Že pred tem pa je na svetovnih prvenstvih leta 1993 v Oslu in leto kasneje v Palermu vpisal tudi dva nastopa v tedanji konkurenci amaterjev. Niz je začel pred dvanajstimi leti v Valkenburgu na Nizozemskem (19. mesto) in ga nadaljeval kot 13. v Plouayu (2000), 20. v Madridu (2005) in 18. v Vareseju (2008). Izjemen profesionalec v vseh pogledih bo imel na cesti posebno vlogo stratega. UCI je namreč prepovedala radijske zveze in taktiko vrnila v starodobne čase.

Vaš prvi nastop sega že v leto 1993 s prvenstva v norveškem Oslu. Kako gledate na to obdobje, v katerem ste že zbrali dvanajst nastopov. Med aktivnimi tekmeci ste na vrhu tega seznama, za vami je Oscar Freire...

Prvič sem bil res že daleč nazaj. Seveda je razlika dirkati med amaterji in sedaj. Na Norveškem sem prvič vozil v ekipnem kronometru. Tudi prvi nastopi so mi veliko pomenili. Že tedaj sem sanjal o profesionalnem kolesarstvu. Svetovna prvenstva so mi služila kot dragocena izkušnja. Na prvenstvih sem bil vedno dokaj dobro pripravljen. Če se prav spomnim, je bilo prvo boljše leta 2000 v Plouayu v Franciji, ko sem bil 12. Madrid izstopa, ker bi se lahko pogovarjali tudi o kolajni. Lani v Mendrisiu pa sem bil predvsem zadovoljen s predstavo. Podal sem se v beg, ker sem predvidel, da se lahko izplača in je bila zares najboljša poteza v danem trenutku. Mislim, da sem tudi s tem naredil nekaj za prepoznavnost slovenskega kolesarstva. Ob tem upam, da smo se od tega tudi nekaj naučili. To je lekcija, kaj se lahko zgodi tudi letos.

Kaj za slovensko reprezentanco pomeni nastop sedmerice? Zadnja leta ste nastopali s šesterico. Največje reprezentance so tudi v Avstraliji z deveterico.

Prav številčnost zasedbe potrjuje, da je za slovenskimi kolesarji odlična sezona. Veliko velesil ima manj številčno zasedbo. Zadnja leta odhajamo na svetovno z vedno višjimi cilji. Prav to, da nas je vsako leto več na štartu, pomeni, da smo bolj enakovredni in da je kolajna znova dosegljiva. Če ne letos, pa naslednja leta. Mladi rodovi med svojimi vrstniki kažejo, da se nam obeta še svetlejša prihodnost. Dobro, da z nami raste tudi organiziranost Kolesarske zveze Slovenije. Trudijo se zagotoviti pogoje. Tu je treba vedeti, da imamo mi popolno asistenco profesionalnih ekip in smo tehnično opremljeni kot svetovna elita. Na štartu ne bomo v slabšem položaju.

Čeprav je za vami cel kup največjih dirk, na svetovno vedno odhajate neverjetno motivirani. Kaj vam pomeni edina reprezentančna dirka v letu?

Svetovno prvenstvo je zame vedno nov izziv. Poseben izziv. Cestna dirka na svetovnem je vedno zelo nepredvidljiva. Ob dvesto kolesarjev na štartu je trideset, štirideset kolesarjev sposobnih osvojiti kolajne. Tudi večje velesile potek težko nadzirajo. Veliki favoriti lahko poniknejo, presenetijo pa tisti iz druge vrste. Scenarij je letos lahko podoben, favoritov je zato veliko, iz prve in druge vrste. Kot dolgoletni udeleženec pa lahko izkoristim izkušnje in znanje v svoj prid. Če ne morem z nogami, pa z glavo. Zase ali v pomoč drugim.

Kaj za vas kolesarje pomeni, da je UCI za cestno dirko letos prepovedala radijske povezave med kolesarji in selektorji, s čimer se taktika za razliko od sedanje dolgoletne prakse prav v Avstraliji vrača v stare čase, ki jih vi še dobro pomnite?

Jasno je, da bomo tako med dirko precej težje komunicirali. Ker bo na dirki 200 kolesarjev na tehnično zahtevni trasi, bo to še težje. Vendar treba je vedeti, da nismo velesila, ki kroji dirko. Izkoristiti bo treba delo Italijanov, Špancev, Nemcev, in to izkoristiti v svoj prid. Pravila in naloge za vsakega od nas bodo znana vnaprej in tega se bo treba držati.

Na zadnjih dirkah Pro Toura v Kanadi ste pokazali zelo dobro formo?

Sem bil kar zadovoljen, a po mojem sem v zadnjem času dirkal premalo. Do francoskega Toura v začetku julija sem nabral več kot 60 štartov, po tistem niti deset. To je izjemno leto. Nisem želel na Vuelto, drugih dirk pa je imela Astana premalo. Upam, da sem s treningom to nadomestil in bom konkurenčen.