Vzemi, če si upaš

Nova britanska nova vlada je z grozo ugotovila, da državo radodarnost do podanikov njenega visočanstva stane vsaj 13 milijard evrov letno. Britanske matere namreč dobijo okoli 150 evrov dodatka mesečno za vsakega otroka. Državi zmanjkuje denarja za nove jedrske podmornice, invalidnine v Afganistanu pohabljene britanske vojake, obnovo žlebov in straniščnih kotličkov v kraljičinem windsorskem gradiču ter plačilo urejanja vrtov britanskim poslancem, mi pa za mularijo zmečemo 13 milijard evrov. To ne gre. Treba bo zategniti pasove! Da pa bi pokazali, kako socialno tenkočutni so, so ministri zagrozili s stiskanjem pasov samo otrokom srednjega in višjega razreda. A so se že v naslednjem hipu prestrašili morebitnih strahotnih posledic. Je to smotrno? Za proračun že, toda gre za tri milijone duš, ki so hkrati tudi volilci, slednji pa slovijo kot zlopamtila, ki na volitvah kaznujejo vsako vlado, če je njihovim otrokom odtegnila novi playstation. Pri tem se britanski politiki ne razlikujejo od svojih evropskih kolegov, ki prav tako dnevno sodelujejo v vsesplošnem histeričnem iskanju državljanov, ki bi s prostovoljnim ali prisilnim odpovedovanjem reševali državne blagajne, polne pajčevine. Tudi drugod ministri oziroma vlade treskajo z glavami ob isto nepremostljivo oviro. Ob armado volilcev. Vsakokrat, ko mislijo, da so našli tisto kategorijo državljanov, ki bo rešila domovino pred bankrotom, z grozo ugotovijo, da se bodo sami ustrelili v politično koleno in da v volilnih skrinjicah listkov z njihovim imenom oziroma imenom njihove stranke ne bo. Kako naj po preštetih glasovih pridejo domov pred svoje otroke in jim sporočijo, da očka ali mamica ne bo več minister/ministrica, poslanec/poslanka, premier/premierka. Matematika je enostavna. Denimo, zamrznitev pokojnin. Upokojencev je kot plevela, tudi če stavkajo, škode ne bo, nabralo pa bi se kar precej denarja. Toda upokojenci so daleč največja volilna baza in samo politični idiot bi se ji odpovedal. Dalo bi se pritisniti na učiteljske plače. Otroci bi bili navdušeni, a kaj, ko gre hkrati tudi za eno največjih volilnih baz. Podobna kategorija so zdravniki in njihovi dodatki za dežurstva. Tam je denarja kot pečka in nič hudega, če bi ga tam vzeli in bi se potem jeznim zdravnikom roka s skalpelom tresla, kajti ministri in poslanci hodijo k zasebnikom. Toda zdravniki z družinskimi člani prav tako tvorijo upoštevanja vredno volilno telo. Kmetom je najlažje vzeti, kajti na vasi so se vedno znašli in preživeli, a ne gre pozabiti, da ponekod še vedno tvorijo tudi 10 odstotkov populacije, kar je pri tesnih izidih na volitvah spet pomemben jeziček na tehtnici. Da si zaradi jeznega govedorejca ob oblast, bi bilo res politično imbecilno. Lahko bi se denimo lotili menedžerjev, finančnih špekulantov, bančnikov, direktorjev, članov upravnih odborov. A kaj ko ta cvet države grozi, da bi ga obdavčitve ekstraprofitov in odvzem lastnine v primeru lopovščine prisilili k odhodu na karibske otoke, kjer jih njihov denar že čaka. Resda gre za manjšo volilno bazo, a v boju za pravičnejšo, bolj pošteno državo vsak glas prav pride. Kdo bi si mislil, da našega materialnega položaja ne bodo reševali pridnost, uspešnost, strokovnost, znanje, ampak preprosto dejstvo, da smo - volilci.

Dober glas seže …

… v deveto vas tudi na Japonskem. Tako se je zgodilo tudi z neko pred dnevi objavljeno vestičko v Dnevniku. Da nas berejo v deželi vzhajajočega sonca, pa se lahko zahvalimo sila pametnemu zakonu o medijih, ki omogoča vsakomur, ki mu ni všeč vejica ali mnenje novinarja, da zahteva objavo popravkov, prikaz nasprotnih dejstev ali lamentacije o krivicah, ki jih mediji storijo posameznikom, strankam in institucijam. Da pojasnim. V vestički je bilo zapisano, da so Japonci izpustili kapitana neke kitajske ladje, ki se je zaletel v ladjo japonske obalne straže, ko so z nje zahtevali, naj Kitajci zapustijo sporno območje okrog otočka Senkaku. Ni minilo niti pet dni, priroma k nam pismo, uradno, s štampiljko japonskega veleposlaništva. Iz njega veje bolečina zaradi prizadetega nacionalnega ponosa zaradi v člančiču objavljenih neresnic, ki jih je treba z objavo tega pisma v kali zatreti. Slovenski bralec naj si razširi obzorja in zve, pravijo v pismu naši japonski prijatelji, pravo in edino zveličavno resnico. Otok Senkaku in morje okrog njega namreč nista sporno območje, ampak od vekomaj last japonskega cesarstva. In potem na dveh gosto popisanih straneh japonska diplomacija pojasnjuje, kdo, kako, kdaj in zakaj je to neobljudeno skalno gmoto sredi morja skozi stoletja osvojil, ukradel in daroval Japonski. Kateri sporazumi in darilne pogodbe so še v igri, kateri kitajski cesar je nekaj obljubil japonskemu, pa se je to pozabilo, in kateri ameriški general je otok vrnil Japonski. Jaz sicer razumem to japonsko bolečino, a stvari gredo že čez vse meje. Nedolgo tega so nam pisali s francoskega veleposlaništva, na treh straneh, da Francija ne izganja Romov, kot smo napačno zapisali, ampak jim zgolj zagotavlja boljše življenje v domovini Romuniji, nekateri Romi pa so se zahvaljujoč Sarkozyju ob selitvi prvič peljali z letalom. Pisali so nam tudi Kitajci, da Tajvan ni nobena država, ampak kitajska prekomorska provinca, katere narod nestrpno čaka, da se vrne v objem matice domovine. Če bo šlo tako naprej, lahko ob omenjanju kosovske države v članku pričakujemo iz Beograda sto strani traktata o tem, da Kosovo ni in ne bo nikoli država. ZDA pa nam bodo pisale, da z izvajanjem smrtne kazni pri njih ne kršijo človekovih pravic, ampak tako rešujejo problem prenaseljenosti. Mimogrede, cenjeni Japonci, vestičko smo povzeli po slovenski tiskovni agenciji, povsem enako pišejo tudi drugi, denimo Guardian ali pa Herald Tribune, ki piše, da se za Senkaku potegujeta Kitajska in tudi Tajvan. Upam, da ste tudi vsem drugim s pismom razširili obzorja. Domo arigato (hvala), da nas berete.