Njegovi stripovski seriali so izhajali v številnih slovenskih časopisih in revijah, najverjetneje najbolj znan pa je njegov serial Bučmanovi, ki je med letoma 1992 in 2001 izhajal prav v našem časopisu. Obenem je izdal tudi trinajst žanrsko raznolikih stripovskih albumov, od tistih, namenjenih otroški in najstniški publiki, pa do erotičnih in njemu najljubših družbenopolitičnih, v katerih nastavlja ogledalo slovenski (predvsem desničarski) politiki in katoliški cerkvi. Tematsko nekoliko lahkotnejši pa je Sitarjev zadnji album, ki je pred kratkim izšel pri založbi Modrijan: v zbirki z naslovom Striporeki je zbral petdeset slovenskih pregovorov, ki jih interpretira na kritičen, luciden in humoren način.
Ob ustvarjanju stripov pa se Sitar posveča tudi stripovski kritiki in teoriji; tako je leta 2007, ob osemdesetletnici objave prvega slovenskega stripa (Zamorček Bu-ci-bu avtorja Milka Bambiča v Tržaškem listu), izšla tudi njegova monografija Zgodovina slovenskega stripa 19272007. V njej je Sitar popisal razvoj stripovskega medija pri nas in predstavil osemdeset slovenskih avtorjev, sebe pa pri tem označil za »najbolj kontroverznega slovenskega striparja«.

Lahko morda podrobneje razložite oznako »najbolj kontroverzni slovenski stripar«, ki ste si jo pripisali?

V bistvu sem ta opis povzel po Maxu Modicu, ki me je pred leti kot takega označil v nekem svojem tekstu. Pri tem se oznaka »kontroverzen« nanaša predvsem na teme, ki se jih lotevam v svojih stripih in so v večini primerov družbeno angažirane. Gre torej za teme, ki so za mnoge še vedno »kontroverzne«.

Če še za hip ostaneva pri monografiji Zgodovina slovenskega stripa 19272007, kaj vas je sploh spodbudilo, da ste se lotili tako obsežnega projekta?

Vse skupaj se je začelo s tem, da sem za srbsko internetno stran UPPS (Udruženje za promociju i produkciju stripa tj. Združenje za promocijo in produkcijo stripa) napisal biografije nekaterih slovenskih stripovskih ustvarjalcev. Že med pisanjem portretov avtorjev med katerimi so bili Milko Bambič, Božo Kos, Kostja Gatnik in drugi se mi je zdelo, da bi lahko kaj takega napisal tudi v slovenščini. Najprej sem imel idejo o časopisnem podlistku in z enim od slovenskih dnevnikov sem že imel neformalne pogovore, vendar je ravno v tistem času začela izhajati stripovska revija Strip Bumerang in tako sva se z urednikom Vojkom Volavškom odločila za objavo daljšega eseja v njegovi reviji. Tekst je med drugim prebral tudi Max Modic, ki me je povezal z založbo Umco. Njim je bila ideja o monografiji takoj všeč in tako sem tekst obilno dopolnil, dodal stripografijo in slikovno gradivo in nastala je knjiga.

Kaj pa vam je vzelo največ časa?


V knjigi je veliko slikovnega materiala in prav s tem sem imel največ težav. Čeprav zbiram stripe že od dijaških let, vseh izdaj, predvsem tistih najredkejših, nisem imel. Tako mi je prvi slovenski strip, ki ga je leta 1927 izdal Milko Bambič, posodil Vojko Urbančič, nekatere druge stare in redke izdaje pa zbiratelji iz vse Slovenije. Veliko dela sem imel, denimo s skeniranjem starih izdaj in njihovo obdelavo v photoshopu, saj je včasih trajalo kar ves teden, da je bil strip primeren za objavo.


Glede na to, da imate pregled nad celotnim dogajanjem na področju stripa na Slovenskem, me zanima, kakšno je vaše mnenje o stripovski sceni pri nas?

Če upoštevamo, kako težko je bilo včasih izdati stripovski album, bi lahko rekel, da se zadnje čase objavlja izjemno veliko stripov. Še več, celo večje založbe so zdaj pripravljene izdati stripovske albume, kar se pred leti sploh ni dogajalo. Tako smo v zadnjih letih dobili tudi prevode nekaterih temeljnih stripovskih del, kot so Maus Arta Spiegelmana, Varovano območje Goražde Joeja Sacca, Perzepolis Marjane Satrapi, Svet duhov Daniela Clowesa, Gemmo Bovery angleške ustvarjalke Posy Simmonds in druge. Sicer je še vedno marsikaj odvisno od posameznih entuziastov, vendar so stvari boljše kot takrat, ko sem se sam začel profesionalno ukvarjati s stripom.

Kako pa ste sploh začeli?

Že v dijaških letih sem veliko pisal in risal, tako da se mi je zdelo ustvarjanje stripov logično nadaljevanje. Stripe sem bral od malega, v srednji šoli pa sem spoznal avtorje, kot so Moebius, Crepax in Corben. Velik vpliv je imel name tudi zagrebški kolektiv Novi kvadrat, pod okriljem katerega so ustvarjali Igor Kordej, Mirko Ilić, Krešimir Zimonić in drugi. Oni so strip potegnili v umetniške vode leta 1979 so celo dobili najvišje jugoslovansko priznanje za mlade ustvarjalce, nagrado sedem sekretarjev SKOJ-a ter bili skupaj z rock glasbo del kontrakulture, ki se je takrat dogajala v bivši Jugoslaviji. Spomnim se, da smo bili na srednji oblikovni šoli v tistem času smo to šolo med drugimi obiskovali Tomaž Lavrič, Dušan Kastelic, Zoran Smiljanić, Romeo Štrakl in jaz navdušeni nad avtorji Novega kvadrata.

V kolikšni meri so omenjeni avtorji vplivali na razvoj vašega likovnega stila?

Predvsem na začetku v precejšnji meri. Moj prvi album Sperma in kri (1990) je likovno povsem drugačen od stripov, ki sem jih ustvaril kasneje, in je bil do neke mere poklon Moebiusovem stripu Mačje oči. Likovno je ta strip narejen v »scratchboard« stilu, z močnimi ekspresivnimi poudarki. Kmalu pa sem ugotovil, da je tovrsten stil precej hermetičen in tudi bralcu ne najbolj prijazen. Tako sem se zavestno odločil za drugačen slog, ki se je s časom seveda spreminjal. To se je zgodilo povsem spontano, saj lahko zares svoj stil razviješ edinole skozi čas. Prav tako je glede mojega sloga pomembno to, da rišem s čopičem, kar ni ravno pogosto pri stripovskih avtorjih, saj jih večina uporablja pero ali flomaster, da o računalniški grafiki, ki jo s pridom uporabljajo mlajši avtorji, sploh ne govorim. Jaz sem pač še iz stare šole, računalnik uporabljam samo za skeniranje ter pošiljanje in čopič naravnost obožujem, saj lahko z njim rišem povsem neobremenjeno in predvsem zelo razkošno.

Po eni strani se v svojih stripih ukvarjate s temami, ki so povezane z obdobjem odraščanja, po drugi strani pa se lotevate tudi družbeno angažiranih vsebin.

Na začetku sem se ukvarjal predvsem z otroškim humorjem in ljubezenskimi dogodivščinami, intimnimi odnosi, kasneje pa sem se posvetil bolj družbeno angažiranim temam. Pravzaprav se je celotna generacija, ki se je začela resneje ukvarjati s stripom v drugi polovici 80. let, se pravi v času velikih družbenih sprememb v svetu kot tudi v Jugoslaviji, angažirala ravno na področju družbenopolitičnega stripa.

Vaš opus obsega trinajst samostojnih izdaj, širše občinstvo pa vas pozna predvsem po časopisnem serialu Bučmanovi, ki je med letoma 1992 in 2002 izhajal v Dnevniku. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Ko sem leta 1992 svoj stripovski serial ta je bil, mimogrede, povsem drugačen od seriala Bučmanovi ponujal različnim časopisom, so pri Dnevniku pokazali zanimanje. Takratni urednik je želel nekoliko bolj humoren strip, v katerem bi bila vsaka pasica zaključena zgodba, in tako sem ustvaril prvi del Bučmanovih. Najprej smo se zmenili, da bo serial izhajal samo čez poletje, potem pa je bil odziv bralcev tako dober, da se je naše sodelovanje nadaljevalo kar deset let.

Imate z Bučmanovimi še kakšne načrte?

Za zdaj je saga o Bučmanovih zaključena, vendar pa imam še precej idej, tako da bom, če se bo pokazala priložnost, serial z veseljem risal naprej. Na žalost se pri nas strip v časopisih pojavlja bolj poredko. Spomnim se, da sem leta 1992, ko sem se začel profesionalno ukvarjati s stripom, risal pasične stripe za pet časopisov, danes denimo za dva. Strip je kljub vsemu časopisni medij spomnimo se, da je strip v Ameriki leta 1895 nastal kot produkt boja za bralce dveh konkurenčnih dnevnikov in navkljub luksuznim izdajam v knjigah ter stripovskih revijah mislim, da je njegovo mesto predvsem v časopisih.

Vašo zadnjo samostojno izdajo so navdihnili slovenski pregovori, ki so v vaši interpretaciji izšli v knjigi Striporeki. Ideja za to knjigo se vam je baje porodila ob ilustriranju učbenika za slovenščino.

Ko sem ilustriral omenjeni učbenik, je bilo v njem tudi nekaj pregovorov, moje ilustracije oziroma interpretacije teh pa so bile všeč urednici pri založbi Modrijan, ki je dala idejo za samostojno knjigo pregovorov oziroma Striporekov. Pri tej knjigi sem se do neke mere zgledoval pri albumu Magna Purga, v katerem je Gatnik med drugim narisal tudi nekaj slovenskih pregovorov. Gatnik se je pregovorov lotil zelo »dobesedno«, kot na primer tistega: »Na med se muhe love, na sladke besede pa ljudje«, kjer je narisal lik, ki se lepi na besedo »marmelada«. Tudi sam sem nekatere pregovore izrisal »dobesedno«, druge pa sem seveda po svoje nadgradil in vmes vpletel še aktualne družbenokritične reference.

Po kakšnem ključu pa ste izbirali pregovore?

Po eni strani sem izbiral pregovore, ki so nekoliko nenavadni ali bolj redko uporabljeni v vsakdanji konverzaciji, po drugi strani pa take, ki jih vsi poznamo, a sem jim lahko dodal novo dimenzijo. Morda lahko omenim še to, da sem največ pregovorov našel na internetni strani nacionalistične Zveze domoljubnih društev Hervardi, kar po mojem mnenju potrjuje pregovor »Nobena stvar ni tako slaba, da ne bi bila vsaj za nekaj tudi dobra«.