"Cohenova besedila nenehno razkrivajo nove pomene. Fokus njegove poezije je vsebina srca, kar jo naredi posebno in pritegne poslušalstvo," oriše Sharon Robinson, Cohenova dolgoletna prijateljica in sodelavka, sicer tudi njegova spremljevalna vokalistka na turneji, v okviru katere bo Cohen v torek nastopil v dvorani Arena v Ljubljani.
Iz poezije v glasbo
Leonard Cohen se je rodil leta 1934 v Montrealu, v družini, ki pripada kasti kohenov, veji Judov, ki zase pravijo, da so potomci bibličnega Aarona. Njegov oče je umrl, ko je bilo Cohenu devet let, vendar mu je dovolj obsežno družinsko premoženje omogočalo, da se je v mladosti povsem posvetil umetnosti, zlasti pisanju. Izdal je več pesniških zbirk, že s prvima, Let Us Compare Mythologies (1956) in The Spice-Box of Earth (1961), pa se je uveljavil kot eden izmed vplivnejših kanadskih pesnikov mlajše generacije. Njegova romana Najljubša igra (1963) in markantni Lepi zgubljenci (1967) ter pesniški zbirki Knjiga hrepenenja (1984) in Knjiga milosti (2006) so dostopni tudi v slovenskem prevodu.
Konec 60. let se je Cohen preselil v ZDA, kjer je cvetela prenova folk glasbe, in leta 1967 pri Columbia Records izdal Songs of Leonard Cohen, svoj glasbeni prvenec, ki med drugim vključuje zimzeleno Suzanne. Sledila sta albuma Songs from a Room (1969) in Songs of Love and Hate (1971), prežeta z značilnim resnobnim cohenovskim razpoloženjem, kakor tudi diskretnim minimalizmom glasbenih tekstur, ki lično dopolnjujeta njegovo pronicljivo poezijo. Čeprav je Cohen tudi pozneje ohranil tako lirično globino in ostrino kot melanholično atmosfero, se k izčiščeni folk formi prvih albumov s kasnejši izdajami ni več vrnil.
Umetnost na fronti
Subverzivno, ponekod cinično prevpraševanje oblasti in raznih družbenih neenakosti je stalnica Cohenovih pesmi, očitno pa je tudi njegovo zanimanje za duhovnost in obrazce judovske vere. Stopnjevanje nemirov na Bližnjem vzhodu Cohena leta 1973 napoti v Jeruzalem, da bi pripomogel k izraelskim vojnim naporom v oktobrski vojni. Dodelili so ga organizaciji, ki je skrbela za zabavo izraelskih vojakov na fronti. Ob vrnitvi v ZDA je Cohen sicer salutiral ob koncu koncertov, vendar eksplicitno ni podprl nobene izmed sprtih strani, skrbelo ga je predvsem obče trpljenje, ki ga spor povzroča. Po petnajstih letih odsotnosti se je Cohen lani vrnil na Bližnji vzhod, vendar se ni strinjal s predlaganim kulturnim embargom Izraela, zaradi česar so odpovedali njegov nastop v Ramali, izkupiček koncerta v Tel Avivu pa je Cohen namenil Amnesty International.
Pri snemanju četrtega studijskega albuma New Skin for the Old Ceremony (1974) na katerem slišimo apologiji Field Commander Cohen in Lover Lover Lover ter znamenito Chelsea Hotel #2, posvečeno Janis Joplin je Cohen sodeloval s producentom Johnom Lissauerjem. Rezultat je bil še zmeraj čutni, a glasbeno vedrejši Cohen, s čimer si je album prislužil odobravanje kritikov. Sodelovanje se je nadaljevalo z albumom Songs for Rebecca, za katerega sta z Lissauerjem že posnela pol ducata pesmi, a ga nista dokončala; Cohen je vmes začel delati s producentom Billom Spectorjem, kontroverznim genijem popa, na albumu Death of a Ladies' Man (1977), ki predstavlja najmanj tipičen Cohenov izdelek, katerega je kasneje Cohen sam označil za grotesknega.
Nova zvočna področja
Z naslednjim albumom Recent Songs (1979), pri katerem je sodeloval tudi z baskitaristom Roscoem Beckom, se je Cohen vrnil k folku, vendar so spolirani aranžmaji prej oživljali rustikalni kabaret kot kleno folk patino. "Pred tridesetimi leti smo bili mlajši in glasnejši," se spominja Beck, ki je Cohena spremljal tudi na turnejah leta 1979 in 1980, na aktualni turneji pa je glasbeni vodja zasedbe. "Cohen je najzahtevnejši pri izbiri pravih ljudi. Na turnejah se nikoli ne prepiramo, vedno je v ospredju občutek družine. Tokrat smo aranžmaje Leonardovih klasikov priredili za desetčlansko zasedbo, upoštevati smo morali tudi Leonardov glas, ki se je z leti znižal. Pozornost smo namenili čistosti in razločnosti njegovega vokala, ker je pesnik, smo želeli, da se sliši vsaka beseda," še dodaja Beck.
Ponovno združena Cohen in Lissaeur sta pri Various Positions (1984) na Cohenovemu sedmem studijskem albumu uporabila sintetizatorje, denimo pri Dance me to the End of Love in pesmi Hallelujah, ki je doživela vrsto priredb, morda najbolj čutno v izvedbi Jeffa Buckleyja. Na albumu I'm your Man (1988), pri katerem je zopet sodeloval z Beckom, je Cohen še bolj poudaril elektronske inštrumente in s First We Take Manhattan, Everybody Knows ter drugimi skladbami odlično osvojil nove elektronske teksture popa.
Iz samostana nazaj na oder
Cohenove skladbe lahko med drugim slišimo tudi v več kot petdesetih filmih, prvič v vesternu McCabe & Mrs. Miller (1971) v režiji Roberta Altmana. Album The Future (1992), Cohenov zadnji studijski izdelek, preden se je leta 1994 pri šestdesetih umaknil v samostan Mount Baldy v Kaliforniji, da bi se izučil za zen meniha šole Rinzai, pa je najbolj "filmski" izmed Cohenovih izdaj, saj je bila skoraj vsaka skladba uporabljena v kateri izmed hollywoodskih uspešnic (Natural Born Killers, Wonder Boys, The Life of David Gale). Po vrnitvi iz osame je Cohen z Robinsonovo izdal album Ten New Songs (2001).
Ob bližajoči se upokojitvi, ko je leta 2004 izdal še zadnji studijski album Dear Heather, pa se je ugledni pesnik znašel sredi drage pravne vihre proti Kelley Lynch, dolgoletni sodelavki in bežnemu romantičnemu interesu, in Nealu Greenbergu, investicijskemu finančniku. Cohen je leta 1988 Lynchevi zaupal upravljanje svojega premoženja, ta pa je z domnevno spornimi poslovnimi strategijami ob naivni kooperaciji Greenbergovega podjetja skrčila Cohenove milijonske prihranke na 150.000 ameriških dolarjev. "Čeprav pravijo, da je Cohenovo neumorno koncertiranje zadnjih let posledica bankrota, mislim, da je moral Cohen po njegovi zadnji turneji leta 1993 preprosto znova stopiti v stik s svojim občinstvom," pa ugotavlja Beck. Cohenu na sedanji turneji to tudi uspeva, saj je razprodal dvorane po vsem svetu in požel številne odlične kritike.
