Milošević, ki velja za enega najbolj kontroverznih srbskih politikov, je vzpon na srbsko in tudi jugoslovansko politično sceno začel že sredi 80. let minulega stoletja, nato s podpihovanjem srbskega nacionalizma odigral pomembno vlogo pri razpadu SFR Jugoslavije in izbruhu vojn na Hrvaškem in v BiH, na oblasti pa se je ohranil tudi po Natovem bombardiranju Srbije zaradi nasilja na Kosovu leta 1999.

Zanj so bile usodne šele volitve za predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ) 24. septembra 2000. Uradno je Milošević sprva zmagal za nekaj glasov, a je opozicija, ki se je združila v Demokratsko opozicijo Srbije (DOS) s protikandidatom Vojislavom Koštunico na čelu, temu nasprotovala, ker naj bi jih dobil s pomočjo prevar in poneverb.

Začeli so prirejati protestne shode, ki so vrhunec dosegli 5. oktobra 2000 v Beogradu z več kot pol milijona protestniki iz vse države. Milošević je poskušal upor zatreti s silo; v protestih sta umrla dva človeka, 103 so bili ranjeni. Vendar so Miloševiću poslušnost odpovedale tudi vojska in posamezne elitne policijske enote.

Dan kasneje, 6. oktobra, je srbsko ustavno sodišče, ki je sprva volitve razveljavilo, potrdilo zmago Koštunice, s tem pa tudi poraz Miloševića. Žebelj v krsto je zabila Moskva, ki je po Zahodu še isti dan priznala zmago Koštunice. Ta je kot novi predsednik ZRJ prisegel že 7. oktobra 2000, Milošević pa mu je čestital za zmago.

Eden od pomembnejših razlogov za dolgo preživetje Miloševića na samem vrhu Srbije (in Črne gore), kljub porazom Srbov na vseh frontah, je bila razklanost srbske opozicije, ki se je združila šele leta 2000. Predvolilna koalicija DOS je štela kar 18 strank praktično vseh nazorov in pogledov, ki jih je združevalo nasprotovanje Miloševićevemu režimu.

DOS je nato decembra 2000 prepričljivo zmagal tudi na parlamentarnih volitvah, a so se kmalu začeli notranjepolitični boji. Upanje za Srbijo, ki je zažarelo po padcu Miloševića, je ugasnilo v političnih razprtijah in spletkah ter razrastu korupcije in organiziranega kriminala. Žrtev slednjega je bil leta 2003 tudi premier Zoran Đinđić, ki je bil ubit v atentatu.

Demokratične srbske oblasti so sicer Miloševića junija 2001 izročile haaškemu Mednarodnemu sodišču za vojne zločine, kjer je bil obtožen zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov v vojnah na Hrvaškem (1991-1995), v BiH (1992-1995) in na Kosovu (1998-1999). Obtožen je bil tudi za genocid nad Bošnjaki. Sojenje je bilo sploh prvo proti kakšnemu predsedniku države zaradi vojnih zločinov.

Zaključka sojenja Milošević ni dočakal; zaradi težav s srcem in visokim krvnim tlakom je 11. marca 2006 umrl v priporu v Scheveningenu. Dobra štiri leta sojenja tako niso prinesla končne obsodbe niti sodne ugotovitve, ali je bil odgovoren za očitane mu zločine. To še danes služi kot izgovor nekaterim, češ da Srbi niso imeli nič pri vojnah na Balkanu in da so bili pravzaprav žrtve.

Pri tezi o Srbih kot žrtvah je vseskozi vztrajal tudi Milošević, ki je tako pomagal razplamtevati srbski nacionalizem po vsej SFRJ in s tem povzročil tudi njen razpad. A to se je na koncu Srbom vrnilo na vseh frontah. Ob mednarodnih sankcijah, gospodarskem zlomu ter rekah beguncev iz Hrvaške in BiH je bila posebej boleča izguba Kosova, "zibelke srbstva", zaradi Miloševićeve raznorodovalne in nasilne politike do tamkajšnjih Albancev.

Srbska politika zdaj vztraja, da se Srbija nikoli ne bo odrekla Kosovu, niti na račun članstva v Evropski uniji. Podobno je pred desetletjem, tik pred bombardiranjem Natovih letal, vztrajal Milošević, ki ni želel sprejeti načrtov mednarodne skupnosti, da bi imeli kosovski Albanci več avtonomije v sicer srbski pokrajini.

Bolečina zaradi izgube Kosova pa ni edina dediščina Miloševića, zaradi katere trpijo Srbi. Tudi glavna haaška ubežnika, medvojni poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić in vodja hrvaških Srbov Goran Hadžić, ki ju je Miloševićev režim zaščitil, nato pa sta poniknila v neznano, ovirata napredovanje Srbije proti Evropi.

Srbi so v veliki meri razočarani nad rezultati svoje "oktobrske revolucije". Z njo je 5. oktobra 2000 Srbija dobila priložnost za razvoj, a voditelji države te priložnosti niso izkoristili, je za nemško tiskovno agencijo dpa dejal eden od vodij takratne opozicije Žarko Korać.

Razočaranje je veliko tudi zaradi (ne)obračuna z ostanki Miloševićevega režima. Njegova družina se je z večino nagrabljenega denarja varno umaknila v Rusijo in nihče od njegovih sodelavcev - od politikov do pomembnih gospodarstvenikov, bankirjev in tudi sodnikov - še ni odgovarjal za dejanja v tistih časih. Mnogi tako ugotavljajo, da bi Srbija potrebovala tudi "6. oktober" za resnično očiščenje Miloševićeve zapuščine.