Ob vseh žalostnih preobratih so polne previdnega optimizma, še neuresničenih ciljev in večnega idealizma. Iz njih nebrzdano veje tudi želja po tem, da bi orožje končno enkrat za vselej utihnilo.

Vesti o skorajšnjih mirovnih pogovorih med talibani, afganistansko vlado in ZDA ne bi mogle biti bolj nasprotujoče. Poveljnik mednarodnih in ameriških sil v Afganistanu, general David Petreaus je ta teden ocenil, da so talibani nanje pripravljeni. Tik po predstavitvi 68-članskega mirovnega odbora, v katerega je predsednik Hamid Karzaj poleg številnih gospodarjev vojne, ki so se borili proti talibanom, imenoval tudi osem žensk, so uporniki zavrnili predlagani format pogovorov. Karzaj ni mogel skriti razočaranja. "Brate z gora" je ponovno pozval k sestopu v dolino, ostro pa se je obregnil tudi ob Sovjetsko zvezo, sosednje države in članice Nata, ki so v preteklih tridesetih letih Afganistanu prinesle zgolj uničenje. Ena najbolj raznolikih družb na svetu te dni ponovno zajema sapo. Tega občutka je vajenih že več generacij. Skrajni čas je za malce miru.

Guasedin, 17 let

Prvi šok je minil. S širokim nasmeškom na obrazu najstnik iz severne province Kunduz razlaga svoje cilje za prihodnost. "Stric mi bo kupil majhen kos zemlje. Na njej bom postavil prodajalno in poskušal z zaslužkom pomagati družini." Guasedinove želje so želje mnogih mladih Afganistancev. A od vrstnikov ga loči majhna podrobnost. Pri 16 letih je šel dnevni kruh služit v nastajajočo afganistansko vojsko. Tega poklica si ni želel. Vanj je bil prisiljen po spletu okoliščin.

Ko se začne spominjati dogodkov preteklega leta, obraz postane resen. "V našo vas so začeli zahajati talibani. Moške so prepričevali, naj se jim pridružijo v boju proti tujcem. Vse več jih je bilo. Sam nisem hotel v njihove vrste. Saj niti nobenega plačila niso obljubili. Zakaj bi se torej boril zanje?" se spominja. Njegova družina se je ob pridelavi poljščin preživljala še z majhno trgovinico v vasi. Ker so povabilo talibanov zavrnili, niso bili več varni. Preselili so se v središče province, kamor jih še ni bilo. Hitro je začelo zmanjkovati denarja.

Guasedin se je odločil, da družini priskoči na pomoč s službo, ki je ni bilo težko dobiti. Postal je vojak. Po dvomesečnem izobraževanju je brez patriotskih čustev vstopil v svet odraslih moških. V hipu se je znašel na fronti v južni provinci Helmand. S svojo enoto se je odpravljal na dnevne patrulje po gozdovih in vaseh. Vedno ga je bilo strah, priznava. Pogosto so padli v zasedo, a se mu je vselej uspelo nekako čudežno izvleči. Strah ga je bilo tudi tistega usodnega spomladanskega dne. Naloga enote šestnajstih mož je bila z mačetami posekati nasad maka. Teden dni poprej so posvarili vaščane, naj svoj edini vir zaslužka raje sami uničijo. Ukazu se niso uklonili. "Ko smo prišli v vas, ni bilo nikjer nikogar. Vedeli smo, da so talibani ljudi posvarili, naj ostanejo doma," utesnjujočo tišino opisuje Guasedin.

Komajda nekaj minut so z mačetami ravnali makove bilke, ko je sredi polja naletel na polzakopano glineno vazo. Bil je nepreviden in je stopil nanjo. Vse, česar se spominja, je zgolj še močna eksplozija. Podstavljeno eksplozivno telo mu je odneslo obe nogi. Stric, ki je v patrulji hodil dobre tri metre za njim, jo je odnesel z lažjimi poškodbami. Močno krvaveči nečakov trup si je oprtal na ramena in ga odnesel iz strelne linije. "Takrat nisem vedel, da sem ostal brez nog. Bolijo me noge, sem vpil stricu. 'Vse je dobro, vse bo dobro', mi je odvrnil."

Ko se je zbudil v vojaški bolnišnici, so ga zdravniki postavili pred kruto dejstvo. "Ne vem, ali je bila dobra odločitev, da sem postal vojak. Verjetno pa bi se sedaj, če bi bil zdrav, ponovno odločil enako." Za dvesto dolarjev na mesec je tvegal življenje. Po amputaciji obeh nog je država nanj pozabila. Od oblasti ni doslej prejel še niti pičlega afganija pomoči.

Pedrama, 21 let, Lemar, 23 let, Qais, 20 let, Qasem, 23 let

Fantje so se našli po naključju. Sprva sta Pedrama in Qasem iskala le somišljenike, s katerimi bi skupaj vadili rock in metal glasbo. S Qaisom in Lemarjem se niso ujeli zgolj v ljubezni do glasbe, ampak tudi v želji po spreminjanju miselnosti v državi. Po štirih mesecih brenkanja v garaži mladinskega kulturnega centra tik ob ministrstvu za romanje hadž je padla odločitev. Ustanovili so prvo metal skupino v Afganistanu. Za strogo tradicionalno državo, v kateri večina prebivalstva še nikoli ni slišala za metal in se z veseljem predaja spevni glasbi Farhada Darye, je bila to revolucionarna odločitev.

Na afganistanski glasbeni sceni se je od padca talibanskega režima pojavilo že več rock skupin, toda ustanovitev skupine District Unknown (Neznano območje) je pravi precedens. "Zaenkrat igramo komade znanih skupin. Pravkar smo posneli svoj prvi demo komad Moje nočne more. Čez dva tedna bo zmiksan in na mastru," ves navdušen pripoveduje Pedrama. Pesem govori o strahovih Afganistancev, o duhovih, ki se klatijo po državi. S tipično temačno metal glasbo je sporočilo pesmi, ki po Lemarjevih besedah nosi tudi iskrice upanja, še dodatno podkrepljeno.

Načrte imajo, a se jih lotevajo z majhnimi koraki. "Radi bi odkrili svoj stil, v katerem bi združili vse štiri naše glasbene usmeritve, od trasha do progresivnega metala," pravi Qasem. "Imeti tak album, ki bo nova, povsem edinstvena glasbena usmeritev, je naša velika želja," doda Pedrama. Njegov brat Qasem mu skoči v besedo: "Seveda upamo, da ne bomo že naslednji dan mrtvi." Metal nameravajo združiti z ritmi in zvoki afganistanske tradicionalne glasbe. Fuzija različnih glasbenih stilov naj bi pripomogla k večji sprejemljivosti njihovih pesmi. Besede bodo govorile o svetlem upanju, uglasbitev pa bo v temačnem stilu. Afganistanski javnosti se še niso predstavili. Vse ponudbe domačih medijev za intervju so zavrnili. Šok za afganistansko družbo bi bil še vedno prevelik. Zdaj se počasi odpirajo. Napočil je čas, da stopijo na sceno.

Opeth, Metallica, Marilyn Manson in tudi U2 so njihovi vzorniki. Fantje že na daleč izstopajo iz množice. Oblečeni so v majčke Metallice, nekateri nosijo uhane. Zlahka bi si jih bilo predstavljati kot kakšen garažni band v Londonu, Parizu ali Seattlu. Kadijo marlboro, drog in alkohola se po lastnih zagotovilih ne dotaknejo. Vsi so verni in občasno molijo. Na razmišljanje, da bi bila metal ali rock nezdružljiva z islamsko vero, kot je pogosto slišati iz vrst tradicionalistov, ne pristajajo.

"Izgledamo drugače kot oni. Tako kot ne razumejo našega stila oblačenja, ne razumejo niti naše glasbe. Res nas je združila ljubezen do glasbe. Toda doseči želimo več. Želimo spremeniti razmišljanje Afganistancev," pripoveduje Lemar. Prav ta stil glasbe lahko po njihovem najbolje izrazi strahove, stiske in žalost ljudi ob dogajanju v njihovi državi.

V stik z rockom in popom so fantje prišli med begunskim izgnanstvom v Iranu, Pakistanu in Indiji. Michael Jackson in Bon Jovi so bili zanje preveč lahkotna glasba. Po vrnitvi v Afganistan so odkrili metal. "Pop ti slika svet poln fantazij in nebotičnikov v oblakih. Za Afganistan je metal najprimernejši. Postavi te na realna tla. Ta glasba mi daje tisto mero potrpljenja, da se prebijem čez dan," razlaga Lemar. Ko po pogovoru užgejo svoj komad, se iz bližnje mošeje oglasi mujezin s povabilom k večerni molitvi. Fantje bodo vadili še dve uri.

Mohamed Tamim Sahibzada, 29 let

Pri petnajstih je odkril svojo ljubezen do umetnosti. Točneje povedano, do kaligrafije. Navdušil ga je bratranec Omar Zakaria, ki se je umetnosti Behzatove šole kaligrafije naučil med študijem v Rusiji in Kazahstanu. Prepričala sta ga lepota te umetnosti in prelivanje različnih barv, s katerimi je heraški umetnik vedno znova pričaral edinstveno mojstrovino. Na kabulski univerzi je doštudiral umetnost. Bilo je v času, ko so v Kabul vkorakali talibani. Še dobro se spominja, kako se je takrat spremenilo življenje ljudi. Da lahko tudi njega doleti dolga roka talibanov, je vedel. Da se bo to dejansko zgodilo, ni pričakoval.

Usoda je hotela drugače. Nekega večera se je s kolesom, natovorjenim s slikami, vračal domov. Na kontrolni točki so talibani ustavljali vozila in možem merili dolžino brad. Njegova je bila prekratka. S pendreki so začeli udrihati po njem. Skupil jo je po glavi in kolenih. Močno okrvavljen se je nekako privlekel do doma. Med strašanskimi bolečinami sta mu po glavi rojili zgolj dve misli: "Če bi videli, da imam med slikami tudi portret Šaha Ahmeda Masuda, poveljnika Severnega zavezništva, ki se je boril proti talibanom, bi verjetno bilo po meni. Že pod vladavino mudžahidov se kot umetnik v Afganistanu nisem počutil varnega. Vladali so nam kot surovi borci, ki niso marali umetnosti. Talibani so šli še korak naprej. Vedel sem, da tukaj ne morem več ustvarjati."

Z družino je pobegnil v Pakistan. "Kolegi, ki so bili prisiljeni ostati, so čopiče poskrili v kleti in jih zamenjali z drugimi priložnostnimi deli." V Pakistanu je slikal dnevne prizore afganistanskih beguncev. Po osmih letih izgnanstva se je vrnil v domovino in se ponovno posvetil kaligrafiji. Barve za svoje umetnine iz sadnih in zelenjavnih olupkov ter pečk izdeluje sam. Tudi tanke lesene podlage, na katere večinoma slika, so nastale v njegovi delavnici. Čopiče je naredil iz mačjih dlak, ki jih je prilepil na palčke iz kitajske gostilne. "Želim, da moje slike nosijo moj prstni odtis od začetka do konca ustvarjanja," razlaga Mohamed.

Talent za ustvarjanje je dobil od boga, pravi. S svojimi kaligrafijami zdaj na mesec zasluži okoli 300 dolarjev. Kar je premalo, da bi preživel svojo družino. Po padcu talibanov resda lahko svobodno ustvarja, toda v razmerju do države se kot umetnik čuti prepuščenega lastni iznajdljivosti. "Nikakršne pomoči ne dobimo, da bi lahko razstavljali v tujini. Na ministrstvu za kulturo so sami politiki. Ker nimajo pravega stika z umetnostjo, nas tudi ne cenijo," vzroji Mohamed. Počasi izgublja upanje v Afganistan.

Rad bi odšel v tujino. Mika ga Japonska. Ob kaligrafijah se posveča tudi tradicionalnemu slikarstvu. Motivi na njegovih slikah pogosto upodabljajo narkomane, ki se predajajo užitku cenenih opijevih zvitkov. S temi deli želi sodržavljane opozoriti na to odvisnost, s katero se zajedajo globoke brazde v koherentnost družbenih struktur. "Nenazadnje je to moja dolžnost. Naloga umetnikov je, da družbi nastavimo ogledalo in odkrivamo njene temne plati."

Prav trgovina z mamili in odvisnost od drog sta za Mohameda najpogostejši vzrok nasilja v družbi. "Kjerkoli bom že ustvarjal, stika s svojimi zagotovo ne bom izgubil. Ne bom pozabil na njihove težave. Če s kolegi tega ne bi počeli, kdo pa bi opozarjal na težave družbe?" Umetniško ustvarjanje s primesmi družbene kritike je zanj že zdavnaj postalo vprašanje osebne časti.

Dr. Sima Samar, 53 let

Velja za eno najglasnejših zagovornic enakopravnosti moških in žensk v Afganistanu. Življenje je posvetila zaščiti pravic žensk. V začetku osemdesetih let je kot prva Hazarka na kabulski univerzi diplomirala iz medicine. Poklic je v domovini opravljala le dve leti, dokler ni njenega moža aretiral režim sovjetskih okupatorjev. Pobegnila je v Pakistan, kjer je kmalu ustanovila zdravstveni inštitut za oskrbo afganistanskih begunk. Bolnišnice je nato v ilegali v Afganistanu odpirala tudi pod talibani.

"Spominjam se, kako so k meni prihajali s svojimi ženami. Brez težav so se z mano rokovali in poslušali nasvete, kako morajo skrbeti za svoje bolne soproge," se spominja Samarjeva, ki sedaj vodi neodvisno afganistansko organizacijo za človekove pravice (AIHRC). Po padcu talibanov je zdravniški poklic začasno obesila na klin. Postala je prva začasna podpredsednica države, pozneje pa še ministrica za ženska vprašanja.

Devet let po padcu talibanskega režima se je stanje človekovih pravic nedvomno izboljšalo. Toda Samarjeva je zaskrbljena. Moč konservativcev v parlamentu je vse večja. Tudi podpredsednik države in predsednik parlamenta sodita mednje. Njihovo moč je občutila tudi na lastni koži: ko je leta 2003 na veliki plemenski skupščini odločno zagovarjala enakost žensk v afganistanski družbi, so jo konservativci v časopisnih oglasih razglasili za afganistanskega Salmana Rushdieja.

"Eden od razlogov za prihod mednarodnih sil v Afganistan je bil zaščita pravic žensk. Če bi se danes umaknile, pravice žensk ne bi bile zagotovljene ravno zaradi šibke moči vlade in varnostnih sil. Ponovno bi padle v roke konservativcev, ki si ne želijo aktivne vloge žensk v družbi. Ženske si želijo podrediti kot nekakšno lastnino. Mednarodne sile niso izpolnile cilja, zaradi katerega so prišle. Ravno vprašanje človekovih pravic bi lahko izkoristili za zasledovanje enakosti, pravičnosti in odgovornega vladanja v državi," pravi Samarjeva.

Burke ne mara. Tudi naglavne rute, ki ji med pogovorom ves čas drsi z glave, najraje ne bi nosila. "Zagotovo obstaja veliko izzivov za ženske v afganistanski družbi. Ne gre samo za to, da se miselnost v družbi še ni spremenila. Velika nevarnost so uporniške skupine, ki se borijo proti vladi. S svojim terorjem želijo prestrašiti ljudi, da se ne bi udeležili volitev. Prav pomanjkanje varnosti je zelo zožilo možnosti žensk, da gredo s svojo volilno kampanjo med volilce. Za konservativne kroge v afganistanski družbi je dovolj, če ženske ostanejo doma in se ne pojavljajo v družbi. Druga težava je pomanjkanje vladavine prava. Vlada preprosto nima nadzora nad večino ozemlja, zato na teh območjih ne morejo zasledovati črke zakona in ščititi žensk."

Iz njenih besed je sklepati, da odgovornost za slabo stanje v državi pripisuje tako mednarodni skupnosti kot afganistanski vladi. Prvi očita predvsem popuščanje v načelih glede uveljavljanja človekovih pravic in demokracije. "Demokracija nedvomno nima enega samega, enotnega obraza. V različnih državah jo je mogoče uresničiti znotraj različnih kontekstov, toda to še ne pomeni, da bi se morali zaradi tega, ker volitve pač potekajo v Afganistanu, odpovedati standardu svobodnih in poštenih volitev, ki velja drugod. Volitve je treba uporabiti za vzpostavljanje zaupanja med oblastniki in javnostjo. Prepad med obojimi se zaradi izvedbe volitev ne bi smel povečati."

Prav to pomanjkanje zaupanja je ob slabih varnostnih razmerah ključni razlog za nizko, 40-odstotno udeležbo na volitvah. Ljudje so izgubili upanje, da poslance sploh kaj zanimajo njihove vsakodnevne tegobe. "Ta sklic parlamenta se ni veliko ukvarjal z ljudmi. Odtod pomanjkanje zaupanja in brezbrižnost med prebivalstvom. Ni nam uspelo prepričati ljudi, da volitve niso zgolj njihova pravica, temveč tudi družbena dolžnost. Po drugi strani jih seveda lahko razumem. Večino časa so parlamentarne klopi nabirale prah. Številni zakoni preprosto niso bili sprejeti, ker parlamentarci niso dosegli niti ustreznega kvoruma prisotnosti."

To jo je razžalostilo in pripeljalo do temeljnega idealističnega vprašanja: "Zakaj so sprejeli poslanska mesta, če niso pripravljeni svojega dela korektno opraviti? Njihova naloga bi bila prisluhniti ljudem in sprejemati takšno zakonodajo, ki jih ščiti, ne pa zatira."

Sicer trhle, a vendarle na novo pridobljene pravice žensk v Afganistanu so zdaj ponovno na prepihu. Na obzorju so pogajanja afganistanske vlade s talibani o njihovi ponovni vključitvi v družbo. Simo Samar skrbi netransparentnost tega procesa. "Ženske niso bile vključene v oblikovanje pogajalskega mehanizma. Vlada ne sme odpustiti tem kriminalcem, ki so ubili moje sorodnike in sorodnike drugih družin. Pogajanja za zaprtimi vrati brez transparentnosti procesa niso bila uspešna v nobeni državi doslej. Pravičnost na ta način ne bo dosežena," je črnogleda. Pogajanjem s talibani nikakor ne nasprotuje. Toda kazalcev časa ne bi smeli obrniti nazaj. Z ustavo zagotovljene pravice bo treba spoštovati, pravi Samarjeva.