Velik korak naprej

Od oranžne revolucije dalje spremljamo v Ukrajini resne poskuse demokratizacije političnega življenja, ki naj bi to državo pripeljala v skupino uglednih držav zahodnoevropskega tipa. To pa ni enostavno. Največji problem je parlament, v katerem so, si predstavljate, občasno hoteli celo odločati, in to tako, da so svojim kolegom drugačne politične barve skušali vtepsti v glavo svoja politična stališča z lasanjem, treskanjem s pestmi po betici in brcami. Najbrž je prav zato ustavno sodišče kot neustavno razglasilo odločitev prejšnjega predsednika Juščenka, da zmanjša lastna pooblastila in jih prenese prav v hram demokracije. Kako naj parlamentarci, pretepači različnih barv in izobrazbe, ver, jezikov in porekla, ki jih je veter preko ukrajinskih step nametal v Kijev, odločajo o usodi države? Zakaj pa je potemtakem tam predsednik Janukovič, ki je zagotovo najbolj pameten Ukrajinec, sicer ga ne bi izvolili na ta položaj? A se pri tem postavljanju stvari na pravo mesto v novi vladi niso ustavili. Ker parlamentarci niso sposobni dojeti niti pomena zunanjega videza politika v demokraciji, je vlada spisala natančen kodeks, kako morajo biti oblečeni tisti njeni ministri, uslužbenci in tuji gostje, ki stopijo za govorniški pult parlamenta v Kijevu. Ministri morajo imeti vsaj tri obleke in jih za nastop v parlamentu redno menjavati, da poslancev ne bi dolgočasili z vedno isto barvo in dezenom, pa tudi, da ne bi pustili vtisa, da je vladni kader ena sama revščina. Z oblekami morajo, po kodeksu, biti barvno usklajeni tudi kravate in drugi modni dodatki, zunaj vsake pameti pa je, da bi se v parlamentu pojavili v oblekah, ki sta jih povozila čas in moda: usnjenih jaknah, kavbojkah, puloverjih, ali, bog ne daj, pisanih srajcah. Za ženske je vlada predpisala še bolj natančna navodila. Funkcionarke gredo v parlament oblečene sodobno in elegantno. Pred poslanci se ne smejo pojaviti v ozkih in prekratkih krilih, tesnih hlačah ali visokih petah. Ali bodo na vhodu v parlament obiskovalkam strokovne estetsko-modne komisije merile rob kril nad koleni, koliko jih krila stiskajo okrog bokov, globino dekolteja in da niso pete višje od 11 centimetrov, ni povsem razdelano, je pa jasno, da s tem predvsem izganjajo iz parlamenta duh "lepe Julije". Bivša premierka Timošenkova je prav s takšnimi oblačili obnorela parlamentarce, da jim je pri odločanju zablokirala zdrava pamet. Ukrep je seveda ukrajinska notranja zadeva. Ima pa zunanjepolitične posledice. Tudi do Slovenije. Zaradi usnjene motoristične jakne Peklenskih angelov parlamentarcem v Kijevu poslej ne bo mogel govoriti o odnosih med cerkvijo in državo naš bivši poslanec, zdaj šef urada za verstva, Aleš Gulič. Bojim se, da tudi poslanki Evi Irgl strogi nravstveni čuvaji ne bodo dovolili vstopa zaradi petk in ozkega krila, to pa kar kliče k ostremu uradnemu protestu naše države. Našim politikom ne bo nihče določal, kako naj se oblačijo. Pri nas šteje pamet! Kakšne težave bosta šele imela britanska kraljica, ki ne sodi med tiste, ki sledijo Armanijevemu in Diorjevemu diktatu, ali pa libijski voditelj Gadafi, ki ne premore niti ene kravate, kaj šele obleke, in rad pride v dolgi halji, pripravni za jahanje kamel...

Kaj pa, če Ivo ne laže?

To, kaj bivši hrvaški premier Ivo Sanader leporeči hrvaški javnosti o svojih poslih in razlogih, da je šel ter pustil pučanstvo na cedilu, ko mu je bilo najtežje, je čisto družinska zadeva naše južne nam sosede. Ali mu verjamejo, da se mu srce trga, ko gleda od zunaj, kaj delajo s Tuđmanovino, je zasebna stvar vsakega Hrvata posebej. Toda, kaj, če je res, da je odstopil zaradi neznosnega pritiska Slovenije in njenih ogromnih neustavljivih apetitov po sveti hrvaški zemlji? Morda je slovenska opozicija imela prav, ko je vseskozi zatrjevala, da nam Pahorjeva vlada ni nalila čistega vina glede arbitražnega sporazuma s Hrvati. Morda nam je prikrivala prav to agresivno kolonialistično imperialistično politiko, pred katero je klonil Sanader. Če držijo njegove besede, potem nam je vlada prizadejala veliko mednarodno sramoto, ki je ne operejo vse vode Piranskega zaliva. Da nas bodo poslej primerjali z nizozemskimi kolonialisti v Kongu in angleškimi v Indiji, si pa res ne zaslužimo. To kar kliče h kazenski odgovornosti političnega vrha, ki je kršil ustavno določilo, da bomo izvajali miroljubno dobrososedsko politiko. Ne vem, kaj čaka Janša, toda takoj je treba ustanoviti še eno parlamentarno komisijo, ki naj ugotovi: kdo, kdaj in kako je pritiskal na Iva, da se mu je že sanjalo, da na Jelačič placu sredi Zagreba plapola slovenska trobojnica in da se zagorski štruklji tako imenujejo po slovenskem Zagôrju in ne po hrvaškem Zâgorju. Katere Ciine metode (vodno deskanje, elektrošoki, zažiganje šahovnice?) so bile uporabljene pri pritiskih na Sanaderja, da je Ino prodal Madžarom, samo da ne bi padla Slovencem v roke. Vlada naj jasno pove, katere dele hrvaškega ozemlja je nameravala zasesti. Obrambna ministrica Jelušičeva naj komisiji pojasni, katera desetina je bila predvidena za okupacijo, kakšna ognjena moč je bila načrtovana, ali bi uporabili metodo požgane zemlje in koliko patrij bi poslala v boj. Kakšno vlogo bi imel brigadir Krkovič in kakšno specialna enota JJ (Joras-Jelinčič). Vlada naj takoj iz sklada za naravne katastrofe nameni denar za poplačilo duševnih muk Janševega prijatelja Sanaderja, opozicija pa naj mu ponudi vso pravno pomoč pri tožbi Pahorja na sodišču za človekove pravice.