Najprej je treba poudariti in izraziti veliko veselje, da jo imamo. Smo najuspešnejša in najbolj srečna generacija v več kot tisočletni zgodovini ljudstva, naroda, ki je po pomladi narodov izsanjal svoj sen in ga uresničil v obliki svojega lastnega Demosa. Ideja o lastni državi in o samostojni Sloveniji je bila navzoča med našimi ljudmi od pomladi narodov naprej. To velikokrat pozabljamo in zamolčimo. Okoliščine prve in druge svetovne vojne so ponujale, ali pa tudi ne, podobno pogumno odločitev. O tem lahko ugibamo in tehtamo argumente za in proti. Očitno so stvari dozorele komaj v devetdesetih letih.

Osebno sem premike v komunističnem delu Evrope v osemdesetih letih spremljal iz Rima. Poljski papež in poljska Solidarnoœć so bili na dnevnem redu italijanskih poročil, za razliko od takratnega poročanja v Sloveniji. V zraku je visel konec komunistične diktature in to smo od zunaj pričakovali. Iz tujine sem se vrnil pravi trenutek (leta 1988), da sem najbolj intenzivno dogajanje v domovini spremljal od blizu in bil pri njem soudeležen, kolikor se je dalo.

Kritika jugoslovanskih razmer in ideja samostojne države sta bili v osemdesetih letih navzoči na vsakoletnih študijskih dneh Draga na Opčinah pri Trstu. Ta zrak samostojnosti, svobode in demokratičnosti sem dihal od zgodnjih sedemdesetih let naprej, ko sem vedel, da je uradna zgodovina v Sloveniji lažna in da ima prihodnost disidentska linija. Temu toku in valu sem se pridružil v študentskih letih preko revije 2000, katoliških študentskih centrov v Ljubljani pri frančiškanih v okviru "Našega tromostovja" in študentskega časopisa "Bilten" pod vodstvom Rudija Koncilje, pa vse do stikov s kontaminiranimi osebnostmi, kot so bili v tistem času Kocbek, Rebula, Križnik, Ošlak, Capuder in drugi ter banda štirih, kakor so moje poznejše profesorje Rodeta, Stresa, Perka in Steinerja poimenovali komunistični voditelji.

Demokratična in samostojna Slovenija je bila tako opcija, ob kateri ni bilo dileme, ali ja ali ne, ki pa so jo v najbolj ključnih trenutkih zapisovali ne tako redki slovenski intelektualci in komentatorji, da takratnih politikov ne omenjam. Zaradi tega si v zadnjih dvajsetih letih pač težko dovolim, da bi me demokracije in demokratične kulture učili tisti, ki so bili še v devetdesetih letih zelo zadovoljni s prejšnjim stanjem. Žal pa se je to zgodilo in se še dogaja, kar je tudi eden od razlogov, zakaj s sedanjim stanjem duha ne moremo biti zadovoljni.

Uspešna mednarodna vključenost

Če presojamo položaj naše države z vidika njene vključenosti v sodobne mednarodne organizacije, lahko ugotovimo, da smo v dveh desetletjih naredili in dosegli vse, kar sedanji politični zemljevid ponuja. To je seveda izjemen uspeh in veliko opravljeno delo s strani slovenske politike, česar se premalo zavedamo in to premalo cenimo. Danes smo na tisti strani sveta, ki zagovarja človekove pravice, brani demokratično ureditev, si prizadeva za mir na evropskem kontinentu in drugod po svetu - smo na strani sveta, ki mu je svoboda posameznika temeljna vrednota. To so velike in izjemne stvari, to je nekaj, česar Slovenke in Slovenci v zgodovini še nikoli nismo imeli, in sicer zagotovljeno z lastno državo.

Ne glede na vse gospodarske in socialne probleme, o katerih več pozneje, lahko rečemo, da spadamo v svetovnem merilu med najbolj razvite države z relativno visokim standardom. Tiste, ki se jim toži po Titovi Jugoslaviji, velja spomniti, da smo študentje v sedemdesetih letih zaradi redukcije elektrike poslušali predavanja tudi pri svečah, da smo se vozili po sistemu par nepar, ker ni bilo dovolj goriva, da smo na mejah doživljali preiskave do spodnjic, da smo hodili po kavo, pralni prašek, sadje, gradbeni material in še marsikaj drugega v sosednjo Avstrijo in Italijo. In če si slučajno potoval po vzhodnem bloku, si doživel, kaj to pomeni policijska in vojaško zaščitena država, kaj pomeni, če je cela država nekakšno taborišče nesvobode. Za tistimi razmerami nisem in tudi ne bom nikoli potočil niti ene solze. Takrat smo bili reveži vsi razen tistih, ki so bili na oblasti, in njihovih lakajev. Vsaka nostalgija in revitalizacija te preteklosti je posledica zgodovinske demence, politične slepote, prevzetnosti, kot tudi želja po ohranjanju privilegijev, ki jih je nudila takratna oblast sebi in svojim.

Navzven smo bili uspešni, navznoter pa smo ohranili in oživili vse stare preživete paradigme.

Svoboda kot pretveza za samovoljo

Z aktualnim stanjem duha ne moremo biti zadovoljni, ker v nekaterih temeljnih rečeh nismo storili tega, kar smo upali in kar bi morali storiti. Prvo in eno od ključnih vprašanj je, kako smo dojeli in razumeli svobodo. Žal velikokrat in prevečkrat kot samovoljo, kot nekaj, kar mi dovoljuje, da delam, kar hočem, in da lahko svoje individualne potrebe in cilje zadovoljujem in dosegam na račun drugih. Svobode nismo priklenili na odgovornost in solidarnost, na svobodo drugih, na našo skupno svobodo, ki od slehernika zahteva samoomejitev in določeno družbeno askezo. Ne svoboda, temveč svobodnjaštvo, ki je mešano z vulgarnostjo in napihnjeno samozadostnostjo, pustoši to deželo, njene dobrine in premoženje do brezumnih razsežnosti, še bolj pa odnose med ljudmi.

Nekakšna mešanica svobodnjaštva in v socializmu privzgojenega egalitarizma ter vsesplošnega lastništva so naredili nered v gospodarstvu in pravnem redu. Na ravni vsakdanjika se to manifestira v najrazličnejših oblikah nekulture, ko lahko vsak piše in riše po stenah in blogih, kar hoče, do odsotnosti olikanega vedenja v javnosti, da o odnosu do spoštovanja sočloveka in okolja ne govorimo.

Na ravni slovenskega gospodarstva pa to doživljamo kot krajo skupnega premoženja s strani "uspešnih" posameznikov, ki so obogateli tudi po legalni poti v nerazumljivo kratkem času. To na hitro pridobljeno premoženje se pred našimi očmi podira kakor hiša iz kart. Da mnogi državljani zaradi tega doživljajo socialne stiske in v nebo vpijoče krivice, so krivi tisti, ki so po osamosvojitvi v tej državi omogočali, tako s politiko kakor tudi s pravnim redom, da je do takšnih pojavov sploh lahko prišlo.

Drago Jančar je o "prihvatizaciji" po vzoru T.G.Asha pisal že leta 2001, a ga ni nihče poslušal in resno vzel, ko je dejal, da ključni problem prihodnosti ni sodelovanje na našem geopolitičnem prostoru, ampak da se bo politični sistem, pravni in medijski prostor podvrgel lobističnim skupinam, finančnim, ekonomskim in političnim oligarhijam, "ki si bodo, ali so si že, skozi proces privatizacije pridobile velikansko moč" (Jančar D., Brioni: 36).

Natanko to se je zgodilo in socialne posledice, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, imajo svoj glavni vzrok prav v tej točki. Psi čuvaji - novinarji so nam pridno poročali o osebnih dohodkih poslancev in politikov, tu je bila visoka stopnja kontrole, nihče pa ni bil ustrezen pes čuvaj nad državnim premoženjem in nad tem, kaj se z njim dogaja v tranziciji. Zasledovanje kapitala je slovenska javnost izpustila iz svoje optike javnega interesa, ker se je raje ukvarjala z ideološko napetimi temami in s precejanjem komarjev, medtem ko so velblodi šli mimo.

Tudi sindikati na to niso opozarjali in niso priredili nobenega protesta pred podjetji, ki so jih tajkuni za mali denar, in še to na kredit, olastninili. Vprašanje zato ni, ali kapitalizem ali socializem, to vprašanje je zgodovinsko preseženo in izčrpano. Vprašanje je, kako v demokratičnem družbenem redu, kjer sta delo in kapital na svobodnem trgu, ustvariti pravne okvire, ki bodo sledili cilju pravičnosti in miru ter blagostanja za vse, ne pa ciljem koristoljubja in pohlepa.

Živimo v demokratičnem sistemu, ki je odprt in ga je treba neprestano kontrolirati in izpopolnjevati, to pa terja tudi ustrezno, da ne rečemo visoko stopnjo morale. In prav na ravni etike ali morale smo popustili in zatajili, ker smo javno propagirali, in to še vedno počnemo, svobodnjaštvo brez meja. Demokracija je postala pretveza za tisti v Titovi Jugoslaviji izumljeni "znajdi se". Delavnost, marljivost, korektnost pri poslih in osnovna poštenost, to niso ne vrline ne vrednote. Kdor tako dela, je za mnoge neumen in živi v svetu, ki ga ni več.

Ko vidim dvajsetletnika v najnovejšem modelu BMW ali mercedesa, se sprašujem, od kod mu to? Sam si ga ni zaslužil po pošteni poti, če pa mu ga je kupil oče, gre za narcisa, ki se napihuje celo preko svojih otrok. In ko ti tipi stopajo iz svojih limuzin, so tako samozadostni in ogabno napihnjeni, da te postane strah moči, ki jo lahko nekega dne dobijo v svoje roke. Hkrati pa se ti seveda lahko smilijo, ker so svoj ego zgradili na pločevini, ki bo jutri zvita ali rjava. A kaj, ko je to v zadnjih dvajsetih letih postal ideal, ki se mladim ponuja kot uspešno in udobno življenje. In taki popolnoma zgrešeni ideali se ponujajo na različnih ravneh z različno prefinjenostjo. Gre preprosto za žrtve potrošniške kulture, ki ji pač ne znamo ali nočemo nadeti uzd.

Kako bi nam lahko postalo lepše?

Seveda pa po dvajsetih letih demokratične države nisem niti približno zadovoljen s stanjem duhovnosti, vernosti ter položajem Katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti. Del slovenske javnosti se ukvarja zgolj z vprašanjem, kako ta področja omejiti, kako iskati zakonske in druge ovire za delovanje, še slabše, kako vero, krščanstvo in katolištvo obravnavati v ideološkem ključu, obremenjenem s preteklostjo, za diskreditacijo v sedanjosti. Polemik v tem ključu sem sit in se jih ne želim udeleževati, ker je to izguba časa in energije. Z veseljem pa bi diskutiral o pozitivnih rešitvah umeščanja duhovnosti, krščanstva, drugih religij in svetovnonazorskih prepričanj v sodobno družbo, predvsem pa v življenje ljudi, ki iščejo svoj smisel. Takšnih razprav skorajda ni, ker pač na Slovenskem ni ničesar brez ideoloških predsodkov in polemike, ki temeljijo na nepredelanih emocijah, ne pa na moči argumenta in racionalnega uvida.

Pogrešam odprto demokratično razpravljanje, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in iskanju argumentov za in proti, ki ima za cilj, kako lahko vsi družbeni subjekti prispevamo h graditvi skupne domovine in skupne države, kako lahko vsi na različne načine prispevamo k temu, da bi v tej neskončno lepi deželi bilo, če ne čisto vsem, pa vsaj veliki, veliki večini lepo in dobro.