Programska vodja

Je pomembno vsaj enkrat v življenju obiskati Gradec? "Ja!" izstreli Veronica Kaup-Hasler, v Dresdnu rojena programska vodja uglednega mednarodnega festivala Steirischer Herbst (Štajerska jesen). "Gradec je zanimivo mesto, sploh če upoštevamo, kako majhno je. Zelo si prizadeva za utrditev kulturne identitete mesta, in to upravičeno, saj ima obsežno, drzno kulturno ponudbo na visoki mednarodni kakovostni ravni. Vprašanje pa je, ali bi se današnja mestna oblast zavezala k organiziranju novega festivala sodobne, interdisciplinarne umetnosti, torej k nečemu, kar ni potrošniško, tipično mainstreamovsko."

Tukajšnji župan Siegfried Nagl torej ne uživa veliko simpatij karizmatične sogovornice, ki je odraščala na Dunaju, tam študirala gledališko umetnost in germanistiko, med njenimi postojankami umetniškega in kulturnomenedžerskega udejstvovanja pa so Salzburg, Basel, Braunschweig, Hannover in - od leta 2005 - Gradec. Mestna oblast načeloma sicer prepoznava pomembnost Štajerske jeseni, najstarejšega evropskega festivala "nove" umetnosti, a finančna podpora festivalu kljub temu iz leta v leto upada. Z nekdanjih 4 milijonov evrov je letos krizno varčevanje proračun festivala dodatno oklestilo na 3,6 milijona evrov. Za slovenske razmere je to še zmeraj sanjska vsota. "Seveda je," prizna Kaup-Haslerjeva, "vendar morate tudi upoštevati naše obveznosti ter širino festivalske ponudbe."

Všeč ji je prizadevanje županstva, da skuša mestu najti nove poudarke, zdaj se, denimo, poteguje za naziv svetovne prestolnice oblikovanja (City Of Design). "V tem se kaže širina mesta," prikimava Kaup-Haslerjeva, "po drugi plati pa je spet zelo omejeno. Če samo pomislim na skrajno islamofobno predvolilno kampanjo, na katero se javnost sploh ni ustrezno odzvala." Protiislamski populizem povsod po Evropi prodira, pripomnimo. "Že že, a pri ksenofobiji so bili Avstrijci že od nekdaj v prvi bojni vrsti."

Z evropsko kulturno prestolnico je Gradec pridobil veliko sodobne kulturne infrastrukture, najbolj prepoznavna sta nedvomno "vesoljski" Kunsthaus in otok na Muri. Slednji gre sogovornici zelo na živce. "Je vzorčen primer slabega trajnostnega razvoja. Ne vem, ali vam je znano: prvotno je bil zamišljen za reko Hudson. Najraje bi ga odžagala, da bi ga voda splaknila v morje," pravi.

Zunanjost Kunsthausa je po njeni oceni sicer dobra za mestni marketing, hkrati pa je v njem zelo težko kakovostno postaviti razstavo. "Vsi takšni projekti nosijo v sebi tveganje površnosti in pozunanjenosti. Politiki se morajo upreti refleksu, da z nenehnim ustanavljanjem nečesa novega markirajo svoj teritorij."

V Gradcu pogreša multikulturnost metropole, mesto se ji zdi preveč homogeno. Če bi dobila ustrezno ponudbo iz Barcelone, bi v eni uri spakirala kovčke, prizna. Ima pa "majhnost" mesta tudi prednosti, kar je najbolj opazno prav pri Štajerski jeseni, saj odmevnost dogodka ne bi bila tolikšna, če bi se recimo odvijal na Dunaju. "Ambicioznost drugega največjega mesta oddaja veliko pozitivne energije, a se hkrati v njem pojavljata mešanica megalomanije in uničujoče samokritike. Ljudje ne vidijo čez rob mize in so bodisi nekritično navdušeni nad svojim dosežkom ali pa se samopomilujejo. Oboje počnejo brez mere in neupravičeno. Gradcu ne bi škodilo malo več sproščenosti."

Podžupanja

Politične korenine 45-letne Lise Rücker sežejo v avtonomno žensko gibanje devetdesetih let. Ko je mati dveh otrok leta 2006 postala prvakinja graških Zelenih, se je odločila javno razkriti svojo istospolno usmerjenost. Zdaj je že drugo leto podžupanja in je v mestu odgovorna za področje okolja, prometa in komunalnih storitev.

Javni promet in omrežje kolesarskih stez sta v Gradcu za slovenske razmere zgledno urejena: tramvaji vozijo v minutnem taktu, kolesar pa ima skoraj povsod na voljo široke steze in prednost na semaforju. "Kolesarji so spet dobili občutek, da so dobrodošli v mestu," je ponosna podžupanja, ki pa še zmeraj zaznava številne pomanjkljivosti in potrebe po izboljšavah.

Problematika onesnaženja s prašnimi delci v Sloveniji nima nikakršne politične teže, v Avstriji pa je "Feinstaub" že vrsto let resna tema javnih razprav. Sploh v Gradcu, ki je zaradi svoje kotlinske lege še posebej ogrožen. Statistični podatki kažejo, da Gradčan umre poldrugo leto prej kot povprečni Avstrijec. To zahteva strogo ukrepanje.

"Izvajamo kolesarsko ofenzivo, širimo mrežo javnega prometa. Z novimi stanovanjskimi projekti, ki namesto parkirišč favorizirajo druga prevozna sredstva, skušamo prevzgojiti prebivalstvo, da bi se odpovedalo avtomobilu. Kar 50 odstotkov z avtomobilom prevoženih poti v Gradcu je namreč krajših od pet kilometrov."

Učinki so že opazni: Gradec je edino avstrijsko mesto, kjer je število registriranih avtomobilov lani upadlo. Tukajšnja avtomobilska industrija ni navdušena. "Dobiva pa s tem novo draž preusmerjanje k novim tehnologijam in oblikam mobilnosti," je prepričana podžupanja. Tudi lastniki avtomobilov so ukrepe sprejeli z neodobravanjem. Razjezilo jih je širjenje območij plačljivega parkiranja, še bolj pa je prebivalce vznemirila napoved uvedbe okoljskih con, kjer bo za avtomobile, ki prekomerno onesnažujejo okolje, vožnja prepovedana.

"Politika ni tekmovanje v priljubljenosti!" svoja stališča odločno zagovarja Rückerjeva. "Tudi za neprijetnosti moraš prevzeti odgovornost, če jih znaš dobro argumentirati. Ljudje se bodo morali navaditi, da nas razmere silijo v restriktivne ukrepe. Avtomobilov v mestu je še vedno preveč. Naš urbanistični koncept zato predvideva gradnjo naselij z omejenim številom parkirišč, vendar tudi z veliko kolesarskimi stezami, pešpotmi, e-črpalkami, postajami javnih prevoznih sredstev." Nič novih garažnih hiš v starem mestnem jedru? "Takšna gradnja je povsem napačna strategija," izvemo, "pravilen pristop je, da ljudje pustijo avto čim bliže domu in čim več uporabljajo javni promet."

Je Gradec tolerantno mesto? "Mislim, da je. V kratkem se bosta v mestu zgradili dve mošeji." Z minareti? "To ni sporno." Tudi njeno javno priznanje istospolne usmerjenosti ni imelo kakšne posebne vloge pri izboljšanju položaja gejev in lezbijk v mestu, saj je bil ta zadovoljiv tudi že prej. Je pa spremenilo retoriko župana Nagla, ki je svojčas pozival homoseksualce, naj s pomočjo vere poiščejo izhod iz svojega grešnega življenjskega sloga. "Spoznal je, da ni tako pomembno, s kom si doma deliš posteljo, temveč, kako razmišljaš in kje lahko najdeš stične točke."

Podžupanja nima avtomobila, v mestu jo je mogoče zmeraj srečati na kolesu, na daljše poti pa potuje z vlakom. Med Gradcem in Mariborom zdaj vozi vlak samo še šestkrat dnevno, kmalu bo še redkeje. "To je katastrofa," je ogorčena, "avstrijske železnice niso sposobne zasnovati sodobne in dobičkonosne železniške mreže. Mesto prenavlja kolodvor, a se meščani kmalu ne bomo imeli več kam odpeljati z vlakom."

Trgovec

V središču mesta pravkar zaključujejo 40 milijonov evrov vredno prenovo najbolj prepoznavne trgovske hiše v mestu, v katero je nekoč obvezno vstopil vsak, ki je šel iz Jugoslavije na nakupovalni izlet v Gradec. Nad investicijo bedi Martin Wäg, član uprave družbe Kastner&Öhler, v kateri je sicer zadolžen za modo. Pedantno urejena zunanjost člana uprave je dala slutiti, da Avstrijec nima razumevanja za kakršnokoli površnost. In res: med sprehodom po poslopju je pikolovsko s tal pobiral odvržene papirčke. Pravzaprav je lahko pobral samo enega, več jih namreč ni našel.

Zakaj družinsko podjetje v lasti dedičev Karla Kastnerja in Hermanna Öhlerja vlaga 40 milijonov evrov v prenovo trgovske hiše, ko bi lahko za ta denar zgradilo nov nakupovalni center na mestnem obrobju? "Polovico nakupovalnega centra," nas popravi Wäg in se namuzne. "Investiramo, ker smo tukaj že 127 let, ta hiša je srce podjetja. Poleg tega je center Gradca še vedno večji magnet kot njegovo obrobje." Mestno jedro ne občuti odmiranja? "Kje pa," reče, "postaja celo močnejše."

Trgovino obišče od 10.000 do 20.000 kupcev na dan. Ko bo prenova končana, jih pričakujejo še več. "Če daš kupcu priložnost, še vedno rad pride v mesto, v katerem je dobra in raznovrstna ponudba. V centru mesta že dolgo niso odprli toliko novih trgovin kot v zadnjem času."

Prav. A zakaj so potem pred nedavnim v Sloveniji odprli novo trgovino v nakupovalnem centru na obrobju mesta in ne v starem jedru Ljubljane? "Zato, ker nam je Spar ponudil prostore in nismo hoteli izpustiti priložnosti," odgovarja Wäg. K uspešnosti mestnih središč v "zahodni" Evropi prispeva tudi daljša trgovska tradicija. Mestna jedra v Sloveniji ali na Češkem pa je siromašila okoliščina, da predolgo niso bila ustrezno urejena in so jim nakupovalni centri lažje speljali kupce, domneva sogovornik.

S prenovo se Kastner&Öhler še bolj usmerja k bolje situiranim potrošnikom. Zdi se, da postaja nekakšen graški Harrod's. "Ne, naša ciljna skupina je še vedno bistveno širša," nam zatrdi član uprave. "Smo pa po ugledu, ki ga uživamo v mestu, primerljivi z londonsko hišo Harrod's, s pariškim Lafayette in KaDeWe v Berlinu."

Arhitektka

Danijeli Gojić je več kot dvajsetletno bivanje 60 kilometrov severno od rojstnega mesta že nekoliko ponemčilo rodni jezik. Stavkov ne končuje več z mariborskim mašilom "ne", temveč z graškim "ja". "Gradec se je v tem obdobju zelo spremenil," opaža. "Največji napredek se je po moji oceni zgodil s tem, da sta mesto in politika spoznala, kako zelo močan razvojni in gospodarski dejavnik je lahko arhitektura. Če se imajo s čim bahati, se lahko bahajo samo z njo."

Sprva je tukaj študirala prevajalstvo, preden se je leta 1990 odločila za študij arhitekture. Skupaj s Brigitto Spurej in Michaelom Gattermeyerjem je v Gradcu ustanovila biro GS Architects, ki se je podpisal pod arhitekturno zasnovo najbolj odmevne novogradnje po Kunsthausu. Na obrobju mesta, ob vzhodni mestni vpadnici skozi primestno četrt Liebenau, je zrasla nova poslovna hiša, ki je zaradi svojega agresivnega skulpturnega videza dobila vzdevek štajerski panter.

Omenjena mestna četrt se je v minulih letih občutno spremenila. Najprej so tam zgradili nov nogometni stadion, sledila je dvorana, zdaj jo je popestrila še vpadljiva poslovna stavba, za katero je podjetje Pachleitner Group odštelo kar 32 milijonov evrov. Ker mestna oblast načrtno stremi k temu, da bi bile izbrane arhitekturne rešitve kar najbolj kakovostne, je uveljavila pravilo, da je pri naložbi, vredni nad 600.000 evrov, obvezen arhitekturni natečaj. Pachleitner je povabil deset arhitekturnih ateljejev. Zmagala je monolitna "zver" GS Architects. "To je bil bingo," se nasmehne Gojićeva, "enkrat v življenju dobiš priložnost, da lahko narediš nekaj tako brezkompromisnega. Kajti kompromisi so sranje!"

V estetiki Gojićeve odkriva stroka sorodnost z Zaho Hadid, Thome Mayne ali Coop Himmelb(l)au. Hkrati pa idejne zasnove GS Architects opazno zaznamuje vpliv graške arhitekturne šole, ki hoče - tako je pisalo v nekem članku - še tako banalno gradbeno naročilo preoblikovati v monument kreativnega potenciala.

Kaj je omogočilo, da je Gradec prepoznal moč arhitekture? "Graška fakulteta že od nekdaj uživa ugled ene izmed najboljših v Evropi. Tukaj so predavali Günther Domenig, Michael Szyszkowitz, Carla Kowalski, Klaus Kada, ki so v tujini naredil veliko dobrega, doma pa so s svojo progresivnostjo spodbudili razumevanje, da nima vrednosti zgolj kulturna dediščina iz leta 1500, temveč tudi sodobna arhitektura," opiše Gojićeva korenine uspeha. Preskok v razumevanju prostora je prinesla gradnja Kunsthausa. "To je zgodba, ki je trajala veliko let, izpeljali so veliko natečajev in zamenjali veliko lokacij, preden so Kunsthaus dokončno umestili v prostor," se spominja.

Pa ima arhitekturni biro iz Gradca doma dovolj dela, da mu ni treba iskati posla v bližnji Sloveniji? "Nikakor, kriza se pozna. Poleg tega bi bil zame večji izziv uresničiti projekt doma kot pa tukaj. A vsa prizadevanja so bila doslej brezplodna, saj so se posli dodeljevali pod mizo ali z vmešavanjem politike," je razočarana. "Takšni poslovni odnosi pa me ne zanimajo."

Umetnik/nogometni navijač

V Gradcu obstaja mit, da se ne moreš okvalificirati za intelektualca, če nisi hkrati tudi nogometni navijač. Martin Behr izpolnjuje ta kriterij. Umetnostni zgodovinar, ki je aktiven v umetniški skupni G.R.A.M., je s soavtorjem izdal obsežno zgodovinsko-umetniško monografijo nogometnega kluba Sturm ob njegovi stoletnici. "Odraščal sem v južnem Gradcu, za nas je bilo samoumevno, da smo vsako soboto kolektivno romali na tekmo Sturma, ki je bil po tradiciji klub graškega delavskega razreda," nam svoje vezi z nogometom opiše Behr.

Izvemo, da se je mestni kult o graškem nogometnem intelektualcu porodil v času, ko je bil trener Sturma legendarni Sarajevčan Ivica Osim. Takrat se je za navijače izreklo veliko prepoznavnih graških umetnikov. "Ob stoletnici kluba smo v graški Hiši umetnosti pripravili veliko razstavo, na kateri je razstavljalo več kot dvajset umetnikov z deli, ki so jih naredili za svoj klub." Ni pa rečeno, da so navijači Sturma tudi tradicionalni ljubitelji umetnosti. V šestih tednih si je "nogometno" razstavo ogledalo komaj 2500 ljudi.

Kakšna pa je povezava med nogometom in (lokalno) politiko? "Sedanjega župana nogomet ne zanima. Nikoli ga ni na tekmo." Zakaj bi prihajal, ko pa si s Sturmom ne more nabirati političnih točk. "Že pred leti je stadionski napovedovalec nehal sporočati občinstvu, kateri politiki sedijo na tribuni, ker so navijači dosledno izžvižgali vse, rdeče in črne. Na stadionu nočejo politike."

Enkrat je politika vendarle na zelo odmeven način vstopila v nogometno areno. "Ko se je stadion še imenoval po Arnoldu Schwarzeneggru, je guverner Kalifornije zavrnil pomilostitev na smrt obsojenega morilca Tookija Williamsa. Zeleni in rdeči politiki so se zato ukvarjali z razmislekom, ali bi mu mesto Gradec odvzelo častni prstan. A jih je Schwarzenegger prehitel: po pošti je vrnil prstan in hkrati prepovedal, da bi se mesto še tržilo z njegovim imenom," pripoveduje anekdoto Behr. Stadion se zdaj imenuje UPC-Arena.

Čeprav klub že dolgo ni več tako uspešen, kot je bil pod Osimovim vodstvom, zanimanje za tekme ni uplahnelo. Konec tedna se na tribunah leta 1997 zgrajenega stadiona s 15.500 sedeži zbere od 11.000 do 12.000 zvestih navijačev. "Sprva so imeli nekateri pripombe, češ da je stadion premajhen," se spominja. "A so zdaj vsi srečni, da niso zgradili večjega, saj je vzdušje veliko boljše, če je stadion skoraj poln, kot pa če je napol prazen."

Kaj pa huligani? "Teh že dolgo ni več, navijači so zdaj mnogo bolj 'levo' usmerjeni," nam je pojasnil Behr in se pri tem spomnil dogodka izpred nekaj mesecev: "V Gradcu je bila predvidena prijateljska tekma z NK Maribor, a jo je policija odpovedala. Tveganje zaradi viol je bilo preveliko."