Za krizo, neučinkovito upravljanje države, nekonkurenčnost, padanje družbenega proizvoda, razraščanje korupcije in neučinkovitost njenega preganjanja ter podobne anomalije nista kriva pokojninski in zdravstveni sistem. Reforma, taka ali drugačna, na teh področjih ne bo prispevala k odpravljanju pravih problemov naše družbe.

Bistvo krize tudi ni v padanju družbenega proizvoda, čeprav politika smatra, da bo krize konec, ko bo ta zopet porasel. Bistvo krize, v kateri smo, je v sprevrženih vrednotah, nesposobnem sistemu upravljanja in vodenja države, njenih podsistemov in tudi dela olastninjenega realnega sektorja, predvsem pa v neustreznih odnosih v celotni verigi družbene reprodukcije.

Vrednote, ki postavljajo človeka za objekt družbene reprodukcije, pri čemer sta dobiček in kopičenje materialnega bogastva najvišja vrednota, ne morejo ponujati rešitev za jutri. Te dni smo bili tak objekt v zdravniškem sporu. Parlamentarna demokracija oblasti elit političnih strank, omreženih z interesi kapitala in vseh vrst družbenih elit, je zgodovinsko preživel model, ki objektivno ni sposoben poiskati novih rešitev in pravih sprememb, ki jih zahteva čas. Ponuja lahko le rešitve iz kroga obstoječih in starih modelov, ker preko lastnih interesov ne zna in ne zmore. V bistvu so se politične stranke po dvajsetih letih znašle v enakem položaju, v kakršnem je bila partija konec osemdesetih let. Razlika je le ta, da je danes več partij in moč kapitala globalna.

V takih odnosih delovanja oblasti je povsem pričakovano, da v družbi prevladuje negativna kadrovska selekcija, položaje in funkcije prevzemajo "naši" brez ustreznih kompetenc, na enak način izbirajo ljudi v svoje ekipe, kjer sta zvestoba in poslušnost prvi kriterij, in si tako ustvarjajo varno obzidje. Omrežja v sistem oblasti postavljajo svoje ljudi, da zadovoljujejo njihove ozke, predvsem materialne, interese. V družbi prevladuje negativna selekcija kadrov.

Padle Potemkinove kulise v Preventu, Merkurju, Vegradu, Istrabenzu, MIP-u, Laškem, da ne naštevam dalje, kažejo bistvo modela menedžerskega lastninjenja. Iz zlatega jajca v HIT-u so "naši" kadri naredili le lastne profite in neužitno omleto. Normalno je postalo, da se z javnim denarjem igra kot v otroški igri monopoli. Iz javnih naročil nam iz državne blagajne v stranske zasebne žepe izginjajo milijarde. Milijon evrov nagrade dobi menedžer, ki je prijateljsko delil denar za menedžerske odkupe, banka potrebuje nekaj sto milijonov evrov dokapitalizacije za svoj obstoj. Reorganizacije javnega sektorja delamo zdaj tako, kot ustreza enim, jutri tako, kot želijo drugi, brez pravega koncepta.

Oblast pa na te pojave sploh ne reagira.

Ta slika kaže na prave probleme naše države, ki bi jih bilo treba urgentno reševati.

Za to pa ne zadoščajo novi ljudje ali nova politika. Potreben je drugačen sistem z drugačnimi odnosi delovanja političnega sistema, začenši z neodvisnostjo in samostojnostjo poslancev, ki ne bodo vezani na mnenja vodstev političnih strank, kapitala, lobijev in elit, predvsem pa z vlado, ki bo odgovorna parlamentu, ki bo družbene odločitve iskal v sodelovanju in ne razdvajanju, se naslanjal na znanost, stroko in civilno družbo in ne na strankarske interese in lobije.

Le take reforme so lahko temelj za širše spremembe v celotni strukturi družbe. Nujna sta sestop politike z oblasti in vrnitev oblasti ljudstvu.

Neučinkovit model upravljanja in vodenja države, ki ni sposoben premagovati prej naštetih dejanskih problemov, čeprav je njegova naravna funkcija prav ta, je izvorno rakasto tkivo naše družbe. To nas dela nekonkurenčne in uvršča vedno nižje na lestvicah uspešnosti v svetu. Cena dela nima nič pri tem. To trdijo le tisti, ki kot paraziti živijo v tem tkivu.

Politika je sicer sposobna zaznati zunanjo podobo teh problemov, ni pa sposobna spoznati, da je jedro problemov v njej in da bi jih morala začeti reševati pri sebi. Enostavno nima rešitev. Politika in Pahor potrebujeta pokojninsko reformo in reformo zdravstva zato, da se reflektorji usmerijo drugam, stran od temeljnih problemov, ki zahtevajo reforme, spremembe in urgentno ukrepanje. Politika se z reformama kaže kot odrešitelj, ki dela vse za premagovanje krize, ker ve, da večina taki igri verjame. Sprevrženost v tej igri bo šla tako daleč, da bo politika s prstom kazala na sindikate, da so proti odpravljanju krize.

Zdravstvena in pokojninska reforma sta primerni tudi zato, ker sta na programu vlade na zahtevo in v interesu kapitala, ker mu z manjšimi bremeni javnih financ zagotavljata varnost. Reformi tudi ne odvzemata oblasti političnim elitam in privilegiranim družbenim skupinam. Prave reforme pa bi zahtevale prav to.

Silvester Koprivnikar, Velenje