Na drugem hribu je fantek Francek Mukič, sin slovenskih staršev na Madžarskem, poslušal, kako fantje v Sloveniji igrajo nogomet. Zanj so bile to pomembne, a skrivne izkušnje stika s čisto pravim slovenskim jezikom, pove Miki Roš, Sobočan, ki je zaljubljen v Porabje. Redno zahaja v Porabje in tam Slovencem pomaga krepiti narodno samozavest z režiranjem gledaliških predstav in prispevki za časopis in radio.

Kruh železne zavese

Doma v Sloveniji, to priznavajo mnogi še danes, smo pozabili na naše rojake, ki so živeli na oni strani železne zavese. Zgodovinski učbeniki so jih kvečjemu sramežljivo omenili. Seveda so bili Porabski Slovenci odrinjeni tudi od madžarske države. Kaj neki bi počeli s še eno od 13 manjšin v državi? Morda ena redkih pozitivnih stvari, ki jih je Porabcem prinesla železna zavesa, je, da je država organizirala delovne akcije: tako so morali domačini ob meji čistiti podrast v stometrskem pasu, da bi graničarji lažje opazili in streljali na prebežnike - za kar jim je vsaj kapnilo nekaj fičnikov.

Porabje je tisti najzahodnejši del Madžarske, ob avstrijski in slovenski meji, kjer živijo tudi Slovenci, natančneje Porabski Slovenci. Govorijo porabščino, arhaično prekmurščino, ki je v svoji lepoti občasno težko razumljiva tudi Prekmurcem, kako ne bi bila komu iz osrednje Slovenije. Ko so po trianonski in senžermenski pogodbi na novo risali državne meje, so te ostro posegle tudi med družinske vezi. Tako so številni sorodniki ostali na različnih straneh meje.

Ljudje z istimi geni, a zelo različnimi možnostmi razvoja. Skupnost Slovencev se je tam za madžarsko mejo, dolga desetletja praktično odrezana od Slovenije, razvijala po svoje. Posebno obliko je ohranil tudi jezik. Marijana Sukič, urednica slovenskega tednika Porabje, je našla dedkove prednike v Prekmurju še v času Avstro-Ogrske. Ker jo je po možnem sorodstvu pobarala tudi slovenska televizijska urednica prekmurskega rodu Ljerka Bizilj, z očetovim priimkom Sukič, si želi, da bi nekoč našla čas in uredila družinsko drevo.

Slovenski tednik Porabje izhaja enkrat tedensko na osmih straneh. Polovico ga napišejo v knjižni slovenščini, polovico v porabščini. "Naši bralci so iz starejše generacije in knjižne slovenščine ne razumejo dobro. Pri reportažah pišemo v 'domanjem' jeziku, pri novicah iz države in sveta v slovenščini." Natisnejo 900 izvodov tedensko, 450 jih raznesejo naročnikom v Porabju, še 150 naročnikom po Madžarski, 120 jih gre v Slovenijo na Goričko in kot obvezni izvodi v knjižnice, okoli sto jih pošljejo v Ameriko, Italijo, Argentino in Avstralijo, ostale dostavijo zastonj v gostilne na Goričkem, da bi v Sloveniji videli, kako živijo njihovi rojaki. Sedemdeset odstotkov stroškov izdajanja časopisa pokrije Madžarska, trideset prispeva Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Jezik iz 19. stoletja kljubuje dobi informatike

Slovenski radio Monošter letos slavi 10. obletnico. Financira ga madžarska država. Oddaja na prazni frekvenci, zato morajo poslušalci radijski aparat vsak dan ob štirih nastaviti na pravo valovno dolžino, da bi slišali enourni program. Ob nedeljah oddajajo dve uri. Pri tem najbrž niti ni čudno, da so mi porabski sogovorniki na vprašanje, kateri radio poslušajo poleg domačega, vsi po vrsti zatrdili, da je to Murski val iz Murske Sobote, ker imajo tudi oddaje o Porabcih in ker lažje razumejo njihovo govorico. Francek Mukič, urednik slovenskega radia Monošter, je iskren, ko pove, da imajo težave s sogovorniki.

"Ne znajo ali nočejo govoriti za radio slovensko, ker se ne spomnijo pravih besed. Porabščina je jezik iz 19. stoletja, ko smo imeli krave in lopate, zmanjka mu besed iz 21. stoletja. Včasih, ko govorimo recimo o ustavnem sodišču, moramo zraven še v madžarščini povedati, kaj to je, da bi ljudje spoznali novo besedo. Tako sproti nastaja slovar." Mukič je neumoren delavec za ohranitev porabščine. Zbral je že za dve zbirki porabskih ljudskih pesmi Füčkaj, füčkaj, fantiček moj, v vsaki je po sto pesmi, zapisali so jih tudi z notami, da ne bodo šle v pozabo.

Tudi z mejnimi prehodi Porabski Slovenci niso imeli sreče. Čeprav bi lahko rojake na oni strani meje slišali kar čez hrib, jih obiskati niso mogli. Mejni prehod je bil skoraj 40 kilometrov daleč v Hodošu. In potem okoli in nazaj do sosednje vasi na slovenski strani, ki je bila od doma oddaljena vsega 5 kilometrov. Šele v zadnjih dveh desetletjih so dobili v Porabju dva mejna prehoda na slovensko stran: enega pri Martinju in drugega pri Čepincih. Pa še ta dva sta imela odpiralni čas kot kaka vaška trgovina, poleti od 7. do 22. ure, pozimi od 9. do 18. ure. In z omejitvijo do 3,5 tone, kar naj bi bilo dodaten razlog, da gospodarsko sodelovanje med Porabjem in Slovenijo nikoli ni zaživelo.

Po vstopu obeh držav v EU so pred nekaj leti prehoda opustili. Zdaj na tiste čase spominjata le še mejnik in rdeča črta, s katero je po asfaltu zarisana meja. Ta se nadaljuje v gozd, kjer sta bila nekoč golosek in preorana zemlja, da bi ustavila prebežnike v lepši jutri. Čez mejo se zdaj lahko vozijo nemoteno, brez postanka in pregledov.

Pogled na nekatere dobro ohranjene pomnike preteklosti prišleku pogosto vzbuja občutek, da se je tu čas ustavil, da tu vsi živijo mirno, brez stresa. Ko sem iskala stike s Porabskimi Slovenci, so bili vsi do grla v delu, tako zelo zasedeni, da je skoraj težko verjeti. Celo generalni konzul v Monoštru Drago Šiftar je potožil, da jih še na kavo ne more povabiti, ker nimajo časa. Razlog: vsi so pripravljali slovensko-madžarske projekte za razpis EU.

Slovenski partner v Regionalni razvojni agenciji Mura Romeo Varga je med pripravo dokumentov in prevajanjem v dveh minutah povedal, da je 16 milijonov evrov, kolikor dobi vsaka od strani v projektu, spoštovanja vreden denar. Z njim se strinja tudi Andrea Kovacs na madžarski strani: "Z razpisi EU pridobimo tisto, kar je bilo sicer podpisano v sporazumu med Slovenijo in Madžarsko, a se je madžarska država tako obirala, da je za obnovo številnih objektov in izvedbo projektov, ki naj bi izboljšali kakovost življenja porabskih Slovencev, denar iz EU pravi balzam. Vendar pri tem ne gre za odpiranje novih delovnih mest za Porabce, bolj za naložbe v infrastrukturo."

Pri konzulu in z gospodarstvom povezanih ljudeh smo iskali gospodarske stike med Prekmurjem in Porabjem, dvema sosedama in genetsko povezanima pokrajinama. Najprej je treba povedati, da je kljub številnim gospodarskim forumom, ki jih na državni ravni organizirajo že vrsto let, v vsej Madžarski le okoli 40 predstavništev slovenskih firm. V Porabju ni nobene.

Za službo ne vprašajo "Govorite slovensko?"

Pa vendarle je zanimivo, da je gospodarstvo tu živahno. V socializmu sta bili v Monoštru zelo znani tovarna kos in tovarna svile, ki sta zaposlovali praktično vse prebivalstvo Porabja. Absurd je, pove konzul, da vlada zanimanje in prihajajo naročila za tovarno kos še sedaj, a je ta propadla že pred 15 leti. Toda v industrijski coni je močno mesto zavzela Oplova tovarna. Ta daje delo okoli šeststotim zaposlenim, pravkar pa pripravljajo projekte, da bi proizvodnjo razširili in zaposlili še več ljudi. Na pogovore prihajajo italijanski tekstilci. Močno je prisoten tudi avstrijski kapital.

Attila Bartakovics, vodja urada za delo občine Monošter, ki pokriva območje 16 vasi, od tega je sedem slovenskih, pove, da je brezposelnost v Porabju 12-odstotna, na državni ravni pa 9,6-odstotna. V evidenci imajo 750 brezposelnih oseb. Po pogovorih z Oplovimi predstavniki bodo ti do leta 2015 odprli 800 dodatnih delovnih mest, podizvajalci pa bodo zaposlili še dva tisoč ljudi.

V prihodnjih dneh prihajajo na pogovore v Monošter Kitajci, ki nameravajo tu zaposliti dvesto do štiristo ljudi. Računajo, da bodo v prihodnjih petih letih odprli 4000 novih delovnih mest. Jasno je, da bo zmanjkalo delavcev, da bodo morali delovno silo uvažati iz notranjosti, zacveteli bodo trgovina, gostinski obrati in še kaj. A spremenila se bo tudi sestava mesta, ki sedaj šteje osem tisoč prebivalcev. Ampak tako zaposlovanje v Porabju je vendar čudovito!

"Ne, to ni nič fino! Imamo nižjo brezposelnost kot v sosednjem Prekmurju, toda pri nas so plače nižje, kot so pri vas socialne pomoči. Cene pa so enake vašim v Sloveniji," se na veliko zanimanje tujih podjetij za odpiranje podružnic v Monoštru odzove vodja regionalne agencije Slovenska krajina in strokovna sodelavka konzulata Andrea Kovacs. "Nič ne pomaga, če imamo zaposlitve, nimamo pa kupne moči." Kot pravi Kovacseva, je "vzrok za to, da pri nas ni slovenskega denarja, gotovo ta, da mejimo na najbolj nerazviti del Slovenije. Če slovenski kapital ne doseže niti Prekmurja, kako bo šele nas za mejo."

Vendar ne bi mogli reči, da čezmejnih gospodarskih tokov ni. Po besedah Kovacseve nekatera slovenska in madžarska podjetja iz regije sodelujejo. "Imamo pa tudi projekte čezmejnega gospodarskega sodelovanja, kot na primer Upkač, ki smo ga prijavili konec septembra. Namen tega je preprečiti zaraščanje površin, primernih za sadjarstvo. Če bo projekt na razpisu uspel, bomo na teh površinah zasadili drevesa, kmete na obeh straneh meje pa izobrazili, kako iz sadja narediti sokove, kis in druge izdelke, ki jih lahko potem prodajajo."

Z evropskim denarjem bi zgradili tudi center, opremljen s sodobnimi stiskalnicami in drugimi pripomočki za sadjarsko dejavnost, ki bi ga kmetje nato uporabljali. Kovačeva še dodaja, da je njihova prvenstvena naloga preprečiti izseljevanje prebivalcev, za kar pa jim je treba zagotoviti prihodek.

Težav se zaveda tudi novopečeni monoštrski župan Gabor Husar. "Gospodarski razvoj je gotovo prioriteta v naslednjih letih, in s tem povezovanje med regijami, tudi s Prekmurjem," pravi Husar, ki vidi priložnosti predvsem v že omenjeni industrijski coni, kjer kljub ugodnim pogojem slovenskih podjetij praktično ni. Del zemljišč v tej coni je vlagateljem na voljo že za forint po kvadratu, kar je manj kot en cent v evrih, če v podjetju zaposlijo 50 ali več delavcev.

"Da bi še dodatno vzpodbudili nastajanje malih in srednje velikih podjetij ter pritegnili čezmejne investicije, bomo poskušali pogoj 50 zaposlenih zmanjšati na 20," še dodaja Husar, ki vidi potencial čezmejnega sodelovanja tudi v turizmu. "Vzpostaviti želimo tristransko sodelovanje med Porabjem, Prekmurjem in Gradiščanskim, saj lahko skupaj v ponudbi hotelirstva in termalnega turizma v regiji gotovo dosežemo več."

Obstoju slovenstva v Porabju ne gre v prid, da skoraj ni delovnih mest, kjer bi lahko bilo znanje slovenskega jezika prednost. Dvojezičnosti v mestu ni opaziti, ker takega zakona ni. So pa na kitajski trgovini zapisali slovensko besedo "darila". Ko iščejo nove delavce, nikoli ne vprašajo po znanju slovenščine. Večinoma delodajalec vpraša po znanju nemškega ali angleškega jezika. To se seveda odraža tudi v konkretnem življenju ljudi in odločitvah, v katerem jeziku naj spregovorijo in se izobražujejo otroci Porabskih Slovencev.

Da je tako, potrdi ravnateljica dvojezične osnovne šole na Gornjem Seniku Ildiko Trajbar Dončec, ki jo obiskuje 57 otrok: "Začeti moramo kot s tujim jezikom. Za te otroke ne moremo reči, da je slovenščina njihov materni jezik. Starši so ga v veliki meri opustili. Govorijo pa porabsko še njihovi dedki in babice, zato je to za otroke jezik starih staršev." Mnogi starši se za vpis otroka v dvojezično osnovno šolo odločajo tudi zaradi ugodnosti, kot so izleti v Slovenijo, v višjih razredih pa nekaj dni slovenske obale in smučanja na Rogli, kar plača slovensko ministrstvo za šolstvo. Ko jo vprašamo po kakem dvojezičnem učbeniku, da bi ga poslikal fotoreporter, se zdrzne: "Mi nimamo dvojezičnih učbenikov! Malo nam pomagajo s takimi učbeniki iz Prekmurja, iz Prosenjakovec."

Otroci so znali samo pozdraviti

V pomoč otrokom v vrtcih iz Slovenije že nekaj let pošiljajo slovenske vzgojiteljice, asistentke, zaupa ravnateljica Vrtca Murska Sobota Bernardka Marič. Za najmlajše iz Porabja so v Murski Soboti pripravljali tudi nekaj dni trajajoč poletni likovni tabor. V zadnjih treh letih je ta postal celo mednarodni, tako da pridejo otroci iz vrtcev iz Porabja, Avstrije, Hrvaške in domači. Prenočevanje za starše in otroke v dijaškem domu so pokrili s sredstvi iz mednarodnih razpisov, stroške hrane pa donatorji. A letos otrok iz Porabja v Mursko Soboto ni bilo, ker so menda na madžarski strani postavili zahtevo, da lahko gredo v Slovenijo le otroci, katerih starši govorijo slovensko. Takih pa ni bilo, pove Maričeva. Slovensko govorijo namreč predvsem s starimi starši.

Mlada vzgojiteljica Sanja Sinic iz Slovenije vsak dan v tednu obišče enega od vrtcev v Porabju, ki imajo slovenske oddelke: v Števanovcih je devet otrok, ki v vrtcu govorijo tudi slovensko, na Dolnjem Seniku jih je šestnajst (sem so prišli tudi otroci iz Slovenske vesi, kjer je letos vrtec nehal delovati), v Sakalovcih deset in na Gornjem Seniku devet, medtem ko so v Monoštru v starostno mešanem oddelku združili 24 otrok, ki se učijo slovensko. "Ko sem prišla, otroci niso znali skoraj nič drugega kot pozdraviti. Jaz pa ne znam madžarsko. Prav to, neznanje madžarščine, in pa znanje prekmurščine, ki je blizu porabščini, sta bila tudi pogoja za zasedbo delovnega mesta. Zdaj malo pojejo, prepoznavajo posamezne besede. So pa daleč od običajne komunikacije, ne morem jih vprašati, kaj si počel včeraj ali kako se počutiš."

Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, meni, da bi Slovenija lahko pomagala Porabju, če bi dala spodbude slovenskim podjetjem, ki bi želela odpreti poslovalnice v Porabju. "V restavraciji v Slovenskem domu, v hotelu Lipa, ne moremo dobiti natakarja, ki bi govoril slovensko. Ko izvedo, da bi dobili za okoli 350 evrov forintov, se nasmehnejo in gredo v Avstrijo, ker jim tam ponudijo 1200 evrov. Žal so vse službe slabo plačane. To pa je tudi magnet za tuje firme, da vlagajo pri nas."

In zakaj torej v Sloveniji niso zaznali te ugodnosti čez mejo? Sogovorniki se strinjajo, da so se v glavnem zanimali za kmetijsko sodelovanje. Postavljanje farm, ker leži Porabje v trideželnem parku in znotraj tega še v nacionalnem parku Õrseg, v katerem veljajo zelo stroga pravila in sta dovoljena le biološko kmetovanje ter mehki turizem, ni prišlo v poštev.

Parcela za tovarno praktično zastonj

Ampak, zakaj tu ni slovenskih podjetij, silimo z vprašanji tudi v Martina Ropoša, predsednika Državne slovenske samouprave na Madžarskem. Skomigne z rameni. Pove, da v industrijski coni ponujajo kvadratni meter za forint. "To ni noben denar, saj je naš najmanjši kovanec za 5 forintov. Morda bi morali kaj primakniti še državi. Vem, da je pri Oplu Madžarska primaknila skoraj 10 milijard forintov." Po njegovih besedah je "v zadnjih letih pri nas močno prisoten nemški in avstrijski kapital". "Ker je v naših 'vesnicah' (vaseh, op.p.) brezposelnost velika, je priložnost tudi sezonsko delo v sosednji Avstriji. S tem pa pride tudi jezik. Nemško govoreči kapital je po eni strani lahko grožnja slovenskemu jeziku v teh krajih, po drugi strani pa preprečuje izseljevanje. Tako lahko tukajšnji Slovenci ostanejo v domačem okolju, kjer lahko govorijo svoj jezik. Gotovo bi bilo slabše, če bi se zaradi dela preselili v notranjost države," še meni Ropoš.

Ob tem dodaja, da bi bilo za ohranjanje identitete naših rojakov onstran meje dobro, če bi bilo v Porabju prisotno kakšno večje slovensko podjetje. Tako bi lahko svoj jezik uporabljali tudi med delom. Vendar slovenskih investicij v Porabje ni. Poudari pa, da odlično sodelujejo porabska in prekmurska kulturna društva, pevski zbor Avgusta Pavla, ki deluje že sedemdeset let, že od začetka hodi na srečanja zborov v Šentvid pri Stični. Več kot odlično je tudi sodelovanje med gasilci na obeh straneh meje, od slovenskih kolegov so dobili veliko gasilske opreme, praviloma rabljene.

Na čisto konkretni ravni pa obstajajo tudi primeri medčloveškega sodelovanja. Norbert Gyecsek je tri leta delal pri trgovcu v sosednji vasi v Sloveniji. "Dva kilometra sem imel do službe čez mejo in dvakrat večjo plačo, kot bi jo imel doma." Krasno se je naučil slovensko. Zdaj dela kot hišnik v novoodprti Kuharjevi hiši s slovensko zbirko na Gornjem Seniku. Po prvem maju 2011, ko bo Avstrija umaknila omejitve pri zaposlovanju tujcev, bodo njegovi vrstniki drli na tamkajšnja delovna mesta. Kaj bo liberalnejše zaposlovanje v Avstriji pomenilo za obstoj slovenstva v Porabju, skrbi mnoge.

Med redko videno sodelovanje med državama sodijo tudi poroke. A praviloma je to enosmerna pot, ko porabska slovenska dekleta odidejo k ženinu v Slovenijo in tako je Porabskih Slovencev še manj. En sam je primer, ko se je Slovenec priselil v Porabje in tu ustvaril družino. Krilan Zakoč prihaja iz Stanjevec na Goričkem. Svojo ženo je spoznal po smrti njenega moža, imata dve hčeri, Barbaro in Martino. Ko sta se z Joli leta 1993 spoznala, se mu je večkrat zgodilo, da je moral vse naokoli do mejnega prehoda Hodoš, da je lahko zjutraj prišel v službo v Mursko Soboto. Če je predolgo vztrajal pri ljubljeni, so mu namreč pred nosom zaprli mejni prehod v Martinju. V Pomurki ga je napadel bik in ima plastično nogo, zdaj je invalid. Še zdaj skoraj vsak dan hodi v Slovenijo.

Srečali smo ga, ko je prišel iz gozda z 80 kilogrami kostanja. Proda ga po 1,2 evra, da dopolni družinski proračun. Tudi s prodajo medu si osladijo življenje. "Tako je življenje v Porabju, da denarja manjka na vseh koncih," se poslovi.

Kot pravijo v Monoštru, se zadnje čase veliko prebivalcev iz Porabja odpravi nakupovat v Mursko Soboto, saj je tam boljša ponudba trgovin, pa tudi izbira je večja. A v središče Prekmurja, ki je od Monoštra oddaljeno slabih petdeset kilometrov, se ne da priti drugače kot z lastnim prevozom. Včasih je med mestoma enkrat na dva tedna vozil avtobus, a so ga ukinili.

"Pred dobrimi petimi leti smo vzpostavili linijo, vendar smo jo morali ukiniti, saj potnikov skorajda ni bilo, čeprav smo povezavo dobro reklamirali na obeh straneh," razloži Vesna Rebrica iz Avtobusnega Prometa Murska Sobota.

Za vogalom je trafika. Prodajalka prijazno pozdravi v madžarščini: "Jonapot!" Po slovensko odzdravim: "Dober dan! Cigarete prosim." Ona suvereno: "Eine Schachtel?" Jaz: "Ja, eno škatlo. Lahko plačam v evrih?" Na kovancu med prsti se zablešči podoba Primoža Trubarja.

"Ja, ja, kein problem," se nasmeji in hitro preračuna ceno iz forintov v evre. Plačam, vzamem. "Na svidenje," rečem karseda razločno, da bi morda le slišal kaj slovenskega. Njen "Auf Wiedersehen" na vratih prodajalne v Monoštru, ki velja za središče Porabskih Slovencev, zazveni skorajda v opomin.