Azra Širovnik je ženska, ki na vsakem koraku zbuja občudovanje zaradi svoje inteligence, prodornosti, poguma in srčnosti. Če ste ali boste prebrali kakšen njen roman, boste vedeli, o čem govorimo.

Ko sva se dogovarjali za srečanje, ste omenili, da pripravljate nov projekt in da ste zato »v izolaciji«. Lahko namignete, kaj se obeta?
Pripravljam novo delo, ki nosi naslov Kronika napovedane ljubezni. Govori o biseksualnih moških in njihovih načinih manipuliranja z ženskami. Osnovna ideja je bila razsvetliti njihovo psiho in taktiko. Da razkrijemo formulo ženskam, kako jih prepoznati in zbežati pred njimi. Toda spet se je zaoralo v svojo smer, bolečo in občutljivo. Vedno me zanese do dna, do izvira. Kar je navsezadnje tudi najbolj pošteno.

Kam natančno vas je zaneslo pri tej zgodbi?
Na sled o morebitni povezanosti med biseksualnostjo in spolno zlorabo s strani nasprotnega spola.

Kaj v vas rojeva popolna izolacija od ljudi in okolice, v kateri živite?
Pomeni mi potapljanje v globine lastne duše, najbolj pomembna pa je intimnost s samim bistvom lastnega jaza, čudovito druženje z Večnim Bitjem, s katerim si potrdiva dejstva – jaz delam za tuzemske stvari, toda vračam se tja, k Njemu. Vsakič znova potrebujem ta občutek minljivosti mene kot »mesa«, da moja duhovna krila dobijo moč in višji vzlet.

V Slovenijo ste v študentskih letih prišli iz Banjaluke. Kako bi opisali svoje tamkajšnje življenje v primerjavi s tem, ki ga živite zdaj?
Moje življenje v Banjaluki se je končalo, ko sem prišla v Ljubljano študirat na ekonomsko fakulteto. Oziroma nadaljevalo se je z dialektičnim (pre)skokom. Kot novo agregatno stanje. Zame pozitivno, evolutivno, produktivno, saj sem šla naprej. Zgodbo je dokončalo življenje na Nizozemskem, v Španiji, Italiji, Grčiji, ZDA… Ni meja, kajti človek je cepljen globalno. Meja je le ena; med dobrim in zlom, med tem in onim svetom.
 
Spremembe vaših »agregatnih stanj« in življenjske izkušnje zbirate v romanih. Vaš zadnji, Na hrbtu črnega žrebca, je naletel na velik odziv javnosti. Kakšni so bili komentarji nanj? Ste si kakšnega še posebno zapomnili?
Marketinška hiša, ki je prodajala roman, je kupce mamila z označbo »erotičen«. In ljudje so, iščoči erotiko, spregledali sporočila. Erotika je bila le krinka, tako kot je tudi ljubezenska zgodba v mojih romanih krinka. Tisto, kar hočem zares povedati, tiči zunaj ljubezenske zgodbe. Največji kompliment za roman Na hrbtu črnega žrebca mi je poklonila 28-letna magistra svetovne književnosti, ki je zadela bistvo mojega pisanja: »Ženskam je treba dati Taro namesto Barbike! To je roman, ki moji generaciji pove, da če ženska sledi svoji moči in ne sklepa kompromisov sebi in svojemu ponosu na škodo, vsakič dobi še boljše. In kaj je boljše kot spoznati samo sebe, sebe zaobjeti v lasten objem, zavarovati se, ljubiti se in spoštovati. Da je prva in edina oseba, ki jo mora ženska najprej spoznati, ona sama. Šele tako opremljena lahko stopi na oder življenja in samozavestno zavihti svoj meč.«

Kdaj se lahko ženska odkrito, brez predsodkov in strahu pred obsojanjem sooči sama s seboj in s svojo spolnostjo?
Vsaka ženska se sooči s svojo spolnostjo, ko se potreba po njeni izpolnitvi razlije čez vse druge potrebe. Takrat je moč po realizaciji seksualne energije v avtentični, primarni seksualni obliki močnejša od vseh predsodkov. Seksualna energija je energija življenja, ki se najbolj ponorelo otepa že znane oblike, ko ji grozi prehod v višjo, drugačno obliko. Zato navadno ponori v zrelih oziroma zrelejših letih. Vsako slovo je ekstaza oklepanja znanega. Ker ne vemo, kaj nam prinaša nova forma. Tako kot ponori po življenju človek, ki zanesljivo ve, da bo umrl, ali kot ljubezen najmočnejše vzcveti v zadnjem izdihljaju, tik preden ugasne. V našem primeru gre za poslavljanje od faze življenja, ki jo narekujejo hormoni. Tragedija človeštva izhaja in temelji na zajezitvi točno te ženske seksualne energije. Vse dokler se ji ne bo omogočilo izživeti, bo človeštvo plačevalo ceno. Zdaj, ko grmad ni več, da bi nasilno sežgale to energijo, naj se samovžge in dostojno preoblikuje. Z vso častjo in spoštovanjem.

Kako gledajo moški na žensko »izživljanje« seksualne energije? V čem se moški splošno sprejet pogled na erotiko razlikuje od ženskega?
Moški pogled na erotiko ni nikoli v splošnem sprejet, je pa v splošnem vsiljen. Nekoč so si izmislili, da oni seksajo iz nagonov, ločijo ljubezen od seksa, ženske pa seksajo iz ljubezni, drugače ne zmorejo, in to je postalo splošno veljavno pravilo. To je instant hrana, proizvedena na nepoznavanju ženske psihofizične konstrukcije. Kdo, pri živi logiki in poznavanju resničnih dejstev, še lahko kupi to dogmo? Nikoli, v vsej človeški zgodovini je niso! Ženske so vedno, v vseh časih, v smrtno nevarnih sistemih in situacijah izživljale svoj spolni nagon, ki je najmočnejši nagon, posebno ko se zares v celoti prebudi. Pomilovale so moške s tako ideologijo in cenile tisti odtisoček pravih moških, ki so obstajali. Pravi moški uživa v seksu z eno samo žensko, ki si jo je vpeljal v skrite ljubezni, v najbolj intimno nežnost. In če moški ljubi seks, tako kot se deklarira, da ga, bi lahko vedel, da je najlepši prav z eno samo, njemu predano žensko. Toda nekaterim moškim je seks poligon za samopotrditev. Na tem poligonu se potrjuje nekaj prototipov »moških« – moški z majhnim spolnim organom, s tanko denarnico ali s kakšnimi drugimi vrstami kompleksov. Resnični seksualni poligon je trak za tek zdravih osebnosti. S tega področja dva normalna človeka črpata vir življenja. Le redki so dorasli temu izviru. Kot življenju samemu, na splošno.
 
Sarajevski urednik, znan in ugleden pesnik Hadjem Hajdarević je nekoč zapisal: »Azra Širovnik je prva feministična pisateljica v Bosni.« Ste ponosni na to oznako, se lahko poistovetite z njo?
Nekoč sem, ob večerji z družinskima prijateljema, vrhunskima zobozdravnikoma, izjavila, da bi rajši imela usodo zobozdravnice kot svojo. Vrtaš zobe in ne misliš na nič, kar ni tuzemskega. Pa sta mi užaljeno odgovorila: »Najino delo je težko vsaj približno tako kot tvoje.« Moje delo je težko. Kot vsako delo, ki ga opravljaš z dušo in srcem. Na neki točki sem razumela, da delam nekaj, kar je moja usoda in ne moja izbira človeškega bitja s tega sveta. Zelo me veseli to, da veliki bosanski pesnik in intelektualec Hadjem Hajdarević ceni moje delo, um in pogum. Bil je moj prvi sarajevski založnik in recenzent. V začetku me je kar malo zmedlo, da mojo literaturo definira kot »feministično«, ker naj bi to pomenilo, da sem borka za enakost pravic žensk. Toda pri Hadjemovi označbi mene kot »prve bosanske feministične pisateljice« sem to razumela kot poklon moji hrabrosti. Res je, da brez ženske, ki bi bila enakopravno človeško bitje, ni napredka. Ni razvoja. Ni evolucije. Ni zdrave družbe. Za to si seveda prizadevam, toda na srečo se vsega tega niti ne zavedam. Želim si le delati tako, da olajšam življenje drugim.

Dejali ste, da sledite svoji usodi in da vaše delo ni izbira vašega »človeškega bitja s tega sveta«. Kdaj se je to nazadnje potrdilo?
Ravno danes sem sanjala o tem, da so neko Evropejko na Tajskem množično posilili. Da ji je pomagala tajna organizacija žensk in da iščejo pomoč zanjo. Čez dve uri me je poklicala hči, ki živi na tajskem otoku Puket, in dejala: »Klicali so me, ali bi kot diplomirana psihologinja prevzela primer belke, ki je bila množično posiljena. Le tri psihoterapevtke živimo na otoku, drugi dve sta na dopustu. Ženska je v posttravmatskem šoku in dali ji bodo mamila, če ne prevzamem primera. Toda, mami, te zgodbe me je strah. Kaj naj naredim?« Energično sem ji odgovorila: »Pomagaj ji! Osvobodi jo krivde, ti to znaš, odlična terapevtka si in ne boj se! Občutek, da si jo rešila, ti bo dal moč in te osvobodil.« To je življenje in vsak naj z ljubeznijo dela, kar zmore. Ljubezen je dajanje in sprejemanje: kar daš sočloveku, ti povrne Večni Zakon Vesolja.

Vaše življenjsko poslanstvo je torej usmerjeno k drugim?
Očitno je to ozaveščanje o »smislih« življenja: ljubiti in dajati drugim. Le zadnji roman Pravljica za Desiree (Desiree je vnukinja Azre Širovnik, op. p.) bo delo za mojo dušo in samo zame. K sebi obrnjeno in meni namenjeno. Kajti resnična literatura je po večini egoistična, vase obrnjena in k sebi reflektirana. Jaz pa se, za zdaj, rada razdajam.