Lula da Silva, po poklicu strugar s končano osnovno šolo, prepričan sindikalist, humanist, mirovnik in izjemen pogajalec, bo svoj predsedniški mandat sklenil 31. decembra kot eden najuspešnejših brazilskih predsednikov, ki se hkrati uvršča tudi med največje svetovne voditelje. Odhaja s 81,4-odstotno podporo med volilci. Po izboru britanske revije Times velja za najbolj vplivno osebo na svetu; lani sta mu ta naslov pripisala francoski časnik Le Monde in španski El Pais, predlani pa ameriška revija Newsweek.

"Čas je, da ponovno izumimo svet in nove institucije. Zakaj bi bili ujeti v modele, ki so bili ustvarjeni v drugačnem času in realnosti od današnjih? Svet mora obnoviti svojo zmožnost ustvarjanja in sanjanja," je bilo njegovo sporočilo letošnjemu srečanju v Davosu. Prepričan je, da "je možen drugačen svet (…), ko noben otrok ne bo šel spat brez obroka hrane in se ne bo noben otrok zbujal brez zajtrka".

Predsednik vzhajajoče velesile

Pravijo, da je politika kot Pandorina skrinjica. Z vsakim novim političnim obdobjem se odpre skrinjica visokoletečih pričakovanj, da se bodo gospodarske in socialne težave rešile, začenja se z nasmeški, spogledovanjem, stiskanjem rok in izrazi o dobrih namenih, a običajno ob izteku mandata ostane več razočaranj kot uspehov, več neizpolnjenih obljub kot rešenih težav ter redki prijatelji. V tem pogledu je predsednik Lula da Silva svetla izjema, saj je država v dobri kondiciji, z visoko stopnjo razvoja, hkrati pa se uvršča med deset najbolj razvitih držav na svetu. V času njegovega predsednikovanja je Brazilija postala "vzhajajoča" velesila s pomembno vlogo v skupini BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska) na mednarodnem političnem prizorišču.

"Najlepši so trenutki vlade v času od prvega dne zmage do prevzema oblasti. Kasneje spoznaš, da stvari niso tako preproste in da je pred teboj tek z ovirami. Sam imam dovolj razlogov, da bi lahko rekel, da mi je oblast prinesla več veselja kot žalosti (…). Kljub vsemu bom odšel z obžalovanjem, da morda česa nisem mogel izpeljati, kot na primer reforme države (…), ali narediti več na ekološkem področju," je povedal Lula v intervjuju maja letos za španski časnik El Pais.

Prvega januarja 2003, ko je Lula prevzel predsedniško funkcijo, je bila Brazilija v velikih težavah. Pestile so jo energetska kriza, devalvacija domače valute, upočasnitev gospodarstva, zvišane obrestne mere, 260 milijard dolarjev dolga in več kot 12,53-odstotna inflacija. Dobra tretjina prebivalcev v 165-milijonski državi (po štetju leta 2001) je prebivala v barakarskih primestnih naseljih, tako imenovanih favelah, več kot 50 milijonov jih je živelo v revščini. Imela je 12 milijonov nezaposlenih, kljub temu da je bila tretja največja proizvajalka mikroračunalnikov na svetu in šesta v izdelovanju orožja. Po družbenem razvoju se je uvrščala na 56. mesto, po sredstvih, namenjenih za javno izobraževanje, pa na 88. mesto na svetu.

"Ko sem prevzel oblast, Brazilija ni imela kreditov, prav tako ni imela ne delovnega ne finančnega kapitala ne distribucije dohodkov. Kakšen kapitalizem je bil to? Kapitalizem brez kapitala? Zato sem se odločil, da je treba najprej ustvariti kapitalizem, da bi lahko potem uvedli socializem: naprej moraš nekaj imeti, da lahko potem deliš. Če država nima nič, nimaš kaj deliti; in gospodarstveniki morajo razumeti, da so potrebne višje plače, da bi lahko ljudje kupovali njihove izdelke," je dejal v intervjuju za El Pais.

Začel je s socialnimi programi, da bi najrevnejše sloje vključil v gospodarstvo in politiko, v prepričanju, da to "ni zgolj moralno dejanje, temveč politično nujno in ekonomsko upravičeno". Prepričan je, da je boj proti revščini najboljša razvojna politika in hkrati dober protikrizni ščit. Z večjimi možnostmi, povečanjem produktivnosti, širjenjem trgov in krepitvijo gospodarstva se po njegovem spreminjajo tudi odnosi in mentaliteta, zato mora država delovati razvojno indukcijsko.

V srednjem sloju polovica Brazilcev

S tem preprostim receptom je metalurg in sindikalist, kot se rad sam predstavlja, ustvaril skoraj 15 milijonov delovnih mest, kar je po podatkih raziskovalnega inštituta Fundacija Getulio Vargas (FGV) pripomoglo k temu, da se je do leta 2009 iz revščine izvilo 20,5 milijona ljudi. Po njihovih izračunih se je v letih 2003 do 2009 srednji sloj povečal za 29 milijonov ljudi in danes obsega že 50 odstotkov prebivalstva.

V istem obdobju so se zmanjšale razlike v dohodkih. Dohodki najbogatejšega sloja so rasli za 1,49 odstotka, najrevnejšega dela prebivalstva pa za 6,79 odstotka na letni ravni. A kljub temu bi bilo po ocenah FGV potrebnih še trideset let, da bi se v tem pogledu približali današnjemu stanju v ZDA.

Za te dosežke so deloma zaslužni programi družinske podpore, kot sta Fome Zero in Bolsa Familia, ter program pospeševanja rasti PAC. Dvanajst milijonov družin z minimalnimi dohodki je začelo prejemati dodatek. S programom PAC je vlada spodbudila največjo gradnjo na področju infrastrukture in logistike v zgodovini države, z investicijskimi injekcijami, ki so do letos znašale že 343 milijard dolarjev. V okviru načrta "Luč za vse" so 2,2 milijona gospodinjstev opremili z elektriko, kar je imelo pozitivne učinke za domače gospodarstvo, saj so zaradi tega prodali 1,5 milijona televizorjev, 1,4 milijona hladilnikov in na milijone drugih elektrotehničnih naprav. PAC je med drugim omogočil začetek gradnje načrtovanih 6000 kilometrov železniških povezav, ki bodo v prihodnosti povezovale to 8,5 milijona kvadratnih kilometrov veliko državo.

V času vlade Lula da Silve je Brazilija poplačala ves zunanji dolg in postala upnica Mednarodnega denarnega sklada ter ustvarila 240 milijard dolarjev rezerv. S premišljenimi potezami vlade je dokaj hitro premostila finančno krizo in danes dosega 7-odstotno gospodarsko rast. Trg tehnologij in trajnih dobrin je v ekspanziji. Je tretje največje tržišče na svetu za računalniško opremo, za nove avtomobile pa peto, zato so se tuje investicije letos še povečale.

Generalni sekretar OZN?

Na drugi strani so ostala neizpolnjena pričakovanja na področju okoljevarstvene politike. Nekaj korakov je vlada storila s sprejetjem programov in ukrepov proti širjenju puščave na severovzhodu države ter z načrtom trajnostnega razvoja Amazonije (PAS), ki predvideva za 70 odstotkov manj sečnje gozdov, a je v načrtu tudi gradnja infrastrukture v tem delu, čemur ekologi nasprotujejo.

Analitiki levega in desnega pola soglašajo v ocenah, da Brazilija doslej še ni imela tako uspešnega predsednika države, tako v domači kot mednarodni areni. Kljub vsemu z leve leti nanj kritika, da ni storil dovolj za odpravo revščine in ni poglobil agrarne reforme, da je pustil veliki kapital pri miru in mu celo odprl vrata. Zeleni mu očitajo, da ni odločneje nastopil proti uničevanju Amazonije in njene biotske raznovrstnosti. Desni pa mu zamerijo, da ni prestrukturiral državnega aparata, tako kot ni v zadostni meri spremenil davčne, pokojninske, izobraževalne politike ter izdatkov v skladu z zastavljenim programom spodbujanja gospodarstva. Toda za navadne državljane je pomembno, da je utrdil notranji trg in ustvaril pogoje za vzpon po družbeni lestvici za najbolj zapostavljeni sloj, ki do njegovega prihoda ni imel nikakršnih možnosti.

Lula da Silva izhaja iz revne in številčne družine. Kot sindikalist se je izogibal klasičnim levim strankam, ker je menil, da ne zastopajo interesov delavskega in revnega sloja, zato je leta 1980 je ustanovil Delavsko stranko (PT). "Rodila se je iz nasprotovanja vsem dogmam marksistično-leninističnih strank, ki so izpolnjevale ukaze iz Rusije in Kitajske," se spominja Lula. Nanjo so vplivala brazilska družbena gibanja in teologija osvoboditve. S prepričanjem, da vzrokov za revščino ne gre iskati samo v bogatih državah, temveč tudi v servilnosti južnoameriške elite, ki je vladala tej državi z neznansko absurdnimi primeri korupcije, se oddaljuje od latinskoameriške marksistične levice, ki za vse krivi ameriški imperializem.

Z Washingtonom je vzpostavil distanco, hkrati pa ohranil in razvil zelo dobre odnose in sodelovanje, kot z vsemi drugimi državami. Na Bushevo povabilo, da bi se Brazilija pridružila vojni v Iraku, je menda odgovoril: "Moja vojna ni proti Iraku, marveč proti revščini. V našem boju ne gre za ubijanje, temveč za reševanje življenj. Poprej so se latinskoameriški narodi ozirali na Evropo in ZDA, danes se spogledujemo med sabo in gledamo sami nase."

V prihodnosti ga nekateri vidijo kot naslednjega generalnega sekretarja OZN, sam pa pravi, da bo šel lovit ribe in se družil s starimi prijatelji iz časov sindikalnega delovanja.