Eden od predpogojev za izvajanje transplantacijskega zdravljenja je darovanje organov, a je število darovalcev tako v Sloveniji kot v mnogih evropskih državah kronično prenizko. Izjema je Španija, ki stalno dosega vrhove lestvic po številu darovalcev (ima 34,4 darovalca na milijon prebivalcev, evropsko povprečje je 18) ter se večinoma navaja kot primer dobre prakse. Poleg zelo "trde" zakonodaje ima Španija dobro organizirano transplantacijsko mrežo po vsej državi. V bolnišnicah imajo zaposlene posebne svetovalce, ki informirajo in pridobivajo nove darovalce.
Ena novejših taktik pridobivanja darovalcev je tudi načrtno medijsko nagovarjanje migrantov k darovanju s parolami, ki spodbujajo k medkulturnemu povezovanju in človeški solidarnosti. Španiji je uspelo vzpostaviti splošni družbeni konsenz, da je zelo zaželeno biti darovalec. Pozitiven družbeni odziv je deloma povezan tudi s krščansko etiko, s katero se izvrstno prekriva večkrat poudarjen princip dati - prejeti. Darovanje organov se tako razume kot dejanje usmiljenja, ljubezni in velikodušnosti: žrtvovanje sebe za življenje drugega. Svoj delež k popularizaciji ter k pozitivnemu odnosu do donatorstva pa je prispeval tudi kultni film režiserja P. Almodovarja Vse o moji materi.
Družbena, kulturna in politična specifičnost posameznih držav onemogoča avtomatičen in vsesplošen prenos "španskega modela". Zato ostaja osrednje vprašanje: zakaj se, kljub temu da na načelni ravni ogromno ljudi v Evropi podpira idejo o darovanju organov, dejansko število darovalcev ne povečuje ali celo stagnira. Ugotovitve več držav tudi nakazujejo, da javne medijske kampanje ter oglasna sporočila ne prinesejo želenega aktivnega odziva javnosti k darovanju. Po mnenju strokovnjakov s področja transplantacijske medicine pa je osnova za povečanje števila razpoložljivih organov ustrezna zakonodaja. Domnevna uzakonjena privolitev za odvzem organov po smrti naj bi, glede na dosedanje in preverjene izkušnje držav s tovrstno zakonsko ureditvijo, tudi v Sloveniji povečala razpoložljivost organov vsaj za dvajset odstotkov.
Zaradi predloga o spremembi zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja so konec letošnjega aprila tematiko darovanja organov obravnavali tudi poslanci v državnem zboru. V sklepni fazi so predlog spremembe zakona zavrnili. Poslansko razpravo sem omenila, ker kot dogodek lahko služi za podlago družbene analize dejanja darovanja organov. Razprava je tudi nazoren primer, ki omogoča opazovanje, kako stalni napredek v biomedicinski tehnologiji sili družbo v razmisleke in spremembe pri razumevanju človeškega telesa, življenja in smrti, saj so meje med smrtjo in življenjem družbeno in kulturno določene; večkrat nejasne, spremenljive, večvrstne in odprte za preoblikovanja. Hkrati je pokazatelj, kako v javnih razpravah o določeni temi sevajo družbene norme in politični interesi.
Zanimivo je, da so se poslanci med razpravo osredotočali predvsem na pasti transplantacijske medicine, etične dileme ter na morebitne sporne stranske družbene učinke in potencialne manipulacije (npr. nelegalna trgovina z organi, dobičkonosnost, preskakovanje čakalnih list, povečanje stopnje kriminala…), ki bi jih omogočal nov zakon. Govor o tem, da je transplantacija organov uspešna tranzicijska metoda zdravljenja, ki je sicer v nekaterih primerih primarna in rešuje življenja, a da gre večinoma za izboljševanje kvalitete življenja in podaljševanje življenjske dobe ter govor o skrbi za sočloveka, družbeni soodgovornosti, altruizmu, filantropiji in da smo vsi potencialni darovalci ali prejemniki organov ali tkiv, je odzvenel v ozadju.
Če predpostavljam, da so poslanci izražali "glas ljudstva", je šlo med debato za razhajanje med konceptoma biomedicinskega in "laičnega" razumevanja telesa in človeškega ne/bivanja. Kot piše kulturna antropologinja Nancy Scheper Hughes, je za transplantacijskega specialista organ "stvar", blago, ki ga je bolje uporabiti kot zavreči. Za večino ljudi pa je organ neločljiv del njihovega bivanja - živ, organski, duhovni, energijski, sveti in simbolni del sebstva, ki bi ga radi "vzeli s seboj" tudi po smrti.
Za mnoge je še zelo tragična ali sporna tako imenovana "biomedicinska komodifikacija teles", ko se človeka obravnava zelo biologistično in materialistično kot skupek organov, ki jih je mogoče zamenjati. Poleg tega nekatere že ob sami misli na premeščanje organov iz enega telesa v drugega spreletavata srh in groza ter se jim zdi presajanje organov prevelik vdor v človeško integriteto. Meje telesa so za medicino veliko bolj pretočne in razrahljane kot za marsikaterega posameznika. Tu je še shema možganske smrti, ki je za biomedicino jasno določena, za "nestrokovnjake" pa so medicinski protokoli dostikrat preostri, nečloveški in tudi nesprejemljivi.
Na eni strani imamo tako herojske uspehe transplantacijske medicine, željo po čim bolj učinkovitem in uspešnem zdravljenju, medicinsko-tehnične probleme in medicinske definicije smrti (ki omogočajo odvzem organov) ter pogosto nezaupanje, strahove, dvome glede darovanja organov in širše družbene vzorce dojemanja smrti na drugi strani.
Med najbolj spornimi elementi pri darovanju organov se, poleg polemičnosti možganske smrti, pogosto omenjajo zgodbe o zlorabi mrtvih darovalcev (npr. revnih v Indiji, Moldaviji ali Braziliji, zapornikov na Kitajskem…), o nehumanem in neetičnem obravnavanju organov ter mrtvih darovalcev, o ilegalni trgovini z organi in o primerih ugrabljenih otrok zaradi organov ("izginotjih" v sirotišnicah revnejših držav).
In verjetno ni nikogar, ki ne bi zasledil medijskih poročil in politične ali splošne govorice o zlorabah v transplantacijski medicini. Vprašanja, zakaj se pojavlja tako vsesplošen strah pred krajo človeških organov in zakaj so zgodbe o kraji organov intimno usidrane v zavesti in "folklornih pripovedih" javnosti, se je natančno lotila Veronique Campion - Vincent. Da bi prišla do utemeljenih ugotovitev, je več kot desetletje sistematično spremljala, preverjala in analizirala javne govorice, popularno kulturo, politične odzive, sodno utemeljenost ter medijsko poročanje o kraji organov.
Osredotočila se je na tri tematsko najbolj pogoste zgodbe: o kraji ledvic, oči ali delov otroškega telesa. Glede ledvic se najpogosteje pojavljajo zgodbe o omamljenih poslovnežih, ki se zbudijo v hotelski sobi brez ene ledvice, in zgodbe o nočnih napadih na bencinskih postajah ali pripovedi o naivnem turistu, ki ga v državah tretjega sveta napadejo in mu izrežejo ledvico. Natančneje je še razčlenila scenarij tako imenovane "psevdoposvojitve" v Južni Ameriki (gre za verjetje, da otroci obubožanih mater ali iz sirotišnic nikoli ne bodo predani posvojiteljem v drugi državi, temveč bodo zlorabljeni za odvzem organov), ki so v ameriških medijih prvič izbruhnile leta 1987. Vse je povezala s tradicionalnimi ljudskimi legendami ali pravljicami o kraji delov telesa, modernimi družbenimi pojavi ter resničnimi dogodki.
Campion-Vincentova zaključi, da imajo zgoraj omenjeni okviri zgodb, ki se ponavljajo v govoricah in širijo med ljudmi, vse značilnosti sodobnih urbanih legend: širijo se od ust od ust, žrtev je znanec od prijatelja od prijatelja…, kontekst zgodbe pripovedovalec vedno prilagodi tako, da je verjeten, zgodba ima celotno zasnovo z uvodom, zapletom in tragičnim zaključkom. Sicer pa je Campion-Vincentova z raziskavo predvsem želela razjasniti, kako se v družbi proizvaja in uveljavi določeno javno prepričanje. Hkrati je ugotovila, da verske ali moralne avtoritete, politične strategije ter mediji izkoriščajo "legende" o kraji organov glede na lastne interese in potrebe.
S senzacionalistično retoriko navajajo ponavljajoče se scenarije zgodb o kraji ali preprodaji človeških organov, običajno iz oddaljenih krajev, ki pa niso vedno preverljivi pri državnih ustanovah ali novinarjih (avtorjih). Uporabljajo poenostavljeno retoriko, ki ni v skladu z medicinsko (npr. da se ne razločuje med tkivi in organi), igrajo na čustveno komponento, postavljajo dogodke izven konteksta ter poustvarjajo razkol med bogatimi in revnimi. Nepreverjena, senzacionalična in nekritična medijska, politična in javna namigovanja o zlorabah v transplantacijski medicini so torej problematična, saj ustaljeno re/producirajo urbane legende o grozljivih zlorabah ljudi in njihovih organov ter so-ustvarjajo moralno paniko.
Vsekakor pa je temelj in predpogoj pri darovanju organov zaupanje javnosti v etično, pošteno, nesporno in visoko profesionalno delovanje zdravnikov ter enakopravno obravnavanje vseh bolnikov v zdravstvenem sistemu pri transplantacijskih postopkih. V Sloveniji zdravljenje s presaditvijo delov človeškega telesa povezuje in vodi z visokimi strokovnimi ter etičnimi standardi zavod Slovenija - transplant, ki tudi onemogoča kakršnokoli uporabo ilegalnih človeških organov ali tkiv.
A dandanes se v naši družbi uveljavlja splošno nezaupanje v vse državne inštitucije; še najbolj v politične in zdravstvene strukture. V kombinaciji z razširjenimi srhljivimi "legendami" o trgovanju z organi, kapitalistično logiko razmišljanja, vse večjim ekonomskim razkolom med bogatimi in revnimi ter medijsko napihnjenimi "aferami" v politični in zdravstveni sferi se posameznik znajde na trhlih tleh zaupanja v čistost in etičnost procesov darovanja in sprejemanja organov. Če k omenjenemu družbenemu kontekstu dodam še razne osebne (etične, moralne, verske, duhovne, zdravstvene…) zadržke in strahove, postane razjasnjen vsaj delček uganke tako nizke participacije javnosti v donatorskih mrežah.
Jana Šimenc, medicinska antropologinja
