Naše sogovornike je najbolj presenetila zelo prepričljiva zmaga dosedanjega ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegove liste, ki jo pripisujejo predvsem dejstvu, da ima Janković po štirih letih županovanja v Ljubljani kaj pokazati, in tudi temu, da so njegovi nasprotniki volilno kampanjo gradili na negaciji nasprotnika namesto na promociji sebe. »Če je koga doslej motila absolutna vladavina Zorana Jankovića in njegove liste, naj vzame v zakup, da bo zdaj še hujša,« napoveduje Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak.
Marta Kos Marko, strokovnjakinja za javno nastopanje:
»Zame je prvo presenečenje lokalnih volitev slaba volilna udeležba, drugo pa visoka zmaga Zorana Jankovića in njegove liste. Jankovićevi nastopi v volilni kampanji so se mi zdeli dobri, saj ni bil tako bojevit in energičen, kot smo ga poznali s prejšnjih volitev. Velikokrat je, zlasti v zadnjem TV-soočenju, raje stopil dva koraka nazaj, kot da bi vrnil udarec. Očitno so ga Ljubljančani zaradi tega nagradili oziroma so kaznovali tiste, ki so kampanjo gradili na izrazitem blatenju nasprotnega kandidata. Toda v Ljubljani ne moreš zmagati, če gradiš na zmerjanju, kar je najočitneje počela kandidatka SDS Zofija Mazej Kukovič. Županske volitve so tudi jasno pokazale, da na levici v Sloveniji marsikaj škriplje in da ljudje bolj glasujejo za kandidata kot za stranko.«
Vlado Miheljak, politični analitik:
»V Ljubljani so vedno volitve vseh volitev, saj brez uspeha v prestolnici ni mogoč volilni uspeh niti na državni ravni. To so edine komunalne volitve, kjer gre tudi za ideološki spopad. Za Maribor ali Celje tega ne morem reči. Tam so se sicer pojavljali prepiri, ponekod so se klofutali, si grozili, kot se za naše kraje spodobi, a to ni bilo nič ideološko političnega. Ljubljana je drugo, tukaj je bil generalni politični spopad. In ni presenetljivo, da je Janković zmagal, presenetljivo pa je, da je zmagal tako prepričljivo in da je še bistveno bolj prepričljivo kot pred štirimi leti zmagala njegova lista. To po kaže več stvari, tudi to, da če hočeš na volitvah zmagati, moraš imeti program, ki ni negacija protikandidata, ampak promocija tebe. Če bi vas vprašal, kaj ste si zapomnili iz predvolilnega programa Zofije Mazej Kukovič, bi uganil: 15.000 novih delovnih mest v Ljubljani in vlak do Krvavca. Toda ni treba, da je človek ekonomist, da ve, da je oboje popolna traparija. Če je koga doslej motila absolutna vladavina Zorana Jankovića in njegove liste, naj vzame v zakup, da bo zdaj še hujša. Županske volitve v Ljubljani so tudi pokazale, da je levica močna kot še nikoli, leve stranke pa šibke kot še nikoli.«
Matevž Tomšič, politični analitik:
»V Ljubljani, Mariboru in Celju so se napovedi, da bodo aktualni župani veliki favoriti, izkazale za pravilne. Potrdilo se je tudi to, da bodo imele bolj ali manj neodvisne liste še večjo težo kot pred štirimi leti. Prevlada Zorana Jankovića je bila pričakovana, saj zelo močnih protikandidatov ni imel. Vse so bile bolj ali manj zasilne rešitve, šlo je za ljudi brez karizme ali za tiste, ki so se v predvolilni boj vključili tik pred zdajci. Poleg tega so meščani očitno ocenili, da je v primerjavi s predhodniki in predhodnicami Janković le naredil kar nekaj. Zelo težko pa že zdaj rečemo, katera stranka je zmagovalka na državni ravni, saj imajo županske volitve več kazalnikov uspeha, zato je bistveno težje določiti zmagovalce in poražence. Že na prvi pogled pa je očitno, da se stranke vladajoče koalicije niso posebno dobro odrezale, zlasti ne SD, saj je v večini mestnih občin SDS dobila več glasov. Tudi Zares in LDS se nista dobro odrezali.«
Samo Uhan, analitik javnega mnenja:
»Nekateri volilni izidi so morda še bolj intenzivni, kot so kazale javnomnenjske ankete. V mislih imam Ljubljano, ki je bila dolgo časa v obdobju popolne stagnacije, zdaj so pred nami nekateri rezultati. V presoji ljudi je to nekaj, kar v Sloveniji danes manjka – vidni rezultati in odločnost. Pravih sprememb županske volitve niso prinesle, je pa njihova narava taka, da vsak z mize dobrot vzame tisto, kar mu najbolj ustreza. Mislim, da bomo pri če interpretacijam, da so vsi zmagovalci; na nacionalni ravni z vidika strankarskih list opozicija, pri županih SLS... Toda lokalne volitve niso anticipacija tistega, kar se bo zgodilo na državnozborskih, niti ni mogoče rezultatov mehanično prenašati na državno raven. Če bi lokalne volitve to bile, državnozborskih ne bi potrebovali. Res pa je, da je mogoče iz rezultatov županskih volitev sklepati, da si vlada z njimi ni poskušala izboljšati slabega vtisa, ki je posledica zahtevnih gospodarskih in političnih razmer, saj to tudi ne bi bilo produktivno.«
