Zakaj je to tako pomembno? Zato, ker so v šolah, kjer so med šolske predmete uvedli tudi razmišljanje, uspeh pri drugih predmetih izboljšali za od 30 do 100 odstotkov. Še bolj presenetljiv in za visoko stopnjo brezposelnosti, s katero se otepamo tudi v Sloveniji, pa je pomemben podatek, da se je zaposljivost pri brezposelnih, ki so jih urili v razmišljanju, dvignila za 500 odstotkov.

Dr. Edward de Bono je pripravil interaktivno predavanje na temo Lateralno razmišljanje za brezmejne ideje, menedžerje pa že za dobro jutri razgibal s seštevanjem vrednosti števil od 1 do 10. Poznate odgovor v 30 sekundah? Ne? Enostavno je! Da ne seštevate 1 plus 2 plus 3 ... ali pa 1 plus 10, 2 plus 9... enostavno 10 pomnožimo z 11 in razdelimo z 2. Tako dobimo njihov seštevek v manj kot 10 sekundah, to pa je 55! In tako lahko naredimo tudi, na primer, s števili od 1 do 200.

Jesensko srečanje Združenja Manager je sicer včeraj zaključila okrogla miza z naslovom Doživite inovativno organizacijsko kulturo - primeri iz domače prakse, na kateri so sodelovali Petra Matos, vodja projekta Očistimo Slovenijo, dr. Uroš Merc, direktor Bisola, Andrej Orožen, direktor Dewesofta, srebrne gazele 2009, Franci Pliberšek, generalni direktor MIK, lanski prejemnik evropskega priznanja R4E, ter Miloš Čirič, svetovalec predsednika uprave Zavarovalnice Maribor.

In kako je obisk dr. Edwarda de Bona doživljala mag. Nastja Mulej? "Čeprav je prišel, da mene in moje kolege izobrazi za podajanje snovi CoRT - učenja razmišljanja v šolah, se je srečal s predsednokom DS mag. Blažem Kavčičem, z menedžerji, ki so bili gostje predsednika uprave Zavarovalnice Maribor, ter z vodstveno ekipo Pošte Slovenija. Zelo pa se je razveselil tudi naključnega srečanja s podjetnikom, ki je prav zaradi njegovih idej opustil kariero na fakulteti ter se kot fizik posvetil inoviranju in podjetništvu."

V de Bonovem urniku so bili tudi srečanje s predsednikom države dr. Danilom Türkom, z vodstveno ekipo BTC, z Janezom Škrabcem, prvim možem Rika, in z dr. Igorjem Lukšičem, ministrom za šolstvo in šport. Danes popoldne bo v Tehnološkem parku Ljubljana odgovarjal na vprašanja udeležencev.

Kako ste doživljali odzive na njegove delavnice? In kaj po vašem mnenju pomeni dejstvo, da je govoril na Jesenskem srečanju Združenja Manager? Ali to morebiti pomeni, da se slovenski menedžment zaveda pomena "change managementa"?

Sprašujete me v skladu z dvema njegovima tehnikama razmišljanja, ki se obe nanašata na to, da razmišljamo o drugem, o sogovorniku, o ostalih deležnikih. Izjemno pomembni tehniki, ki omogočita, da se poglobimo v sočloveka. Namesto da človeka takoj etiketiramo, na primer kako je agresiven, razmislimo, zakaj se tako obnaša. Mogoče dvomi o sebi, je negotov, se ne zna drugače izraziti… Naše ravnanje takoj postane bolj konstruktivno, kajne?

Naj se vrnem na vprašanje: okolje, v katerem se gibljem, se po letih mojega truda na področju uveljavljanja nerutinskega, zavestno ustvarjalnega, lateralnega in učinkovitega razmišljanja na de Bona izjemno odziva, hvaležni so mu, da pride, jim govori in razlaga, spotoma spremeni kakšno zakoličeno percepcijo in razloži kakšno presenetljivo dejstvo, kot na primer, zakaj nekateri narodi pišejo z leve proti desni in drugi z desne proti levi. Ko izveš, je neverjetno logično!

Na Jesenskem srečanju je verjetno govoril zato, da jim pove, da je treba vložiti (vsaj) malo kreativnega truda v veliko (več) rezultata. Naše tradicionalno razmišljanje - analitično, kritično, argumentirano, kategorizirano in iz sebe izhajajoče - je morda dobro, a zagotovo ni dovolj. Potrebujemo tudi razmišljanje, s katerim odpiramo, ustvarjamo možnosti (design thinking). Menedžerji so po dveh letih recesije, ki se je spremenila v obdobje skrčene porabe, to verjetno tudi opazili. In se zato tako množično udeležili letošnjega srečanja.

Kdaj gre po vašem mnenju pričakovati preboj v smeri inovativnega in hkrati odgovornega razmišljanja pri politikih, pri strukturah, ki odločajo o smereh družbenega razvoja?

De Bono ne zaupa politikom. Ugotavlja, da so vodilni predstavniki zadnje generacije politikov, ki so na oblasti na primer v Veliki Britaniji in ZDA, poklicni politiki. Torej ljudje, ki se s politiko ukvarjajo od študentskih let naprej. Nikoli niso imeli druge službe, nikoli niso ničesar sami ustvarili, nikoli niso ničesar sami prodali. Samo odlično obvladajo politično igro in vedo, kaj je potrebno, da si izvoljen.

Takšni politiki znajo o inovativnem in odgovornem ravnanju odlično govoriti, nikakor pa tega ne znajo aplicirati v prakso. Politiki so predvsem ljudje iz govorečih poklicev, pravi: pravniki, učitelji, sindikalisti, redkeje iz ustvarjalnih poklicev, kot so na primer arhitekti ali inženirji. Meni, da zato, ker je slednje strah, da se ne bi mogli vrniti v svoj poklic, če bi izgubili volitve. Mojstri govorjenja in mojstri nastopanja pa seveda ne vedo veliko o tem, kako ustvarjalno in domiselno razmišljati.

Nisem optimistka, a morda tudi ne bi dala žogice v roke politikom. Morda se jim da izogniti tako, da vsak pri sebi poskrbi za družbeno odgovorno ravnanje in nenehno pripravljenost na spremembe.