Dogodek, ki je pritegnil pasje razstavljalce iz skoraj petdesetih držav sveta in privabil na desettisoče obiskovalcev, je še en dokaz več, da je pes že zdavnaj prerasel svojo osnovno vlogo čuvaja in pomočnika pri lovu, ki jo je igral že v prazgodovini, in da vse bolj postaja nepogrešljiv človekov družabnik. Lastniki zmagovalcev najlepših psov namreč ne bodo prejeli nobene denarne nagrade. "Za večino tistih, ki pse vodijo na razstave, je pomembna le čast, da je njihov pes najlepši. Gre za ljudi, ki jih veselita druženje z drugimi psi in njihovimi lastniki ter izmenjava izkušenj," pojasnjuje eden najbolj znanih slovenskih kinologov Jože Vidic.

Pes je svojevrsten sociološko-kulturni fenomen, brez katerega si tudi v Sloveniji mnogi življenja ne znajo več predstavljati. Po podatkih republiške veterinarske uprave v naši državi "prebiva" okoli 210.000 psov, kar pomeni, da ima svojega pasjega prijatelja vsak deseti državljan oziroma vsako tretje gospodinjstvo. Številke so primerljive z večino drugih evropskih držav, medtem ko so po dostopnih podatkih največji ljubitelji psov Američani, Poljaki in Južnoafričani, kjer si psa omisli skoraj vsak peti prebivalec.

Razvoj odnosa med psom in človekom sega daleč v prazgodovino, ko sta prednika današnjih bitij sklenila nerazdružljivo zavezništvo predvsem zaradi preživetja. Prapes je namreč pračloveka znal pripeljati do divjadi, ponoči pa je z opravljanjem čuvajske funkcije znal nakazati približevanje divjih zveri. Pračlovek pa je psu zagotavljal večjo varnost in mu omogočil boljše možnosti za razplod. "Človek je udomačil psa in ne na primer medveda, ker gre za zelo snažno žival, ki je sposobna fiziološke potrebe opravljati zunaj prebivališča," pojasnjuje Vidic. Po njegovih besedah so stari Asirci kasneje psu dodelili bojno vlogo, s čimer so uspešno presenetili sovražnikovo vojsko, podoben je bil tudi namen imetništva psov pri starih Egipčanih in Rimljanih. Z osvajalskimi pohodi so se psi razširili po svetu, danes pa ima pasje življenje povsem drugačen smisel.

Zdravilo in antidepresiv hkrati

"Pes je danes predvsem človekov družabnik, spremljevalec in hišna žival, hkrati pa je izjemno koristen. Pomaga pri težavah z odvečno telesno težo, holesterolom, krvnim sladkorjem in depresijo, hkrati pa lahko odkrije na primer zgodnjega raka na sečilih. Njegovo družbo priporočajo v terapevtske namene, hkrati pa je v neprecenljivo pomoč tudi pri reševanju ali v vsakdanjem življenju hendikepiranih oseb, kot so slepi in slabovidni," našteva kinolog. Dopolnjuje ga psihologinja Maksimiljana Marinšek, ki se ukvarja s terapijami z živalmi - meni, da so psi odlično pomirjevalo in antidepresiv hkrati. Po njenih besedah so tuje raziskave pokazale, da imajo ljudje najnižji krvni tlak, ko božajo psa ali se z njim celo pogovarjajo. Terapije z živalmi so zato učinkovite. "V domovih starejših občanov se varovanci pogosteje družijo med seboj, kadar so v družbi psa. Manj tarnajo in ni jim več tako hudo. Če so imeli obiske živali, so jih tudi otroci in vnuki začeli pogosteje obiskovati," pripoveduje psihologinja.

Po Vidičevih besedah si ljudje psa najpogosteje omislijo na željo otrok, ki imajo že prirojeno radi živali. "Vse več pa je tudi primerov, ko psa 'predpiše' oziroma priporoči celo zdravnik. Seveda pa obstajajo tudi ljudje, ki psa sprejmejo v svoj dom zato, da bi se z njim postavljali ali pa celo izkazovali svoja negativna čustva. V tem primeru gre za zlorabo psa," trdi Vidic.

Marinškova je prepričana, da psi niso po naključju postali prvorazreden človekov spremljevalec. Tudi v naravi so živeli v krdelu in njihov spomin na življenje in navade v tropu jim omogoča, da z lahkoto postanejo (skoraj ali povsem) enakopraven član človeške družine. "Ko so začeli pse udomačevati za lov, so ljudje začeli spoznavati, da se pes zna povezati z njimi in da jim izraža naklonjenost. Nobena druga žival ni pokazala take želje, da bi pripadala skupini." Marinškova dodaja, da lahko psi za človeka odigrajo več vlog. "So prijatelji, tolažniki, vseeno jim je, kakšni smo, tudi če imamo napake. Pri soljudeh se lahko bojimo, da nas zaradi napak ne bodo sprejeli, pri psih pa vemo, da nam bodo naklonjeni v vsakem primeru," pojasnjuje psihologinja.

Več veterinarskih klinik kot bolnišnic

Prav zato tudi ni čudno, da mnogi lastniki za psa skrbijo kot za lastnega družinskega člana. Ta odnos pa je v življenje tako človeka kot psa prinesel tudi kup spremljevalnih storitev, s katerimi lahko lastniki razvajajo svoje ljubljenčke.

"Še sreča, da imamo ljudje lahko pse, če ne, bi nas bilo še več v Polju. Psi so iskreni, njihova ljubezen je brezpogojna in ne poznajo zlobe. Ljudje moramo za nekoga skrbeti," je navdušena Mia Geromej, ponosna lastnica male yorkshirske terierke Lee oziroma 1,8-kilogramske razvajene zverinice, kot ji ljubkovalno pravi. Geromejeva ima v Ljubljani manjšo trgovino za male živali, kjer lahko s svojimi strankami deli navdušenje nad hišnimi ljubljenčki. Njene stranke imajo svoje kužke rade. "Mislim, da tisti, ki psom kupujejo najslabšo hrano v raznih trgovskih centrih, tudi sebi ne znajo prav dosti privoščiti," meni Geromejeva. Po drugi strani priznava, da kupci tudi v trgovinah za male živali včasih nakupujejo bolj zase kot za svojega psa. To včasih počne tudi sama. "Zato ni nujno, da lastniki velikih psov, ki več pojedo, zapravijo več denarja. Tudi mi, ki imamo manjše kužke, lahko zapravimo veliko. Lee ima zato več različnih povodcev, roza pentljo, plašček..."

Geromejeva opaža, da so psi za nekatere statusni simbol, tako kot avto ali lepa žena. Zato moški, ki se želijo prikazati pomembnejši, kot v resnici so, prisegajo na dobermane, rotvajlerje, doge in pitbule. Miin nekdanji soprog, 190 centimetrov visok možakar, se je zato pogosto srečeval z obsojajočimi pogledi, ko je na tigrastem povodcu sprehajal v rožnat plašček oblečeno Lee. "Moški so obnemeli. Pri nas velja, da imajo manjše kužke le istospolno usmerjeni fantje. Tu smo še precej zadaj. V ZDA ni nič nenavadnega, če se možakarji naokoli sprehajajo s čivavami," opozarja na stereotipe gospa Mia.

Tisti, ki svoje pse oblačijo v plaščke, anorake, puloverje ali jim na glavo natikajo kape in pentlje, imajo na voljo velikansko izbiro vseh mogočih izvedb pasjih oblačil. Kot so nam pojasnili v več specializiranih trgovinah za male živali, ki imajo v svoji ponudbi tudi tovrstne izdelke, ima večina pasjih oblačil določen namen. Anorak tako na primer ščiti štirinožčevo dlako pred dežjem, plaščki pa skrbijo, da psa v najbolj mrzlih dneh na sprehodih ne zebe. Posebna pasja moda naj za zdaj ne bi obstajala, stilski izgled psov pa je tako v največji meri prepuščen njihovim lastnikom.

Za pasjega lastnika je nekaj najhujšega, če njegov ljubljenec zboli. Po vsej državi se lahko v takšnem primeru obrnejo na katero izmed 137 veterinarskih ambulant, kjer bodo štirinožcu pomagali pasji zdravniki. Zanimiv je podatek, da v Sloveniji obstaja več klinik za male živali, kot je javnih zdravstvenih zavodov in bolnišnic, ki so članice Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije - v združenje je namreč med drugimi včlanjenih 86 zdravstvenih domov in bolnišnic oziroma praktično vse tovrstne javne zdravstvene ustanove.

Poklic: sprehajalec psov

Tempo modernega življenja marsikomu onemogoča, da bi za psa poskrbel tako, kot si želi, in ga na primer sredi dneva peljal na enega od prepotrebnih sprehodov. Na pomoč v takšnem primeru lahko priskočijo sprehajalci psov, ki poskrbijo za pasje zadovoljstvo. "Največ dela imam med 11. in 16. uro, moje stranke pa so večinoma ljudje, ki svojega psa kvalitetno sprehodijo tako zjutraj kot zvečer, čez dan pa jim to zaradi drugačnega načina življenja kot nekoč ne uspe," pripoveduje Leda Zajc, ki se je s profesionalnim sprehajanjem psov začela ukvarjati med prvimi v Sloveniji. Po njenih besedah se za najem storitev sprehajalca psov odločajo zelo različni profili ljudi, od mladih, visokoizobraženih do upokojencev. Povpraševanje je tolikšno, da se Zajčeva s svojo dejavnostjo brez težav preživlja, še več, pred leti je celo odpovedala dolgoletno pisarniško zaposlitev, danes pa s sprehajanjem psov zasluži bistveno več.

Ločitev psa in lastnika je boleča. S slovesi in ponovnimi snidenji se najpogosteje srečujejo v pasjih hotelih, kamor lastniki pse večinoma oddajo v času dopustov, ko se odpravljajo na daljša potovanja. V pasjem hotelu Kekec v okolici Nove Gorice so praviloma najbolje zasedeni od maja pa vse do septembra. Naval gostov je tudi ob šolskih počitnicah in praznikih, psi pa pri njih največkrat ostanejo kakšen teden dni. Lastniki pse v hotelski boks včasih pripeljejo tudi ob izrednih dogodkih, kot so poroke, pogrebi in bolezni. Prvič je najteže. "Ko psa pripeljejo prvič, so včasih žalostni. Takrat lastniku psa namenimo več časa in se z njim pogovorimo," pravi Majda Tanhofer in dodaja, da pse njihova prva začasna namestitev prizadene precej manj kot njihove lastnike: "Takoj začnejo raziskovati in ovohavati okolico."

Tanhoferjeva se s psi ukvarja ves dan, saj pride za pse v poštev zgolj polni penzion. V hotelu imajo psi na voljo deset zastekljenih in ločenih pesjakov, šest jih pozimi celo talno ogrevajo. V polno ponudbo, ki stane 13 evrov na dan, sta poleg hrane všteta tudi krtačenje in spuščanje psov na ograjen travnik, po katerem se zaradi varnosti vedno podi samo en gost hotela. Ponovno snidenje psa in lastnika je vsaj tako veselo, kot je ločitev žalostna. "Lastniki psov, ki so bili pri nas že večkrat, pridejo po psa v trenirki, saj vedo, da jih bo pes med skakanjem od veselja umazal," opisuje Majda Tanhofer. Ponekod v tujini so pesjaki v luksuznih pasjih hotelih pravcate dnevne sobe s kavčem, preprogo in televizijo. Bojda zato, ker se v takem okolju stanovanjski psi počutijo najbolj domače.

Počlovečenim psom njihovi lastniki (lahko) nudijo še marsikaj drugega, od obiska pasjega salona, kjer poskrbijo za "frizuro", ušesa, oči, zobe, dlesni, tačke, kremplje in blazinice, do vse bolj popularne pasje masaže in celo wellness centrov.

Strokovnjaki ob vsem tem opozarjajo, da morajo lastniki psov svojemu ljubljenčku pustiti, da ostane žival. "Pes je sicer resda v bistvu družinski član, vendar ne sme nadomestiti otroka. Če ga bodo lastniki obravnavali tako, bo trpel. Mi smo za psa namreč krdelo, pes ima rad ukaze od višje razporejenih po hierarhiji in rad uboga. Pretirano razvajanje zato ni dobro, treba je najti mejo, kaj je potrebno in kaj je odveč," opozarja Jože Vidic, podobno pa meni tudi Maksimiljana Marinšek. "Nekateri ljudje pretiravajo in ne dovolijo psu, da ostane pes. Oblačenje psov se mi ne zdi sprejemljivo. Nesprejemljivo je tudi, da pes je z našega krožnika. Nekje mora biti meja," je stroga Marinškova, ki se strinja, da smo ljudje izmed vseh živali najbolj "počlovečili" prav pse.