Že kar splošna manira je, da se skoraj ob vsaki sodbi, ki jo izreče sodišče, išče ozadja, povezave in zarote. Tega ne počnejo le običajni ljudje, ki jih doletijo sodni postopki, kar bi bilo razumljivo, pač pa tudi izvoljeni predstavniki ljudstva (poslanci, župani, predstavniki strank...) in nenazadnje odvetniki kot del veje oblasti, ki ji sami pripadajo. Vse to prav gotovo ruši zaupanje v sodstvo in prispeva k eroziji pravne države. Ustaljena praksa je postalo nespoštovanje zakonskih aktov oziroma iskanje "lukenj" v predpisih z namenom pridobiti določeno korist.

V primeru, ki ga tako slikovito opisuje g. Dino Bauk, gre za zahteve učiteljev po poračunu plač.

Zadeva sega v leto 1996, ko je bila z zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja tudi za strokovne delavce v osnovnem šolstvu predpisana univerzitetna izobrazba. Njihove plače so bile do sprejema zakona urejene z zakonom o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki v 5.a členu določa, da strokovnim delavcem z višjo izobrazbo, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahteva višja ali visoka izobrazba, pripada plača v višini 85 odstotkov, tistim z 20 leti delovne dobe pa 90 odstotkov plače, določene za strokovne delavce z visoko izobrazbo.

Zaradi spremenjene situacije ob uveljavitvi zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so reprezentativni sindikati s področja vzgoje in izobraževanja ter ministrstvo za šolstvo in šport podpisali aneks h kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja, s katerim so bili določeni količniki za določitev plač vseh strokovnih delavcev glede na njihov naziv in pridobljen plačni razred. Pri določitvi plač učiteljem z višješolsko izobrazbo je bil povzet 5.a člen zgoraj omenjenega zakona.

Tožbe strokovnih delavcev z višješolsko izobrazbo, o katerih gre beseda, so temeljile na predpostavki, da so bila z zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določila 5.a člena zakona o plačah delavcev v vzgoji in izobraževanju izničena in da bi moral biti pri določitvi njihovih plač, glede na dejstvo, da ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, uporabljen 14. člen tega zakona, ki določa, da pripada delavcem, ki ne izpolnjujejo z zakonom določenih pogojev, 90 odstotkov plače.

Ob tem je bilo zavestno spregledano dejstvo, da je ta člen namenjen delavcem, ki se jih zaposluje zaradi nujnih potreb le za določen čas in zaradi neustrezne izobrazbe tudi ne izpolnjujejo pogojev za napredovanje v nazive in plačne razrede. Če bi torej leta 1996 ob uveljavitvi zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določali plače na ta način, bi vsi strokovni delavci z višješolsko izobrazbo ostali z nazivom in plačnim razredom, ki so ga dosegli do takrat, brez možnosti za napredovanje. Vprašljiv bi postal lahko celo status njihovega delovnega razmerja.

Ministrstvo za šolstvo in šport je na osnovi 146. člena zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki določa, da strokovni delavci, ki so ob uveljavitvi zakona izpolnjevali pogoje, lahko svoje delo opravljajo še naprej, delavce z višješolsko izobrazbo ves čas, brez izjeme, obravnavalo kot ustrezne, torej kot delavce, ki izpolnjujejo pogoje. Pod temi pogoji so tudi napredovali v nazive in plačne razrede.

Pri tožbah 3500 učiteljev za poračun razlike v plačah, ki jih podpira Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti in so, kot izgleda, izgubljene, se postavlja vprašanje, kdo jih je k temu vzpodbudil in jim vzbujal upanje na uspešen izid. Če uporabim priliko g. Bauka, kdo jim je postavil oziroma pomagal postaviti kuliso, ki jim je obljubljala poračun.

O možnosti za uspeh tožb, ki v tem primeru temeljijo le na različnem tolmačenju zakonskih določil, bi nedvomno dovolj vedel prav g. Dino Bauk, saj je bil v času prvih tožb na delovno sodišče pravnik na ministrstvu za šolstvo in šport in je bil tudi aktivno vključen v oblikovanje in utemeljevanje stališč ministrstva do tega vprašanja.

Borut Chwatal, nekdanji vodja sektorja za osnovno šolstvo na ministrstvu za šolstvo in šport