Politiki so pokleknili, kralj je pobegnil. Ljudstvo je pokazalo pot. "Bolje rat nego pakt!" je bil zaščitni znak upora proti okupatorju in sodelavcem. Zmaga je prinesla eno izmed svobod na dolgi poti osvobajanja.

Kakšno družbo smo ustvarili? Ocene so različne in segajo od vsesplošnega zločinskega komunističnega titoizma (povzeto po zgodovinarju Dežmanu) do nostalgije mnogih po prejšnjih časih. Nostalgija je parcialna. Nekaterim se toži po oblasti, redu in disciplini, drugim po delovnem mestu, zdravstvenem zavarovanju, boljši skrbi za otroke in sploh po razmerah, v katerih je bilo pričakovanje jutrišnjega dne mirnejše, kot je zdaj.

Pomen ene tisočinke

Kakorkoli že ocenjujemo povojni čas, ni dvoma, da smo svobodo zaznamovali z zločinom in grehom. Nič bolje ni z "golimi otoki" naslednjih let svobode. Povojni poboji se dvigujejo iz grobov in po svetopisemskem načelu obremenjujejo ničesar krive generacije. Krivih že dolgo ni več. Zdaj lovimo le "dediče zločinskih ideologij", zgolj iz politično profitnih razlogov uprizarjamo lov na čarovnice.

Tukaj se ne da izogniti razmišljanju o morali. Lahko je individualna, lahko je skupna, prevladujoča v nekem narodu. Če je skupna, napeljuje na spekulacije o narodnem značaju. Ali je mogoče zaznavati kaj takega? Je kaj v skupinskih vedenjskih vzorcih, kar se dviga nad običajne anekdotične stereotipe? Še akademik Trstenjak je bil nekoliko zadržan, ko je pisal o slovenskem značaju. Kohlberg, ki se je predvsem ukvarjal z moralnim razvojem posameznikov in družbe, je manj prizanesljiv. So družbe, ki so na nižji stopnji moralnega razvoja. Te najbrž kažejo tudi na skupinski značaj in njegove problematične poteze.

Sklepna misel Latinke Perović, srbske disidentke, je naslednja: "Svobodne družbe govorijo o svojih napakah, totalitarne o svojih vrlinah." (Objektiv, 2. oktobra 2010). Čas po letu 1991 je večini bližji in marsikaj je težje skriti. Ob domnevi, da smo svobodna družba, kaže spregovoriti o napakah. V ospredju naj bo želja, da se ne ponovijo, če za marsikaj ni že prepozno.

Enotnost narodove odločitve se je dokazala v kratki, a za padle in njihove družine nepopravljivo tragični vojni. Če ne bi imeli sreče in nekaterih pomembnih ugodnih okoliščin, bi bilo tragičnosti dosti več. Takoj po svobodi je sledil zločin, ki se glede na razmere ne razlikuje dosti od povojnih pobojev. Petindvajset tisoč izbrisanih in enotnost politike, načrtovalcev administrativnega genocida, zvestih izvajalcev po občinskih upravah, predstavnikov RKC in javnega mnenja. Tudi po dolgih letih od jasne besede ustavnega sodišča in njegove obsodbe izbrisa ni bilo videti volje, da se krivica popravi. Še pred štirimi leti je manj kot polovica ljudi menila, da je treba izvršiti sodbo ustavnega sodišča o izbrisanih.

Ali se lahko tolažimo z dejstvom, da je bilo pred dvema letoma le še 16 odstotkov državljanov, to je približno 270.000 polnoletnih, ki so menili, da so izbrisani narodni izdajalci? Če pride le tisočinka te množice javnega mnenja na oblast, smo lahko priče novemu zločinu.

Prepričljiva večina politikov kot načrtovalcev in odredbodajalcev, kakor tudi večina uradnikov, izvrševalcev izbrisa, je zanikala, da bi bilo storjeno karkoli v nasprotju z zakonom. In še današnji čas razkriva vrsto intelektualcev, razumnikov "sui generis", celo nekaterih, na srečo redkih, sodnikov ustavnega sodišča, tudi bivših svetovalcev predsednika republike, ki branijo kot zakonita dejanja, s katerimi je država izbrisala 25.000 ljudi, ali jih vsaj relativizirajo.

Slepi za človekove pravice

V tem času so se tudi začeli na eni strani graditev liberalne, tržne, podjetniške, skratka kapitalistične države in ustrezne zakonodaje, na drugi pa poskusi vzpostavitve nekaterih socialnih mehanizmov ali zgolj osamljenih akcij za pomoč ljudem z obrobja. Ti ljudje so postajali vse hitreje in bolj množično prepoznavni. Prav na tem drugem področju se je spet pokazal del slovenskega značaja. Množice so se poenotile v naslednjem.

Kadar se je razširil glas, da bi v kakšnem od boga pozabljenem kraju naselili komuno za odvisnike, smo vselej naleteli na traktorje, ki so zapirali najbolj odročne hribovske poti. Narkomani niso ljudje, ki bi zaslužili prostor med nami.

Svoj moški glas in možato čast smo zastavili za ženske, ki hočejo roditi, ne da bi jim že v začetku ob strani stal pater familias; pravzaprav smo oboje zastavili proti njim. Na referendum povabljeni narod jih je povozil z več kot osemdesetodstotno večino. Samo še svobodna Slovenija je dosegla večje poenotenje zavesti in dejanj.

Uprli smo se gradnjam varnih hiš za pretepene in z neprestanim nasiljem ustrahovane matere in žene. Gradnja takih hiš v naši bližini pomeni nevarnost. Varna hiša po definiciji ogroža.

Postavili smo barikade za vrtce, kjer bi poskrbeli za prizadete otroke. Njihova bližina razvrednoti vse, kar smo si zgradili. Torej tudi otroci s posebnimi potrebami po definiciji niso vrednota, če razvrednotijo naše bivanje in celo predmete. Med tistimi, ki so znali najbolj natančno ovrednotiti tako razvrednotenje, so bili primeroma specialisti za človekove pravice, ustavni sodniki. Kdo bo bolje vedel, če ne prav tak.

Nazadnje (a bodočnost utegne prinesti še nove socialne izume) smo se spomnili staroslovanskega običaja požigalništva. Namesto krčenja gozda in rahljanja zemlje ali morda preganjanja lubadarja smo to metodo uveljavili kot najbolj zanesljivo za odstranjevanje Romov, ki bi se utegnili priseliti na obrobje med gozdom in travniki. Nesojena bivališča v obliki starih barak in drvarnic so gorela vsa po vrsti. Ko bi jih premogli več, bi bilo ljubljansko predmestje najbrž videti kot Neronov Rim.

Vsa ta dejanja je omogočala tudi svojevrstna uporniška drža politike, ki ji ne glede na barvo vse do leta 2008 ni prišlo na misel, da je ustavno sodišče garant človekovih pravic in da je zato treba spoštovati in izvrševati njegove odločbe. V praksi se je pokazalo, da je vsak vaški župan močnejši od ustavnega sodišča in da je ta najvišji varuh zakonitosti po potrebi brezzoba karikatura tigra. Politična barva vseh oblasti je od leta 1991 naprej na mnogih področjih črna. Simbolizira slepoto za človekove pravice. Tudi sedanja oblast se trudi, da bi zlasti na področju discipliniranja in kaznovanja državljanov zacementirala vse tisto, kar je prejšnja posebej slabega uvedla. Obetajo pa se še novi izumi.

Je torej vse še bolj črno? Se bomo spet spraševali kot razočarani partizani v letih po drugi svetovni vojni? "Smo se za to borili?" Pravzaprav ne vem. Se pa spomnim drugega dela slovenskega značaja, ki pa je bil na žalost v manjšini. Marsikdo od izbrisanih je preživel po zaslugi ljudi, ki so ostali ljudje. Med njimi primeroma zdravniki, ki so na svoje ime pisali recepte zanje in naredili še marsikaj, česar ne bi smeli, pa se drugače ni dalo, če so hoteli ostati zvesti sebi in svoji prisegi. In so ostali zvesti. Ne nazadnje peščica pravnikov, eden še posebej, ki so znali ločevati prav, pravičnost in kar je nasprotje vsemu temu, čeprav povzdignjeno v zakon. Zato ne preseneča zadržan odziv pretežnega dela stanovske srenje ob podelitvi priznanja Krivicu. Ko bi delili njegova stališča tudi sicer (enako pogum), do izbrisa sploh ne bi moglo priti.

Še se najdejo posamezniki, ki jih občutek za človeka vodi v akcije na prezrtem robu družbe, tam med brezdomci, med zaporniki, ki jih je vse več, pa ni razloga za tako represijo, med azilanti, kjer je Slovenija na dnu po človečnem odzivu državnih struktur, med Romi, ki životarijo nekje med poskusi integracije in neprilagojenostjo zaradi zavračanja, in še marsikje bi jih našli. Ali je kakšna možnost, da bi se po tej peščici ljudi sčasoma izoblikovala neka splošna morala, ki bi ustvarjala drugačen prostor, kot je ta, v katerem smo zdaj? Ali je še čas, da se pohlep, ki mu ni videti meja - pohlep po bogastvu in enako po moči nad drugimi -, umakne drugačnim vrednotam? Mora vedno priti do revolucije, ki je najslabša možnost, ker pomeni, da smo zamudili vse bolj človeške in človečne poti? Je mogoče najti politika, ki zmage svoje stranke ne bi spremenil v diktaturo, s katero utiša vse pomisleke zoper svoje vizije? Kako najti razumnike, ki ne bodo le fanatični kritiki zgolj enih in še bolj fanatični privrženci drugih?

Ponavljam že zapisano. Če so pred dvajsetimi leti nekateri umrli in mnogi bili pripravljeni umreti za svobodno Slovenijo, danes še dosti več njih umira zaradi nje. Tako domovino smo si uspeli zgraditi. Kar je morda še huje - ni videti dobrega zgleda. Še vedno je boljša od večine Evrope. Lahko si privoščimo še kakšen korak navzdol.

Torej - nič spodbudnega ob dvajsetletnici plebiscita. A kdor bi se rad slepil in mirno spal, mora brati kaj drugega. Na primer predvolilne obljube od svobode dalje.