamo petčlansko komisijo, ki si ogleda kmetijo in preveri, ali res kaj pridelujejo in ali res prodajajo, kar pridelujejo. Tem potem izdamo certifikat, da je njihova hrana pridelana po dogovorjenih ekoloških standardih, in samo lokalni proizvajalci jo lahko kot tako tukaj prodajajo. Trgovci z uvoženo zelenjavo morajo jasno povedati, od kod prihajajo njihovi pridelki. Cerifikat ni prazen papir, ampak resen dokument. Letos smo nagovorili predsednika države Josipovića, da je med obiskom mesta na tržnici podeljeval naše certifikate, ki imajo status garanta kvalitete. To je resna institucija, ne pa marketinški trik. Če hočete v teh pogojih mesto ohraniti živo, je treba delati z inteligentno vizijo. Prevaranti sami vedo, da tukaj nimajo kaj iskati."

Stopil sem v mestno hišo, da bi župana Ivana Čehoka vprašal, kako to, da se mesto z nizkimi osebnimi dohodki v hrvaški provinci obnaša kot bogato središče. Mestna hiša je tako kot vse druge palače v mestu pobarvana v mehke barve baroka s štukaturami, debelimi tepihi na tleh in izrezljanim pohištvom. Uslužbenci in uslužbenke gojijo strogi hrvaški meščanski stil oblačenja s formalnimi temnimi oblekami, zategnjenimi pričeskami in lakastimi čevlji z visokimi petami. Ivan Čehok je dobil že tretji mandat in je tudi enajst let poslanec liberalne stranke v hrvaškem parlamentu. Na županskih volitvah pa je nastopil kot neodvisni kandidat z nestrankarsko listo.

Brez izobraženih ljudi vsi propademo

V predsobi županove pisarne je stal urejen gospod s pristriženo bradico in tesno zategnjeno temno kravato pod poškrobljenim ovratnikom sive srajce. Obleka je bila okrtačena, kot da je včeraj prišla iz trgovine. Ob njem je stal dolgolasec v kavbojkah, s srajco, ki je visela čez pas, in teniškimi copati na nogah. Las si ni umil vsaj dva dni. Z ustrezno vljudnostjo sem pozdravil župana v zlikani obleki in pološčenih čevljih in ignoriral dolgolasca.

To je bil družabnostni spodrsljaj. Župan je bil dolgolasec, ki je bil videti, kot da igra kitaro pri Rolling Stonesih.

"Pozdravljeni v našem mestu," se je nasmejal in rekel, da nima prav veliko časa. Nesporazumov zaradi svojega neformalnega videza je navajen in ga očitno na smrt zabavajo. V mestni hiši nihče ni imel prav veliko časa. "To veste, da je Varaždin mesto, ki se po vseh gospodarskih in socialnih parametrih najhitreje razvija, ne?" je rekel.

Čehok je bil prvi hrvaški politik, ki je v lokalnem okolju izstopil iz strankarskega okvira. Vprašal sem ga, zakaj se mu je to zdelo potrebno.

"Lokalna okolja je treba osvoboditi vladavine strank in pritiska centralizirane države. Župane volimo na neposrednih volitvah. Glasuje se za konkretnega človeka, ne za njegovo politično barvo. Župan upravlja interese vseh meščanov, ne samo tistih, ki so glasovali zanj."

Ampak kot poslanec liberalne stranke pripada politični usmeritvi, ki je ne more skriti.

"Seveda imamo ljudje politična prepričanja. Ampak ali je politično prepričanje športnika ali gasilca pomembno za to, kako opravlja svoje delo? Ni. Župan pa tudi ni ideološko opredeljena funkcija. Seveda se ne moremo vedno otresti pasti ideologije, ampak v mestu se težko odločate za projekte glede na ideološki predznak političnih strank. Ali naj levica asfaltira levi pločnik, desnica pa desnega in bosta cestišče prepustili centru? Bo levica zidala na levi strani ulice, desnica pa na desni? Na lokalni ravni se je treba tem zankam izogniti. Važna je vizija razvoja in odločitve, ki iz nje izhajajo. V Varaždinu politikanti niso popularni. Ljudje, ki jim je vse nemogoče, sumljivo in težko, dokler ni vse razčiščeno v neskončnih razpravah, nimajo uspeha."

Podvomil sem v praktičnost tega, kar je govoril. Zvenelo je kot simpatična predvolilna strategija, realna politika v mestu pa je pač igra interesov. Župan je nehal govoriti o politiki in začel razlagati, kaj na mestni ravni pomeni socialna kohezivnost. Varaždin je imel pred petnajstimi leti zelo nehvaležno gospodarsko strukturo. Dvajset odstotkov prebivalstva je delalo v industrijah, ki niso imele prave prihodnosti. Vprašal sem ga, kako so se izognili počasnemu propadanju.

"Meni je bilo pred petnajstimi leti jasno, da morajo vzporedno s spremembami industrije teči vlaganja v izobraževanje. Brez izobraženega prebivalstva vsi propademo. Govorim o našem lokalnem, mestnem izobraževanju, ne o hrvaškem šolskem sistemu."

Med kazalci, ki Varaždin ločijo od drugih hrvaških mest, je tudi to, da je edino mesto, ki ima v osnovnih šolah pouk v eni izmeni.

"Otroci pridejo v šolo ob osmih, pouk vsi končajo ob enih. Lahko ostanejo v šoli do treh in pod nadzorom opravijo vse domače naloge, tako da so popoldne prosti. Šola nudi pouk in socializacijsko podporo. Danes mnogi starši otrokom v šestem ali sedmem razredu ne morejo več pomagati pri angleščini, nemščini ali matematiki. Tudi ni treba. Zato otroci hodijo v šolo. Tam jih morajo naučiti, ne doma. Ta logika gre potem naprej v srednje šole in fakultete. V mojem mandatu se je število študentov povečalo za 120 odstotkov. To je bilo načrtno. Mladim smo omogočili visokošolsko izobraževanje v mestu. Zakaj smo to naredili? Zato, ker je tekstilna industrija, ki lahko zaposli nekvalificirano delovno silo, v zatonu. Nekvalificirane delovne sile ni več kje zaposliti. Ustanovili smo visoko šolo s šestimi programi, pomagali ustanoviti ekonomsko fakulteto in razširili fakulteto za informatiko. Ob tem smo razvili izobraževanje odraslih. Meščani, ki se težko zaposlijo, se lahko dodatno izobražujejo. Ko so v našo svobodno cono prišla podjetja iz tujine, je mesto organiziralo jezikovne tečaje za delavce. Imeli smo trideset elektrotehnikov s srednjo šolo, ki niso znali uporabljati avtocada in se niso mogli zaposliti. Mesto je plačalo tečaj računalniškega izobraževanja, dvajset jih je našlo delo. Mesto ima izobraževalno vertikalo od vrtca do izobraževanja odraslih. Kaj smo s tem dosegli? Varaždin ima najnižjo stopnjo nezaposlenosti na Hrvaškem. Okoli pet odstotkov. Če upoštevate sezonsko delo in sivo ekonomijo, je je v resnici okoli štiri odstotke. V svobodni coni dela tri tisoč ljudi. Dali smo jim zemljo in infrastrukturo in rekli, naj gradijo in zaposlujejo ljudi. V coni za mala podjetja je zaposlenih še 550 ljudi. Imamo tehnološki park informacijskih tehnologij z dvesto zaposlenimi inženirji. Važno je, da visoko izobraženi mladi ljudje ostanejo v mestu."

Tukaj si je oddahnil. Tu pa tam je pogledal na iPada, ki je nonšalatno ležal na mizi. Rekel je, da je to njegova pisarna, ki jo nosi s sabo, ker ne mara izgubljati časa za pisalno mizo. Mimogrede je omenil, da ima Varaždin največ športnih klubov v prvi ligi od vseh hrvaških mest in da sta med mestnimi športi tudi sabljanje in bejzbol. Pri visokem standardu mestnega življenja imajo meščani visoko izražene zahteve kljub relativno nizkim dohodkom. Vprašal sem ga, v kakšnem razmerju so z državo, pa je skomignil z rameni. Mestna politika je lokalna.

"Nacionalna in mestna raven nista nujno enaki, niti po politični niti po razvojni plati. Nacionalna politika ne razume lokalnih potreb niti ne izkorišča lokalnih potencialov in sploh ne jemlje resno specifičnosti lokalnih politik. Lahko imate fantastičnega premierja, sijajnega predsednika in poln parlament Sokratov in Platonov. Nič vam ne pomaga, če se država ne razvija na lokalni ravni. Zemljišča, komunala, urbanistični načrti, delovna sila in kapacitete so vedno lokalni. Če tega nimate, ne morete nič. Obstaja sindrom majhnih narodov, kjer državljani vse pričakujejo od države. Živimo v etatizmu, kjer država upravlja vse dobrine. Smiselne politike pa vedno nastajajo na lokalni ravni in tam je treba z njimi upravljati pogosto v nasprotju s pritiski države."

Jaz in moja tajnica sva naredila tehnološki park

Zdaj je moderno visok družbeni standard enačiti z nevarnostjo bankrota. Varaždin bi moral biti zadolžen do vratu.

"Od kod vam denar?" sem vprašal Slobodana Mikaca. Lani je odstopil z mesta direktorja agencije za razvoj in vlaganja hrvaške vlade in se odločil, da bo raje delal v mestni razvojni politiki. Zanimalo me je, koliko znašajo mestni dolgovi.

"Kakšni dolgovi?" je začudeno vprašal. "V zadnjih desetih letih so se mestni dohodki povečali za trikrat."

Mikac je še kot namestnik ministra za ekonomijo ustanovil svobodno industrijsko cono v Varaždinu in se hvali, da je mesto pridobilo 5000 delovnih mest.

"V mestni vladi smo si zastavili preprosto vprašanje: hočemo delavce s plačami po 500 evrov ali po 3000? Seveda smo vsi dvignili roke za 3000. Potem smo pogledali, kaj moramo narediti, da bi lahko prišli do tega."

Zvenelo je zanimivo. Mesto, ki ima vizijo izobraženega prebivalstva z visokimi dohodki. Mikac je rekel, da je odgovor preprost.

"V tem ni neke posebne modrosti. Tukaj nikoli ne bomo kopali zlata ali črpali nafte. Vemo, da bosta tekstilna in lesna industrija izginili, tako kot sta izginili iz Nemčije in Francije. Nadomestila ju bo industrija obnovljivih energetskih virov, ki generira nova delovna mesta. Hočemo investitorje, ki bodo živeli tukaj s svojimi družinami? Naredimo ekološko čisto mesto visokih tehnologij, z visoko kvaliteto življenja in s pogoji za ustrezno izobraževanje. Od prednikov smo podedovali prelep baročni center, ki so ga vojne obšle. Ne moremo pa živeti v muzeju. Dajmo mu inteligenten razvojni kontekst. Zato svobodna cona za vlagatelje, tehnološki park, podjetniška cona in pragmatična mestna uprava. Vse deluje. Meščani morajo čutiti, da obstaja možnost boljšega življenja. Od nas zahtevajo delovna mesta, urejeno mesto, delujočo komunalo, dobre življenjske razmere, urejene šole, dostopne vrtce, varnost na mestnih ulicah ob vseh urah, sfrizirane parke in lepo pokopališče. Ničesar si ni treba izmisliti. Ne potrebujemo tisoč študij in milijon projektov. Vsi vemo, kaj pomeni trajnostni razvoj. V političnih strankah se o velikih rečeh tukaj prerekamo tako kot povsod drugod, ko gre za mesto, pa hitro pridemo do konsenza. Zato mestna politika velja za koristno in jo volilci zadnjih deset let vedno znova potrdijo."

Pozanimal sem se, zakaj se je iz državne vlade umaknil v mestno upravo. Rekel je, da v vladi nihče ne ve, ali bo Hrvaška čez dvajset let industrijska, turistična ali agrarna država, vlada nima jasnega nacionalnega razvojnega programa.

"Hočemo v Evropo. To je vse. Kot da so s tem razvojni problemi rešeni. Kaj potem, je popolnoma nejasno. Primeri drugih držav so poučni. Iz tega lahko sledi samo kaos. V mestu lahko jasno definirate razvojni koncept in ga izvedete z zadoščenjem, ker so prioritete jasne. Za nas Evropa ni cilj, ampak metoda, s katero lahko rešite razvojne zadrege. Cilj je evropsko mesto, v katerem ljudje dobro živijo. Svobodno cono sva naredila jaz in moja tajnica. Pogajala sva se za zemljišča, jih opremila z infrastrukturo, privabila vlagatelje in jih pripeljala sem. Brez forumov in kompliciranja. Zdaj dela tam tri tisoč ljudi. Tri tisoč novih delovnih mest v mestu s petdeset tisoč prebivalci. Odgovornost je bila moja. Če ne bi uspelo, ne bi smel hoditi po ulici. Lahko bi se samo še vrgel v Dravo. Kdo bi me vzel v službo?"

Med Zagrebom in Ptujem je majhno mesto našlo formulo trajnostnega razvoja s perspektivo lepega življenja. Zvenelo je kot nezaslišana politična novost.