Skupen jim je občutek suverenega obvladovanja okolja, ki se začne na polpraznem glavnem trgu in konča v na las podobnih si vrvečih trgovskih centrih na obrobjih nekaj ulic stran.

Med zvezdne krake teh mestnih mikroosi se vriva vaško okolje z vsemi svojimi biološkimi in etnografskimi posebnostmi. Vsako od mest je obenem priključeno na gospodarsko-industrijske aparate, s katerimi takšna mesta stojijo in padejo. Tudi zato njihovi prebivalci živijo z mislijo zgolj dve leti v prihodnost. "To se vidi na primeru družinskega avta," je bil najbolj realen opis življenja, ki smo ga na poti skoznje slišali v minulem tednu pred bližajočimi se volitvami. "Pred petimi leti bi si kupili novega. Danes raje vedno znova popravljate starega. Denar je bolje varčevati. Za vsak primer."

V Kranju, Novi Gorici in Novem mestu, delavskih mestih in mestih (priseljenih) delavcev, ob nenehni slutnji visokotehnološkega, znanstvenega in raziskovalnega razvoja, ki se nikoli dokončno ne uresniči, vidijo umirati tovarne. Zato so to mesta, ki vključno s športnimi klubi, vezanimi na sponzorski denar glavnih lokalnih gospodarskih plejerjev, živijo za tisti trenutek. Prihodnost je luksuz, ki si jo lahko privoščijo zgolj mladi brez otipljive prihodnosti. Iz študentskih klubov izhajajoči kulturni in umetniški presežki, vredni vse pozornosti, se postopoma razvijajo v novo izkustveno industrijo, ki sega od zidanice, polne cvička, ter dolenjskih in gorenjskih pankovskih gverilcev do slovensko-italijanskih čezmejnih skejterskih in raperskih navez, balkanskih high-end alternativcev in newyorških jazzovskih mojstrov, kakršne tudi Cankarjev dom redko uzre.

Voda v karjoli, elektrika na svečo

Čez vse videno in opisano istočasno lega koprena pozabljenosti na obrobju dogajanja in pozabe dogajanja samega. Politično-kapitalske plezalne naveze prav na lokalnih ravneh - in pred lokalnimi volitvami še toliko bolj - percepcijo trdega realkapitalizma, ki ima značaj engelsovskega 19. stoletja, barvajo v čudotvorne barve.

V Novem mestu je gospa Dušica Balažek ravno stopila iz pravljice - vse dopoldne je s petindvajsetimi bleščečeokimi otroki preživela v povsem novem romskem vrtcu, darilu občine - in vstopila v resničnost. "Moji ljudje so siti životarjenja iz dneva v dan," je vzdihnila skozi cigaretni dim. "Življenjski pogoji so nevzdržni. Vodo si vozijo s karjolami. Ravno so jim odklopili elektriko. Menda zaradi njihove varnosti, ker so bile vse hiše priključene na en priključek."

Zadimljeni zrak pred seboj je vprašala, kako se bodo poslej matere in otroci zjutraj, v temi, umili in oblekli. "Mamicam pa ni vseeno. Umazanih otrok raje ne pošiljajo v vrtec." Gospa Dušica, vzgojiteljica v romskem vrtcu in romska svetnica v novomeškem mestnem svetu, je v baru na križišču, ki od mesta vodi proti romskemu naselju Brezje-Žabjek, spregovorila tudi o napovedanih rušenjih. "Bodo moji ljudje ostali pod milim nebom? Tam je približno štirideset družin." Dvesto ljudi, večinoma otroci. "Občina je urejanje položaja romskega naselja Žabjek prepustila državi, ker je zemljišče, na katerem stoji naselje, uradno last ministrstva za obrambo," je razložila zelenooka dama, ki jo imeli bodo Romi čez teden dni priložnost ponovno izvoliti.

Skupaj upajo, da se bo država v naslednjih mesecih - razmišljamo zgolj še kratkoročno in ne več dolgoročno, je dejala romska svetnica - odločila zemljišče prodati ali oddati romskim družinam, ki na njem živijo. Tako bi se znebili strahu pred izgubo domov in bi lahko začeli načrtovati prihodnost. "Legalizacija je osnova," je dejala Balažkova. "Potem sledi vse drugo."

Romsko naselje Žabjek - kjer se je čas že davno ustavil in Romi sami o njem govorijo kot o Afriki sredi Slovenije - je, kot kaže, največji problem Novega mesta. Kot je s problemi navada, pa so njegove razsežnosti skrite. V centru mesta, v pisarni v drugem nadstropju mestne hiše, kjer v enem od kotov kraljuje kip afriškega leva, je župan Alojzij Muhič, postaven mož z globokim basom, zjutraj problem predstavil z drugega konca. Ker se z Romi, kot sam pravi, ukvarja že od leta 1976, je rekel, da si je treba ogledati Ruperč vrh, ki je eno najbolj zgledno urejenih romskih naselij v občini. O Žabjeku je dejal, da je edino še nerešeno vprašanje zaradi lastništva prepuščeno državi.

Dolgoročna rešitev pa je, pravi Muhič, razseljevanje Romov. "Poiskati jim je treba stanovanja zunaj romskih naselij, da bi se lahko prilagodili družbi. Številne družine bi rade spremenile okolje," je dejal.

Vendar v Novem mestu primernih stanovanj ni, nas je opozorila romska svetnica Balažkova. Občina v zadnjih letih, ki so bila zaznamovana z recesijo, ni gradila socialnih stanovanj, prazna starejša stanovanja pa so za bivanje preveč dotrajana. Nekaj praznih stanovanj je po denacionalizaciji ostalo v centru mesta, na Glavnem trgu. "Tu bi se lahko naselile mlade družine in v mesto ponovno prinesle meščanstvo," je dejal župan Muhič.

Svoje mesto je opisal kot napol podeželsko naselje, kjer so imeli na obronkih še nedavno prebivalci njive ali vrtičke. Zdaj, pravi Muhič, Novo mesto spet postaja mesto. "Ljudje niso več vezani na podeželje, ampak na delovna mesta." Glede teh zadnjih se je župan, ki bo naslednjo nedeljo ponovno kandidiral, vendar mu predvolilne napovedi ne kažejo najbolje, pohvalil: "Brezposelnost je nizka, plače so sicer skromne, ampak so." Novo mesto z močnima industrijskima motorjema v Krki in Revozu kljub skoraj popolni ukinitvi tekstilne industrije v Labodu ostaja ekonomsko solidna občina. "Res pa je, da se ljudje zaradi splošnega vzdušja v državi ne počutijo varne," je dejal Muhič.

"Novo mesto ima sloves avantgardnega mesta," je ob kavi v kavarni Goga, petnajst korakov od Rotovža, dejal dr. Marijan Dović, eden od pionirjev kulturnega prebujenja urbane scene v mestu. "Novomeška pomlad (umetniški zagon v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, op.p.) je morda še danes mikromotiv za upanje, da je mogoče mesto zagnati. Ampak v praksi so stvari možne samo, če se ustvarijo materialni pogoji. V zadnjih petnajstih letih so se tu našli pravi ljudje, tisti, ki so zagotovili vsebino, in tisti, ki so zagotovili strukturne pogoje."

Dović je bil med tistimi, ki so v Novem mestu na trdne noge postavljali vrsto dejavnosti, ki v dolenjsko prestolnico privabljajo veliki svet: vsakoletne jazzovske delavnice Jazzinty s pripadajočimi vrhunskimi ameriškimi in evropskimi mentorji ter njihovimi koncerti, klub Lokalpatriot, ki je gonilo kulturnega dogajanja v mestu, knjigarno Goga, ki je suveren del slovenskega knjižnega miljeja, vsakoletne fotografske delavnice Fotopub, iz katerih štrli ustanoviteljski objektiv fotografskega kolega Boruta Peterlina. Vse to v demografsko sicer opustelem mestnem jedru, obkroženem s Krko, v katerem živi komaj dvesto ljudi.

Zdi se, da center mesta v teh dimenzijah živi od Novega mesta ločeno skoraj toliko, kolikor so ločena naselja, v katerih živijo Romi. "Lokalno politiko vodijo in po njej krožijo ljudje iz komunale, gradbeništva in takšnih zadev," se je nasmehnil Dović. "Ko smo začenjali s svojo dejavnostjo, smo bili še študentje, zato v to nismo imeli vpogleda in tega še nismo razumeli. Zdaj pa se mi zdi nekako žalostno, saj ni višje vizije. Prekupčuje se z glasovi in vrača uslugo za uslugo."

Podoba mesta je po njegovem mnenju tudi podoba povsem osebnih preferenc (vidnih) meščanov. Osnovna ideja, okrog katere se vrtijo pogovori o naslednjih korakih v centru mesta, je - zaustavljanje avtomobilov. "Nekateri hočejo imeti avtomobile parkirane prav tu," pravi Dović. "Novo mesto zaenkrat omogoča še popolnoma vaški način življenja, se pravi, da se z avtom lahko voziš od bara do bara." Zaprtje prometa na glavnem trgu je po mnenju večine naših sogovornikov sicer ključno za ustvarjanje urbanega značaja centra mesta. Ureditev prometa v mestnem jedru je tudi ena od predvolilnih obljub večine kandidatov.

Približno deset metrov nad avtomobili, ki se tlačijo tudi v Glavnemu trgu vzporedno Sokolsko ulico, je slikar Seba rezkal okenski okvir in vanj vstavil eno od manjkajočih stekel. Zgodovinski Sokolski dom, prvi narodni dom na Slovenskem, je dolgo zapuščen varoval enega od skritih mestnih vogalov. Danes v stavbi nastaja center alternativne kulture. "Organizatorji iz Lokalpatriota so na nek način že postali elitni," se je nasmehnil Seba, ki si je atelje v drugem nadstropju močno dotrajane stavbe kot prvi uredil že pred štirimi leti. "Seveda nimamo nič proti njim, vendar se tudi ne povezujemo z njimi. Hočemo biti neodvisni."

Sokolc danes deluje kot kulturno-umetniška avtonomna cona, kakršne vznikajo v opuščenih objektih po vsej Sloveniji. "Pritličje in klet smo, kot vidite, že obnovili. Z lastnimi sredstvi," nas je po hodnikih in novoprepleskanih prostorih, polnih razstavljenih fotografij in umetniških eksponatov, vodila Sebova kolegica Tea. V stavbi ekipa od letošnjega poletja, ko so začeli resneje delovati, organizira izobraževalne delavnice, koncerte in razstave. Obnoviti nameravajo tudi višja nadstropja in veliko dvorano, v kateri je nekoč telovadil Leon Štukelj.

Diagonalno od Sokolca čez Glavni trg stoji še ena uspešna zgodba o obnovi. "V tej stavbi je bila nekoč ribja restavracija, ki pa že petnajst let ni delovala," je pod oboki hostla Situla - po Lonely Planetu najlepše urejenega hostla v Sloveniji - pripovedoval njegov direktor Luka Blažič, ki prav tako izhaja iz študentske ekipe, ki je vzpostavljala "lokalpatriotski" značaj mesta. "Prijavili smo se na razpis norveškega finančnega mehanizma za naravno in kulturno dediščino in stavbo uredili kot muzej in življenjski prostor."

Hostel je prežet z motivi situle iz halštatskega obdobja, ki je eno od (pra)zgodovinskih identitetnih sidrišč Novega mesta. "Naša skupina je imela pred tem izkušnje z organizacijo dogodkov in družabnih dejavnosti za mlade s kulturnim nabojem, nato pa smo se podali v turizem. Tudi sami nismo vedeli, v kaj se spuščamo." Po dveh letih je hostel postal del urbane podobe mesta z gosti z vsega sveta. Do leta 2013 Blažič napoveduje podvojitev gostovanj na 10.000 nočitev letno. "Zaenkrat bi še težko rekli, da smo kot turistična destinacija urbano mesto, radi pa bi to postali."

Od Situle proti nebu vodi Strma pot, ki se konča pri Kapiteljski cerkvi in sedežu novomeške škofije. Z okna sprejemne dvorane škofa Andreja Glavana, ki je že štiri leta in pol novomeški škof, je Novo mesto videti kot idilično jezerce opečnatih streh, ki se raztezajo proti vinogradniškim obronkom Trške gore in cerkvici na njenem vrhu.

"Odkar imamo v Novem mestu škofijo, je mesto na zemljevidu postalo bolj vidno," je v sončnem dopoldnevu dejal gospod Andrej Glavan. "Duhovni premiki sicer niso hitri, se bo pa sprememba sčasoma poznala." Glavan, rojen v Soteski pri Dolenjskih Toplicah, je pripovedoval o zgodovinskem značaju mesta, ki je bilo duhovno vedno močno razdeljeno. "Če govorim o osrednjem delu Dolenjske okrog Novega mesta, je bilo to okolje vedno liberalno, da ne rečem proticerkveno. Svoje so dodali tudi medvojni in povojni dogodki."

V Novem mestu, na železniški postaji, je bil leta 1952 izveden atentat na škofa Volka. Škof Glavan je pripovedoval o "veliki ločitvi duhov". "V škofiji imamo danes veliko svetniških kandidatov, Barago, Gnidovca, Grozdeta, ki je bil za blaženega razglašen letos, in Majcna. Zakaj je duhovna dimenzija Dolenjske tako močna? V zadnjem času govorijo o zemlji mučencev, za stoletja nazaj pa je težko govoriti. Morda je bilo preprosto ljudstvo eden od dejavnikov."

V novomeški škofiji stoji 514 cerkva, kar je neprimerljivo več kot v drugih škofijah. Kapelic ne šteje nihče. Ena od njih stoji tudi v romskem naselju Brezje-Žabjek. "Romi smo tukaj zelo verni," je povedala gospa Dušica Balažek. "In vedno ko pridemo za praznik v katero od novomeških cerkva, smo lepo sprejeti." Standardne ločitve (duhov) v Novem mestu vsaj v tej dimenziji sekajo ovinek.

Pankovski boben v dnevni sobi

V Kranju sta o čudni kombinaciji duhov dan kasneje pripovedovala organizator kulturnih dogodkov Jože Bizovičar in predsednik Kluba študentov Kranj Andraž Šiler. "V mestnem jedru je občina istočasno zgradila neprofitna stanovanja in obnovila mladinski kulturni center. KUD Kranj je hotel v njem organizirati glasbene dogodke, vendar se je po prvih dveh udarcih na boben izkazalo, da glasbeno sobo le stena iz knaufa ločuje od dnevne sobe enega od stanovanj. Nekomu na občini pač ni bilo jasno, kaj sodi v staro mestno jedro in kaj ne," je pripovedoval Bizovičar. S Šilerjem sta med pogovorom v pisarni Kluba študentov Kranj na Glavnem trgu naštevala dolgo vrsto kulturnih dogodkov, ki jih tudi v Kranju poganja študentska želja po oživitvi večerne in nočne podobe mesta, vendar sta morala dodati tudi, da stanovalce v mestnem jedru tovrstno živahno dogajanje moti.

Kranjski župan dr. Damijan Perne, ki čez teden dni ne bo ponovno kandidiral, je v sredo na svojem delovnem mestu direktorja psihiatrične bolnišnice v Begunjah opisal podobno frustracijo. "Občutek bi bil dober, če ne bi vsakokrat, ko sem želel narediti bolj drzen korak, naletel na odpor lokalnega prebivalstva," je odgovoril na vprašanje, ali je prijetno biti župan, ki z vso močjo občinskega proračuna vleče velike urbanistične poteze. "Civilne iniciative so značilnost Kranja." Svojim naslednikom je Perne zapustil program razvoja mestne občine do leta 2023, v katerega sodijo ureditev železniške in avtobusne postaje, gradnja severne obvoznice, hitra železniška povezava do Ljubljane prek Brnika, nov, tretji priključek na avtocesto in že opisana umestitev stanovanj v stari del mesta.

V času njegovega županovanja je tretje največje slovensko mesto zaradi propada vrste (tekstilnih) tovarn preživljalo resno socialno krizo. Ob tem so v centru mesta - na najboljših lokacijah - ostala zemljišča, s katerimi utegnejo njihovi lastniki resno zaslužiti. Ob vprašanju, kaj se bo zgodilo z zemljiščem propadle tekstilne tovarne IBI, se ni pustil zmesti. Dnevnik je ta teden poročal o občinski nameri, da bi spremenili namembnost zemljišča - njegova vrednost je bila, ko je tam še delovala tovarna, zanemarljiva -, da bi na njem zrasla dobičkonosna stanovanja.

"Območje, ki je industrijsko, ostaja namenjeno industrijski dejavnosti, zelo majhen del zemljišča, manj kot dvajset odstotkov, pa je bil že doslej namenjen stanovanjem in tam bo nastala stanovanjska gradnja," je občino branil župan. Propad kranjske industrije je bil - kot povsod v Sloveniji - povezan z delavskimi družinskimi tragedijami in s kovanjem dobičkov lastnikov. "Ne verjamem, da je bil propad IBI programiran. Tekstilna industrija se nikjer ni uspela prestrukturirati, da bi ohranila pozitivno poslovanje. Prejšnji občinski oblasti pa zamerim, da tovarniških zemljišč ni kupila, ko je imela do njih še predkupno pravico," pravi Perne.

"Če se ozrem nazaj, mislim, da se tovarne ne bi dalo rešiti," je bil pomirjujoč tudi nekdanji vodja izmene in sindikalist v IBI Mirko Jagodic. Pred dvema letoma smo z njim sedeli za isto mizo, le dvajset metrov od vhoda v tovarno, v kateri je pustil osemnajst najboljših let. Kljub temu pa še vedno kroži vprašanje, koliko je k dinamiki zapiranja tovarne prispevala perspektivnost zemljišča, pravi Jagodic. Kot je bilo videti pred dvema letoma, je bila tovarna predmet spretnih, napol prikritih preprodaj, s katerimi so novi lastniki pravzaprav prišli do zemljišča v centru mesta. To je danes vredno nekajkrat več, kot je znašala kupnina za podjetje.

O brezposelnosti, ki jo je ob propadu tovarn, ki jih nihče ni znal reševati, izkusil gorenjski industrijski center, ve Jagodic pripovedovati iz osebnih izkušenj. "Tri mesece sem bil na borzi dela, napisal sem sedemdeset ali osemdeset prošenj, sprejet sem bil na tri razgovore. Takrat smo bili delavci precej odvisni tudi od lastne iznajdljivosti, saj je bil naval na kranjski zavod za zaposlovanje zelo velik."

Jagodic pravi, da je bilo tedaj najpomembneje dobiti zaposlitev, višina plačila je bila manj pomembna. Sam je našel novo službo v velikem trgovskem podjetju, plača pa je, kot pravi, približno dvesto evrov nižja. "Občutek, ki vlada v delavskem razredu Kranja, je nekakšen kaos," se je nasmehnil. "Težave ima Merkur, govori se o Savi, o Iskraemecu. Živim v naselju na Planini (blokovski del Kranja, op.p.) in tam poznam vrsto ljudi, ki delajo v teh velikih tovarnah, pa ne vedo, kakšna bo prihodnost. Tema pogovorov prijateljev ob pijači je vedno služba: jo še imaš ali je nimaš več? Kranj je zelo dobro mesto za družinsko življenje, vendar je gospodarsko šibek. Vedno smo bili tretji v državi na gospodarski lestvici, zdaj pa nas druga mesta prehitevajo. Vidi se, da ljudje bolj premislijo, kako bodo porabili denar. Težje pridejo skozi mesec, plače so slabše. To se vidi na primeru družinskega avta. Pred petimi leti bi si kupili novega. Danes raje vedno znova popravljate starega. Denar je bolje varčevati. Za vsak primer."

Večina delavcev, ki so pri štiridesetih ali petdesetih ostali na cesti, je službo v zadnjem obdobju iskala v Kranju, kar je potencialnim delodajalcem - ob malo manj kot desetodstotni brezposelnosti - omogočalo tudi zniževanje ponudb. Iz mesta s petdeset tisoč prebivalci se jih sicer vsako jutro deset tisoč odpravi na delo v Ljubljano. Ob popoldanskem vračanju zato na vpadnici, ki vodi od avtoceste proti trgovskim centrom na severozahodu mesta, nastajajo dolge kolone. Župan Perne je v pogovoru omenil, da je odpravljanje te nevšečnosti naloga države, ki upravlja regionalne ceste. Občina pri tem, kot pravi, ne more storiti veliko.

"Kljub brezposelnosti v Kranju zelo težko najdemo delavce," je za odtenek drugačno podobo kranjskega delavskega vsakdana prikazala Alenka Mozetič Zavrl, članica uprave za finance in splošne zadeve v kranjskem podjetju Don don. "V Sloveniji se je storitvena dejavnost že tako razvila, da se delavci težko odločajo za proizvodnjo." Podjetje Don don, ki pod blagovno znamko Tvojih 5 minut proizvaja in po vsej Sloveniji distribuira kruh, pecivo in sendviče, je, kot pravi Mozetičeva, tudi nekoliko specifično, saj je proizvodnja prilagojena distribuciji. "Veliko je nedeljskega dela," je povedala. Distribucija znamenitih krofov in sendvičev, ki so ikona hitrega, na petminutne intervale razdeljenega življenja slovenskih mest, poteka ponoči. "Iz kranjskih podjetij, ki so propadla, se je pri nas oglasilo zelo malo delavcev. Tistim, ki so poskušali, pa se je videlo, da jim je težko. Če nekdo dvajset let dela na enem delovnem mestu, se težko preusmeri."

Don don se je s proizvodnjo, v kateri dela približno sto ljudi, umestil v podjetniško cono pri Stražišču. Mozetičeva pravi, da je Kranj za distribucijo izdelkov po "ljubljanskem bazenu" idealno izhodišče. Hkrati je zemljišče cenejše kot v Ljubljani, problem pa je infrastrukturna neurejenost. "Občina bi lahko poskrbela za kanalizacijo," je bila konkretna. "To je osnova kulture bivanja." V podjetniški coni, ki je nekoliko odmaknjena od mesta, so sami poskrbeli tudi za pluženje ceste. "Naš prvi kombi zapusti podjetje opolnoči," se je nasmehnila. Občinskega pluga pač ne more čakati.

Kljub temu se Don don, za katerega naša sogovornica pravi, da nima v resnici nobene povezave z občino in je kot sogovornika niti ne potrebuje, čuti del kranjske skupnosti in vanjo tudi prispeva. "Pecivo darujemo za lokalne prireditve, za otroke s cerebralno paralizo, upokojenskim društvom, društvu pohodnikov, za kranjsko kolesarsko dirko in odbojkarskemu klubu," je naštevala Mozetičeva. "Kljub distribuciji po vsej Sloveniji in širitvi tudi na Hrvaško in v Srbijo se počutimo kot lokalno podjetje in tako v Kranju tudi delujemo. Nismo pa tako veliki, da bi lahko bili sponzorji razstav ali športnih klubov. Ponudimo, kar imamo. Kot veste, pa ima prigrizek, ki ga nekomu ponudite, posebno vrednost."

Žoganje čez živo mejo

V Novi Gorici je Samo Miklavc pred tednom dni prekrižal bela športna copata in rekel, da je sponzorski denar za lokalni šport ključen. "Že od osamosvojitve Hit podpira šport v skoraj vseh novogoriških klubih, predvsem pa nogometaše, odbojkarice in kajakaše. Tudi dvorana Športni center Hit je bila za uporabo brezplačna," je pripovedoval primorski odbojkaš, ki je kariero končal kot kapetan reprezentance in bivši igralec vrste klubov v Sloveniji in Evropi. "Žal pa je podpora že od lani zaradi finančnih težav omejena na minimum," je pripovedoval sedanji lokalni promotor športnih aktivnosti novogoriške mladine. Mikavc je poleg igralniškega podjetja, ki je v Novi Gorici stalnica, v pripoved pripeljal tudi mejo, ki mesto loči in povezuje z Gorico na italijanski strani. "Z odbojkarsko zvezo Furlanije-Julijske krajine pripravljamo skupne treninge, skupne priprave, lani pa smo podpisali tudi sporazum o skupni slovensko-italijanski ligi. Italijani so v iskanju stikov z nami zelo pogumni," je rekel. "Priznali so mi, da so, dokler je bila meja še zaprta, čutili strah pred nami. Morda zaradi zgodovine. Zdaj se počutijo bolj svobodne."

Na drugi strani meje, ki je leta 2007 s schengenskim sporazumom, dokončno "padla", so tistega dne sedeli umetniki Anja Medved, Nadja Velušček in Anton Špacapan ter razmišljali o tem, da je meja, ki pade, lahko tudi problem. "Skoraj smo ostali brez dela," se je na dvorišču Kinoateljeja, ki domuje na goriškem Travniku oziroma trgu Vittoria, prešerno nasmejala gospa Nadja, ki je skupaj z Anjo mejo na terenu in v psihologiji obeh Goric opisala v vrsti sijajnih dokumentarnih filmov. "Vzeli so nam objekt proučevanja. Zdaj zato govorimo o Soči, ki se ji za mejo fučka. Ona teče naprej. Posredno pa na Sočo vplivajo dejanja, ki jih na obeh straneh meje izvajajo tisti, ki bi morali zanjo skrbeti. In ustvarjajo konflikte, denimo prerekanje o tem, ali je Slovenija s svojimi jezovi kriva za to, da Italijani nimajo dovolj vode za namakanje polj." "Pre-rekanje," je v brezskrbno jutro pomenljivo ponovil Špacapan in sprožil še eno salvo smeha.

Nova Gorica, ki Ljubljani kot centru države očita, da jo je med gradnjo razvojnega koridorja od Kopra do Maribora pozabila na stranskem tiru - kar je bilo mogoče slišati v tako rekoč slehernem pogovoru tistega dne -, je bolj kot s čimerkoli definirana z mestom na drugi strani. Mesti se nadaljujeta druga v drugo, brez ustavljanja se nadaljujejo tudi vsakdanji sprehodi meščanov, ki na obeh straneh iščejo bivanjske dodane vrednosti, obenem pa ni nikjer drugje prehod iz mesta v ne-mesto tako ostro zarezan. "Oni so Italijani, mi Slovenci. Konec debate," je ob kokakoli v Solkanu rekel prvi mestni reper Valter Lapanja - Valterap. "V duhu nove Evrope se lahko pozablja na stvari, ki so se zgodile, ampak dokler boš po stari Gorici slišal vzklike 'schiavi' ter 'slavo di merda', ne bo drugače." Valter se je, kot pravi, v Italiji naučil rapanja, tam ima veliko prijateljev in še vedno sodeluje z italijanskimi grafitarji. "V bistvu so vsi grafiti v Novi Gorici plod mednarodnih sodelovanj," je navrgel. Kot vrsta Novogoričanov, ki so po propadu lokalne industrije ostali brez dela, je tudi Valter skušal najti delo v Italiji in tudi na ta način izkusil realnost čezmejnega sodelovanja. "Slovenci smo v Italiji fizična delovna sila, ki jo plačajo ali pa tudi ne," se je pritožil. Čezmejno delo na črno ni v Novi Gorici nobena posebnost, je še dejal. Prav zato se mu zdi za mesto še najbolj perspektiven razvoj malih, v nišne tehnologije usmerjenih podjetij, ki nastajajo na ostankih nekdanje industrije.

"Ko so se ljudje v Novo Gorico priseljevali, je bilo tu dovolj stanovanj, dovolj delovnih mest in ustvarjena je bila družbena klima, ki je dajala vtis, da gre za kraj, kjer nastaja prihodnost," je zgodovino svojega mesta, ki sega v planska petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je nastalo kot bleščeči socialistični eksponat na zahodni meji, opisal menedžer Robert Golob, ki v mestnem svetu deluje (in ponovno kandidira) s svojo listo. "Takšne klime danes nimamo več, delovna mesta so samo še v Hitu, perspektivni ljudje z ambicijami pa se izseljujejo." Golob pravi, da Nova Gorica za vrnitev na zemljevid Slovenije potrebuje prepoznavnost, ki bo presegla igralniško dejavnost, in prodornost na visokotehnoloških delovnih mestih. "Tudi pred štiridesetimi leti je v Novi Gorici delovala industrija, ki ni bila nezahtevna: strojna, lesna, avtoelektrika. Tehnologija je bila napredna. Nekoč je na tem prostoru takšna zgodba že funkcionirala," je bil optimističen.

V Novi Gorici danes stavijo na razvoj visokotehnoloških podjetniških skupnosti, ki naj bi se povezovale s tamkajšnjo novonastajajočo univerzo. "Predeli, ki izobraževanja nimajo pred vrati, nazadujejo," je osnovno resnico regionalnih politik povzel direktor goriškega muzeja Andrej Malnič. "Kaj lahko Nova Gorica naredi dvajset let potem? Ta prostor je polnil državno blagajno z enormnimi količinami denarja iz igralnic, črpalk in duty-freejev. Danes pa smo pred veliko krizo. Če se določene stvari zlomijo, bomo postali Kozjansko. Že zdaj ogromno ljudi dela v Italiji na črno, doma pa bremenijo socialno blagajno. Na oni strani meje pa so univerze, muzeji, kup kapitala. Italijani vsak dan prihajajo k nam v trgovski center Qlandia, veliko jih je in govorijo samo italijansko, zato tudi mi z njimi lahko govorimo izključno italijansko. Ta prostor bi si zaslužil večjo pozornost državne politike. Koper je luka, Nova Gorica pa je most," je govoril Malnič in spomnil tudi na mikroos, ki je lahko osnova za razumevanje potenciala Nove Gorice: "Nova Gorica potrebuje staro mesto, Gorica pa potrebuje novo mesto." Mesto na novo.