Svet formule 1 ima svoja pravila, glamur, lepa dekleta, jahte, najboljše hotele in svet na dlani. Vsaj tako je bilo nekoč, ko so dirkači hitro živeli in še hitreje umirali. Danes je seveda vse drugače, a zato nič manj naporno. Takrat je veljalo, da je najboljši afrodiziak za mlada dekleta vonj po nomexu (posebnem negorljivem materialu, iz katerega so narejeni dirkaški kombinezoni), danes pa njihovo življenje narekujejo sponzorske pogodbe, navzočnost medijev in ogromne vsote denarja. Če so med najhitrejšimi, se jim lahko odprejo nebesa.

Pogoj za hitro vožnjo sta dobro pripravljeno telo in um, edini recept pa trdo delo v telovadnicah. Največ, kar lahko voznik formule 1 stori zase, je, da je v odlični telesni in psihični pripravljenosti. Za to skrbijo v moštvih osteopati, ki jim pomagajo premagovati pospeške in pojemke, velike prečne sile in tudi psihični napor, njihova skrb je, kaj dirkači pojedo pred vožnjo, po potrebi se znajdejo tudi v vlogi psihologa. Glavna naloga osteopata pa je, da dirkača po vsakem treningu oziroma vožnji masira približno 45 minut. Če tega ne bi naredil, se lahko pojavijo še večja utrujenost in celo manjši krči, ki omejujejo delovanje mišic. Poleg tega oskrbijo tudi manjše poškodbe, kot so modrice in odrgnine.

Vsak šport ima svoje zahteve do tekmovalcev. Tudi dirkači kot vrhunski športniki morajo ves čas aktivne kariere živeti do potankosti urejeno življenje in si ne morejo privoščiti niti dneva počitka. Združevati morajo hitrost, dobre reflekse, sposobnost predvidevanja, koordinacijo in nenazadnje pogum. Nadzorovanje dirkalnika formule 1 jim mora enostavno priti v kri, ravnati morajo nagonsko, da so lahko misli osredotočene še na druga opravila in nastavitve, ki jih terja vožnja dirkalnika. Formula 1 je zapleten šport, dirka traja uro in pol in v tem času se zgodi nešteto stvari. Vse to zahteva od dirkača odzivnost šprinterja in vzdržljivost maratonca, hkrati pa mora biti sposoben prenašati obremenitve pilotov reaktivnih lovcev.

Napor športnika lahko izmerimo s količino kisika, ki ga telo sprejme v minuti - pomnoženo s težo telesa. V laboratoriju so preizkusi pokazali, da človek, ki kolesari na vso moč, doseže enoto 40, a le za kratek čas. Dirkači formule 1 so v istem poskusu dosegali rezultate od 60 do 65, rekord pa imajo profesionalni kolesarji z 90 enotami. K rezultatom dirkačev moramo dodati še zunanje sile, ki delujejo na telo, vse skupaj pa vodi do dejstva, da dirkač samo s potenjem na dirki v povprečju shujša za 4 do 5 kilogramov.

Kaj preži na dirkače v kokpitu? Vročina, dehidracija, skoraj dveurna stoodstotna koncentracija, fizične obremenitve pri pospeševanjih in zaviranjih, strah, jeza... Vse to in še marsikaj mora sodoben dirkač formule 1 prenesti brez večjih težav. Pri mirovanju imajo telesno dobro pripravljeni dirkači v povprečju 40 do 50 srčnih udarcev na minuto, utrip srca povprečnega človeka je od 70 do 80 udarcev na minuto. A že v najbolj "lahkotnem" krogu v dirkalniku jim srce utripa s približno 160 udarci na minuto.

Za primerjavo - povprečen človek pod obremenitvijo doseže okoli 130 udarcev na minuto. V eni od raziskav so zdravniki ugotovili, da v hitrem kvalifikacijskem krogu dirkaču srčni utrip le redko pade pod 180 udarcev na minuto! Najvišji utrip praviloma dosežejo pri izstopu iz ovinka, ko vozijo na zgornji dovoljeni meji, lovijo dirkalnik in se "igrajo" z volanom in plinom. Takrat lahko vozniku formule 1 pulz naraste tudi na 200 udarcev na minuto. Torej mora biti dirkač res nekakšen mišični stroj z neverjetno močno psiho, dirkačevo vožnjo pa bi lahko opisali tudi kot "vožnjo na kolesarski dirki Tour de France, pri čemer bi se moral kolesar izmikati kamnom, ki bi jih gledalci metali vanj".

Seveda pa tudi dirkači formule 1 niso nadljudje in imajo cel kup pomanjkljivosti. Današnji dirkači se vsi držijo glavnih pravil tega športa, a večina jih zanemarja dve stvari - reflekse in zmožnost koncentracije. Torej sposobnost, da se čim hitreje opomorejo od kakršnekoli motnje med vožnjo in ponovno dosežejo optimalno raven vožnje. Področje, kjer lahko še izboljšajo dirkačevo pripravljenost, je ravno dejstvo, da pri številnih traja predolgo, da se dirkač, ki na primer zleti s steze ali pa naredi napako, spet opomore in pride v stanje pred napako.