Edina naloga mladih sil je zavzeto delo ter učenje od starejših in modrejših, brez katerih tako kot v vseh družbenih sferah tudi v nogometu ne gre. Odkar je selektor Matjaž Kek objavil seznam za tekmi s Ferskimi otoki in Estonijo, so korak pred vrstnike stopili Haris Vučkič, Jan Koprivec in Matija Škarabot. Prvič so bili del članske reprezentance, kar je bila odlična priložnost za učenje in privajanje na ekipo, v kateri naj bi imeli v prihodnjih letih vse pomembnejšo vlogo.

Najmlajši od trojice je 18-letni in za svoja leta nadvse zgovorni Haris Vučkič. Domžalčan (njegov brat Alen igra za Olimpijo) je pri petnajstih letih debitiral v slovenski ligi. Domžale so takrat sicer kršile pravila, a bo v zgodovini ostalo zapisano, da je Vučkič najmlajši nogometaš z nastopom v prvi ligi. Že takrat je veljal za biser, kar je opazilo tudi vodstvo angleškega kluba Newcastle, kjer ga zdaj brusijo skoraj dve leti. "Veliko priložnosti dajejo mladim nogometašem. Treniram s prvo ekipo, igram za rezerve, v pokalu tudi za člane. Nočem se obremenjevati, ali bom debitiral v elitni angleški ligi. Ampak najbrž mi bo trener dal priložnost v tej sezoni. Sicer naj bi bil med kandidati za nastop 25. oktobra, ko bomo igrali v ligaškem pokalu proti Arsenalu," je povedal Haris Vučkič, ki je prvi zvezdni trenutek doživel, ko je pred tedni v ligaškem pokalu slavil zmago na gostovanju pri Chelseaju, na igrišču pa prebil vseh 90 minut.

"Oče, stric in prijatelj so me prišli gledat. Zato sem se po odločilnem golu obrnil proti njim." Igral je na položaju zadnjega vezista, vajen je tudi igranja na položaju ofenzivnega vezista in levega krila. Nekaj dni pred tem je proti Chelseaju dosegel gol, a proti rezervni ekipi. "Chelseaju ga rad zabijem," se je zakrohotal na vsa usta. Smeje se veliko. Še zlasti če se v njegovi bližini znajde Valter Birsa. Takrat se pričkanju o tem, kdo je boljši v igrici FIFA 11, ni mogoče izogniti. A ne le Birsa, prav vsi (med pogovorom so se s pripombami izkazali mimoidoči Bojan Jokič, Valter Birsa, Branko Ilič, Samir Handanovič in Robert Koren) Harisu s sproščenostjo in zbijanjem šal dajejo vedeti, da mu ni treba nič skrbeti. Na prvi pogled se zdi, da je njihov odnos podoben mlademu mucku in izkušenim mačkonom, ki vzamejo nadobudneža pod svoje okrilje. "Sprejeli so me z odprtimi rokami, nihče ne viha nosu. Najbolje sem se ujel z Daliborjem Stevanovičem. Bojan Jokič je prav tako 'faca', vedno je za šalo. Podobno kot Valter Birsa."

Harisove odlike so tehnična podkovanost, hitrost in za najstnika nadpovprečna fizična moč. "To je od mamine hrane!" je izstrelil. Mamino kuho okusi redko, odkar je v Angliji. V Newcastlu namreč živi z očetom, mama in brat pa ju redno obiskujeta. "V Domžalah sem vedno treniral s starejšimi igralci. Ko sem bil star 15 ali 16 let, sem že treniral s člani Domžal. Morda se mi to pozna," je resneje dodal. Po slogu igre (kadar drvi po krilu) malo spominja na Cristiana Ronalda. To ni naključje, kajti od nekdaj ga želi posnemati: "Ko je igral za Manchester United, sem navijal za rdeče vrage. Odkar igra za Real, navijam za beli balet. Seveda mora biti tudi moja pričeska v Ronaldovem stilu."

V Newcastlu s tako velikimi zvezdniki, kot je Ronaldo, nima opravka. A nekaj jih je v nogometnem svetu zelo znanih. V ta rang spadajo Fabricio Coloccini, Peter Lovenkrands, Jonas Gutierrez, Hatem Ben Arfa in Alan Smith. "Lepo je, ko so takšni zvezdniki na realnih tleh. Počutim se kot enakopravni član ekipe. Največ mi pomagata Gutierrez in Coloccini. Družim se predvsem s tujci, ki vedo, kako je nogometašem v tujini," je pojasnil igrivi najstnik, ki med grajenjem nogometne kariere ni pozabil na šolo: "V Newcastlu obiskujem tamkajšnjo akademijo. To je približno takšna šola, kot je pri nas športna gimnazija."

Jasmin je dober kot kruh

Jan Koprivec, 22-letni vratar Udineseja, že ima nekaj izkušenj z branjenjem v Italiji. Tam je od leta 2007, ko je iz Kopra prestopil h Cagliariju in po letu dni postal član Udineseja. Lani je bil na posodo pri drugoligašu Gallipoliju, kjer mu je načrte prekrižala poškodba. "Prve tri tekme sem branil. Nato sem se poškodoval. Pet mesecev nisem igral. V vsej sezoni sem branil na okoli 14 tekmah. Če ne bi bilo poškodbe, bi bila izkušnja še boljša. V vsaki slabi stvari je nekaj dobrega in obrnjeno. Postal sem bolj trden. Videl sem, kako je, če v klubu vlada kaos, medtem ko je v Udineseju vse urejeno. Plač ni bilo, klub pa je propadel," se je minule sezone spomnil Koprivec.

Letos je drugi vratar Udineseja. V družbi Samirja Handanoviča je poučnih nasvetov na pretek. "Samir mi veliko pomaga na igrišču in ob njem. Ima svoj cilj in le temu sledi. Podobno razmišljam tudi sam. Če bo treba, bom treniral petkrat na dan. Če mi ne bo uspelo, bom vsaj vedel, da sem naredil vse. Ko braniš dobro in ko braniš slabo, moraš biti na tleh. To je včasih težko, a takšen je naš posel. Handanovič na vsakem treningu dela zelo resno. Vadi, kot bi moral ljudem pokazati svojo kakovost, čeprav se je dokazal že vsemu svetu. Samirjeva miselnost je lahko vzor vsem mlajšim nogometašem," je nakazal, da so Handanovičevi nasveti padli na plodna tla.

Prek številke ena v Vidmu in Sloveniji je izvedel tudi, kakšno je vzdušje v reprezentanci. "Vse je tako, kot je povedal. Takoj sem občutil, v kako veliko klapo sem prišel." Koprivec ima trdne vezi tudi z drugim reprezentančnim vratarjem Jasminom Handanovičem. "Očitno so mi Handanoviči usojeni, saj sem z Jasminom igral v Kopru," je dejal in resneje dodal: "Tudi Jasmin je dober kot kruh. O Handanovičih lahko povem le najboljše."

Jan je doma iz okolice Kopra, iz Marezig, iz dežele refoška, ki pa ga ne obožuje. "Vina ne prenašam najbolje." Bolje se kosa s tekmečevimi napadalci. Prvič jih je v Italiji v zadrego spravil pred dvema letoma. V italijanskem pokalu je debitiral v dresu Udineseja. Obranil je tri enajstmetrovke in eno uspešno izvedel tudi sam. "Ne morem reči, da sem specialist za enajstmetrovke. Tu ni neke posebne logike. Če igralec zadene dobro, je zelo težko braniti. Na tej tekmi se mi je res vse izšlo po željah. Tudi v Cagliariju sem branil dve pokalni tekmi, v serie A pa eno, ko se je Sarma poškodoval."

Starejših ne spoštujejo

Ko je Matiji Škarabotu selektor Matjaž Kek po tekmi evropske lige med Gentom in Lillom povedal, da bo poklican v reprezentanco, je 22-letni levi bočni nogometaš osupnil. "Bil sem v šoku," je priznal. "Verjetno sem dobil priložnost, ker Jokič nima zamenjave na levem boku. Na tem položaju je bil namreč Suad Filekovič, ki pa je zdaj brez kluba. V Gentu dobivam vse več priložnosti. Selektor je bil na tekmi proti Lillu. Verjetno je bil zadovoljen z videnim." V Gent se je iz Nove Gorice (sicer je doma iz Šempasa) preselil pred to sezon. Prvi meseci niso bili obsijani s soncem, ker se je bojeval s poškodbo. V zadnjih tednih se sončni žarki nad njegovo kariero že smehljajo.

"Zaradi poškodbe sem potreboval nekaj več časa za preboj v prvo postavo. Konkurenca je huda. Imamo štiri leve bočne igralce. Dobro sem delal na treningih in dobivam vedno več priložnosti. Trener zahteva, da moram dosti hoditi naprej, čeprav je prioriteta obramba. Belgijska liga je težka, ritem je visok. Agresivnost in hitrost sta na precej višji ravni kot v Sloveniji. Treningi so za tri stopnje višji, zato lahko napredujem." Pravi, da z agresivno igro nima težav. "Če igram v ligi, kot je belgijska, moram biti agresiven." Ko zapusti zelenico, je tih, umirjen. "Nisem glasen. Delam, kar moram, medtem ko mi na igrišču lahko poči živec, če je treba."

Škarabot ima, tako kot Vučkič in Koprivec, izkušnje iz mlade reprezentance. Selektorju Tomažu Kavčiču in sodelavcem je hvaležen za napredek, ki ga je dosegel pod njihovim vodstvom, in za to, kot pravi sam, da se v tem času prodal v tujino. Olajševalna okoliščina je, da mu tam delata družbo dva slovenska reprezentanta. Z Zlatanom Ljubijankičem in Markom Šulerjem se v Gentu veliko druži. Tako se je lažje privadil na številne novosti. Eno je posebej omenil: "V Sloveniji mlajši spoštujejo starejše, medtem ko v Belgiji ni tako, kar je malo čudno. Bil sem navajen, da sem v Sloveniji kot mlajši igralec nosil žoge. V Belgiji jih nosijo tudi starejši. Prilagodil sem se, a bom še vedno spoštoval starejše." Tako bo v slovenski reprezentanci še naprej eden od kandidatov za nošenje žog, kar pa ga ne moti. "Na začetku sem imel malo rešpekta do starejših reprezentantov. Toda hitro ti dajo vedeti, da si enakopraven del ekipe, zato se lahko sproščeno pogovarjaš z vsemi. Vzdušje je odlično," je končal pogovor.