Okoliščine so botrovale, da je dosegel zanj zagotovo skromno 20. mesto. Zdravstveno stanje pač v boju za mavrično majico, v kateri bo še leto dni ponosno paradiral Spartak Fabian Cancellara, pač ne velja kot časovni bonus. Vnetje dihal je v hladni avstralski pomladi za take temperaturne preskoke občutljivemu Belokranjcu odvzelo ves dinamit. Ostala mu je le volja, čeprav je celo razmišljal, da tudi zaradi povišane temperature sploh ne bi nastopil. Upanje, da bo nekaj nadomestil s traso, ki je pisana na njegove telesne dispozicije izvrstnega hribolazca, je umrlo že po prvih vmesnih časih. V drugem, 22 kilometrov dolgem krogu, ga je za dve minuti ujel tudi že Škot David Millar, ki je na koncu spodbujen z lovom na Brajkoviča osvojil celo srebro. Tony Martin, nemški Penzerwagon, je kot lani v Mendrisiu ujel bron.

Da je bila trasa narejena za Brajkoviča, je najlepše demonstriral domačin Richie Porte, junija prisoten tudi na dirki Po Sloveniji. Vendar Belokranjca ne more potolažiti podatek, da je kljub dihalnim stiskam za petouvrščenim domačim upom Michaelom Rogersom, ki je kot Fabian naskakoval četrto mavrično majico, zaostal (le) minuto in pol. Ob spominu na Varese in Mendrisio, tudi nič ne šteje, da sta bila v tem predvidoma njegovem časovnem razredu tudi Luis Leon Sanchez in David Zabriskie. Deseti, Šved Gustav Larsson, lani je stal na stopničkah, je bil hitrejši zgolj za minuto. Prav nič se Brajko ni oziral za tistimi za njim, čeprav so to Kanadčan Tuft, Slovak Velits, Belgijec Cornu. "Nimam kaj reči. Žal mi je bolezen preprečila želje, da bi končal med deseterico. Po vseh težavah po Touru se še to ni izšlo. V takem stanju bi bilo nemara bolje, da bi ostal v hotelu, a sem poskusil. Slabo kaže sedaj tudi za nedeljo," je z nekaj več stavki opisal "resnico" v uri resnice (45 km).

Je pa z nasmehom do ušes in ponosom do vrha Everesta žarel Fabian Cancellara. Njegova vožnja (58:29 minute) je bila znova izjemna. Minuta naskoka pred Millarjem, in to brez vgrajenega motorja pod sedežem. Četrta zlata kolajna, četrta mavrična majica. Zgodovinska. "Mislim, da sem do nje prišel najtežje od vseh štirih," je bila njegova prva izjava. "To je bila težka trasa, težja, kot sem pričakoval. Sem nisem prišel optimalno pripravljen, a sem vse naredil optimalno. Presrečen sem," je začel Cancellara, nato pa se je razgovoril kot redkokdaj, "ljudje mislijo, da lahko vozim in zmagam z eno nogo, a ni vse tako enostavno. Ni lahke zmage. Tudi to, da vsi ljudje rečejo 'saj Cancellara bo zmagal, naj bo kakorkoli', ni res. Za to, da zmagaš četrtič, moraš imeti posebno motivacijo. Danes sem želel v zgodovino. Na Vuelti sem že mislil, da po taki sezoni nimam nikomur nič dodatno dokazovati, a sem našel izziv. Treba je računati, da ima vsak lahko slab dan. Pred štartom sem bil precej živčen, tudi nisem bil prepričan glede na traso, na katero so me opozarjali. Vesel in ponosen sem, kar sem naredil."