Več domoljubja, prosim

Boj slovenskih popevkarjev lažjih in manj lažjih not za vsaj stoodstotni delež pri predvajanju domačih izdelkov na nacionalnih elektronskih medijih ima tudi mednarodne razsežnosti. Po eni strani gre za pozicioniranje Slovenije v Evropi kot države s posluhom za domačo kulturno-zabavno produkcijo, ki bi tako preprečila pavperizacijo estradnikov, ki zavračajo teorijo, da prazni želodci lepše pesmi snujejo. Po drugi strani zagovorniki grobega liberalizma podpirajo svobodno odločanje medijev, da vrtijo "musko" v skladu z idejo o prostem pretoku blaga in storitev. Češ, če tega ni, mediji predvajajo pofl, to pa ogroža temeljno človekovo pravico, da za naročnino dobi najboljše. Zadeva bi lahko šla na mednarodno sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. V ocenjevanje glasbene plati domače produkcije se ne bi spuščal, a bi glede na nekatera besedila slovenskega porekla vendarle podprl prvo, domoljubno skupino. Besedila tujejezičnih izvajalcev v glavnem nimajo večjega pomena in so zgolj zvočna kulisa pri trebljenju solate, medtem ko imajo mnoga naša večpomensko vlogo, zlasti pri ohranjanju nacionalne identitete, krepitvi uma ter izobraževanju mladih rodov. To pa Evropa ceni, to Evropa nagrajuje. Da ne bom govoril na pamet, bom navedel nekaj najžlahtnejših primerov. Filozofsko gledano je vrhunski dosežek: "Vsak dan isto sranje in nenehno to iskanje, zdaj ko sama jem kostanje!" Čudovit primer rime (trikrat -anje, -anje, -anje), ki presega tradicionalno stihoklepstvo v slogu "veter veje skozi veje", obenem pa problematizira relacije v sodobni družbi med obupom (sranje), optimizmom (iskanje) in hedonizmom (dama jé kostanje). Imamo "štiklce" s kemično preventivno poanto: "V meni gori voda, ki ne pusti, da bi jadral!" Vidimo torej, da voda v človeku, ki je je za kar 75 odstotkov telesa, kljub znanstvenim zagotovilom, da je to nemogoče, lahko zagori. Gre za resno svarilo mladini, naj ne kadi, saj jo vžigalice in cigarete lahko vnamejo. Potem je tu še goreča voda, ki ne pusti jadrati. Še dobro, da ne, kajti lahko bi se vnela jadra in tragedija je tu. Matematično pronicljiv je stavek "mi trije smo najboljši par" in bi ga bilo treba uvrstiti med maturitetna vprašanja. Fizikalno in geografsko pa izstopa naslednji umotvor: "Živela sem med zemljo in zrakom!" Če ste doslej mislili, da zrak sega čisto do zemlje, sicer bi se mravljice zadušile, pa očitno obstaja še nek vmesni, znanosti še neznan prostor, v katerem živi avtor te vrstičke. Visoko uporabno pedagoško in didaktično vrednost ima zelo speven komad, v katerem se dvakrat ponovi kitica o hinavcih, lažnivcih, zvezdah, bolečini, svobodi in zaupanju, potem pa se dvajsetkrat (?!) ponovi stavek: "Ti in jaz in noč in večnost!" Otroci v osnovni šoli naj vztrajno ponavljajo ta stavek in kdor se ga v enem šolskem letu ne nauči, gre na popravca. Za srednješolce priporočam težjo nalogo. Pozorno naj poslušajo pesem Skupaj sva. V njej se kitica "Skupaj sva, rada se imava, sanjava, kako se ljubiva" ponovi sedemnajstkrat. Tisti, ki jim posiljena rima sva in imava (naglas je na í!) ne para ušes kot boeing 747 pri vzletu, naj takoj dobijo cvek iz slovenščine, tistim, ki se jim v štirih letih ne uspe naučiti sedemnajstkrat ponovljene kitice, pa je treba prepovedati opravljanje mature. Skratka, vse je odločno v prid zahtevi estradnikov, da se na nacionalnem radiu in televiziji predvaja glasba izključno domačih logov.

Kitajski model

V Bruslju je bil kitajski premier Wen Jiabao. Gostitelji, EU-komisarji in EU-bančniki, so uglednemu gostu pojokcali na rami, češ, tovariš Wen, to ne gre več tako. V blagovni menjavi imamo z vami strašen minus, ubija nas vaš poceni juan, vaše poceni blago nas je preplavilo, naši delavci pa so obubožani. Zdaj se bojimo, da takista usoda doleti še naše bančnike, menedžerje in delodajalce. Pa je rekel cenjeni gost Wen v maniri starih kitajskih modrecev, dragi tovariši Evropejci, rešitev je preprosta. Ko boste navadili svoje delavce, da živijo s tristotimi evri in dvema zajemalkama riža, boste vi preplavili kitajski trg s svojimi izdelki in menjava bo izenačena. In so si oddahnili v Bruslju, saj so bili prepričani, da je rešitev veliko bolj zapletena. Vsega, kar je gost Wen povedal gostiteljem, javnost sicer ni izvedela, ampak upamo lahko, da jim je razložil, kako so se na Kitajskem lotili problema pogostih rudniških nesreč, ki so večinoma posledica zelo pomanjkljive rudniške infrastrukture, saj je lastnikom vsak vložek predrag. Veliko dražji od 2500 mrtvih rudarjev, kolikor jih je lani umrlo na Kitajskem. Peking je dejal, da je dovolj tega, da je država vsak teden na naslovnicah svetovnih časopisov zaradi rudniških nesreč, in je zaukazal, da morajo odslej lastniki oziroma menedžerji rudnikov iti v jame skupaj z rudarji. Ni jim treba kopati. Naj v jami samo sedijo, a če poči, naj še njih hudič pobere. Raje bodo dali nove tramove, merilce plinov in prezračevalne sisteme, kot da z rudarji čakajo na eksplozijo. Ker pa je vsak model mogoče in treba nadgraditi, tudi kitajskega, bodo tudi v EU prav gotovo nagnali lastnike družb, politike in bančnike, da skupaj z delavci najprej 40 let skačejo okrog plavžev, napihujejo steklo, vozijo bagre, okopavajo krompir in šele potem zahtevajo od ljudi, da delajo do lastnega pogreba. Bruselj bo spremenil tudi optiko. Ne bo samo zahteval od bogatih, da poskušajo preživeti štiričlansko družino s 500 evri, ampak bo nagnal rudarje, šoferje, kmete in smetarje v uprave, nadzorne svete in na menedžerske položaje, pa naj tam krvavi pot potijo, trepetajo za svoje prevzeme, parkirane delnice v neobstoječih firmah in velikopotezne poslovne odločitve in potem vso to kalvarijo poskušajo preživeti s piškavimi 6000 evri na mesec. Neto, seveda.