Verjetno zaradi te negotovosti je v svojem upanju in bojazni v petdesetih letih prejšnjega stoletja zapisal antologijski verz, ki napoveduje čas svobode, pa tudi pasti, ki bi jih ta čas lahko prinesel vsem tistim, ki so svobodo čakali in se zanjo borili. "Bo svoboda znala peti tako, kot so sužnji peli o njej?" se sprašuje Miljković in malce zlovešče daje slutiti negativen odgovor na svoje shakespearovsko vprašanje.

Odgovor je prišel pol stoletja kasneje od najbolj kompetentnega bojevnika za svobodo in svoboščine, poljskega antikomunističnega disidenta, ki je zaslužen, da je svoboda po štirih desetletjih čakanja konec osemdesetih let potrkala na vrata ne samo Poljske, ampak tudi vseh drugih držav vzhodnega bloka.

Ime mu je Lech Walesa (67 let), gdanski ladjedelniški električar, ki se ni bal na ramenih svojih sotrpinov, članov sindikata Solidarnost, udariti proti sili, pred katero so se umikali tudi oboroženi. On pa je bil golorok obtožen, da kot kapitalistični plačanec ruši temelje "socializma s človeškim obrazom".

Walesa: Meni kapitalizem ni všeč!

Walesa je te dni postavil pod vprašaj vrednost tega, kar je bilo doseženo po padcu komunizma, zaradi napak, storjenih po doseženi svobodi. S tem je pol stoletja kasneje potrdil, da so bili pesniški strahovi Branka Miljkovića v dobršni meri utemeljeni.

"Meni kapitalizem ni všeč," je odrezal v intervjuju za praški dnevnik Lidove novine po letih izkušenj, ki jih je imel kot politik in navaden poljski državljan, z življenjem v porevolucionarni državi.

Izjava je šokirala vse, ki so mislili, da je veliki rušitelj komunizma od vsega začetka sanjal o kapitalizmu kot nasprotju komunizma, revščine, nesvoboščin, enoumja in obupa.

"Ne, meni kapitalizem ni bil všeč niti takrat, ko sem uresničeval svoje najlepše sanje, ko sem vodil tiste, ki so rušili komunizem, toda kaj hočemo, tretje poti ni bilo in je na žalost tudi danes ni," razlaga danes Walesa.

Walesa sicer priznava, da je vzroke njegovega razočaranja iskati predvsem v medosebnih odnosih revolucionarjev po prevzemu oblasti.

Brata Kaczynski: Spor s predhodnikom

Zmagovalci revolucije, zbrani okoli Solidarnosti, so se po dosegi svojega cilja po besedah Walese bolj ukvarjali s položaji, ki jih bodo zasedli v aparatu nove demokratične države, kot z mislijo, kako ustvariti model napredka Poljske v novih razmerah.

Od prvega poljskega predsednika iz vodstva Solidarnosti so se najprej odcepili tisti - na prvem mestu brata Kaczynski -, ki so menili, da lahko bolje vodijo državo kot "premalo izobraženi" vodja revolucije, ki bi se po njihovem mnenju moral umakniti še istega dne, ko je bila zmaga dosežena. "V takšnih razmerah, pri takšnih odnosih, smo delali napake, naredili smo veliko napak, ki so nas ovirale na poti k ekonomskemu in ustvarjalnemu napredku."

Njegovi trditvi v prid govorijo tudi podatki, do katerih so prišle državne agencije za raziskave javnega mnenja. Po njihovih ugotovitvah Poljaki neizmerno cenijo svobodo gibanja, ki jim je bila več desetletij onemogočena, zato nikoli niso bili bolj srečni, kot so danes. Toda, za potovanje je potreben denar, ki pa ga imajo ljudje vse manj, saj se stopnja brezposelnosti občutno veča. Zaradi tega najbrž, kakor tudi dejstva, da se v državi razrašča korupcija, da so zdravstvene storitve pod vsakim nivojem in podobnih slabosti, vsak tretji Poljak meni, da je bilo pred letom 1989 bolje kot danes.

Nobelovca Lecha Waleso v svetu še vedno izjemno cenijo kot najuspešnejšega rušitelja komunizma, kot predavatelja ga vabijo na univerze in javne tribune. Na to zapriseženi antikomunist in novopečeni antikapitalist v rahlo sarkastičnem tonu dodaja: "Kaj hočete, nastope dobro plačajo!"

Kundera: Nepojasnjena odsotnost

Milan Kundera (81), svetovno znani pisatelj, je s svojim literarnim delom v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja nedvomno veliko pripomogel k temu, da je svet spoznal vso krutost omejevanja intelektualne svobode in človeških svoboščin v okolju, v katerem je živel do leta 1975. Sredi sedemdesetih je emigriral v Francijo, tiskanje njegovih knjig na Češkoslovaškem so prepovedali, čeprav je bil poprej, v zgodnji fazi svojega umetniškega ustvarjanja, privržen vladajoči garnituri.

Iz emigracije v Franciji se Kundera ni hotel vrniti v domovino in zmagovitim politikom, novinarjem in širšemu krogu občudovalcev svoje literature je prepustil, da sami razrešijo uganko te njegove geste. Kot da bi tudi njega že takrat, v prvih dneh svobode, bremenila Miljkovićeva dilema.

Od leta 1989 ni niti enkrat javno obiskal Češke: v vseh teh letih je sicer že večkrat zasebno obiskal domovino, a se vselej izogibal srečanj s politiki in novinarji, nepripravljen, da pojasni vzroke svoje porevolucionarne odsotnosti.

Klaus: Bruselj namesto Moskve?

Drugi predsednik Češke republike, Havlov naslednik Vaclav Klaus (69), aktivni udeleženec žametne revolucije, je bil v prvi vladajoči postavi novoustanovljene demokratične države finančni minister, pa potem predsednik vlade in predsednik republike, ki ne bi smel imeti razlogov za nezadovoljstvo z doseženim.

Očitno je bil in ostal srečen, ker je eden glavnih akterjev razvoja države, ki je prvič po štirih desetletjih vzhodnoblokovske poslušnosti dosegla polno integriteto in suverenost, ob neprikriti pomoči zahodnih sosed.

Vendar ni slutil, da bo v času vodenja države moral braniti trudoma pridobljeno suverenost, ki je, vsaj po njegovem prepričanju, ponovno ogrožena, tokrat z zahodne strani evropske celine.

Potem ko je podpisal pristopno pogodbo države k Evropski uniji, v prepričanju, da gre za prostovoljno skupnost suverenih držav v polnem pomenu te besede, se je že večkrat znašel v položaju, da se je moral z vsemi silami in predsedniškimi pooblastili upreti vse pogostejšim poskusom in zahtevam, da države članice del svoje suverenosti prenesejo na centralo EU.

Zadnji temeljni dokument EU, ki je Klausa hudo razjezil, lizbonska pogodba, po njegovem mnenju teži k preoblikovanju EU v neke vrste superdržavo, v kateri bodo imele države članice v bistvu vlogo članic federacije.

"Komaj smo se osvobodili diktata Moskve, dosegli popolno svobodo, integriteto, zato nimam pravice, da se odrečem tem atributom svobodne države," je dejal Klaus in šele po mukotrpnem prepričevanju kot zadnji državnik Unije na koncu vendarle podpisal lizbonsko pogodbo, s komentarjem, da se ne čuti več polnokrvnega predsednika Češke republike na način, kot to predpisuje državna ustava.

Havel: Rusom ne smemo verjeti

Vaclav Havel (74), vodja žametne revolucije, ne skriva zadovoljstva z doseženim. Toda to zadovoljstvo je prihranjeno samo za prvih deset let obstoja mlade češke demokracije, ko je državo vodil on. Vse od takrat ne preneha dvomiti v odlike in sposobnosti svojih naslednikov, potem ko ni mogel tretjič kandidirati. Njegova tarča je predvsem Vaclav Klaus.

Svoje zadržke do morebitnih naslednikov iz češke kadrovske izbire je Havel najbolj jasno pokazal s predlogom, naj za drugega predsednika Češke Republike izberejo Madeleine Allbright, damo češko-judovskega porekla, ki je njegova osebna prijateljica in sorodnica. V zadnjem času Havel, ki se ni umaknil z javne scene in še naprej ohranja svojo revolucionarno karizmo, ne skriva zaskrbljenosti zaradi zbliževanja Moskve in Washingtona po prihodu Baracka Obame na predsedniški položaj.

Ob opozorilu, da "Rusom nikoli ne smemo verjeti", se boji, da bi to zbliževanje lahko oslabilo ameriško skrb za razvoj nekdanjih članic bloka, ki je bil desetletja pod sovjetskim jarmom.

Ko je Barack Obama sporočil, da odstopa od gradnje protiraketnega sistema na Češkem in Poljskem, je Havel to doživel kot "skrb zbujajočo koncesijo Moskvi" glede na to, da so Rusi nasprotovali namestitvi protiraketnega ščita v bližini svojih zahodnih meja. Skupaj z intelektualci in politiki iz nekdanjih članic vzhodnega bloka je ameriškemu predsedniku napisal pismo, v katerem je izrazil zaskrbljenost zaradi novih teženj v ameriški zunanji politiki ter ob tem spomnil, da so se nekdanje države vzhodnega bloka ravno ob pomoči ZDA konec osemdesetih let osvobodile moskovskega diktata in da tega dejstva ne glede na aktualne razmere in zunanjepolitično strategijo najmočnejše države na svetu ne bi smeli pozabiti. Iz Washingtona je dobil zagotovila, da ni razlogov za zaskrbljenost.