Zaradi vse bolj nezadovoljivih razmer čedalje več Slovencev stavi na dentalni turizem. Za nameček pa v zdravstveni zavarovalnici trdijo, da zobozdravniki dodeljenega denarja sploh ne porabijo. Omenili smo le nekaj slabosti našega zobozdravstva. Po mnenju mnogih bi bila ključ do uspeha tudi izboljšana organizacija dela v posameznih ustanovah.

V eni od ordinacij Zdravstvenega doma na Kotnikovi ulici v Ljubljani dela Klemen Garbajs. V dobre pol ure je zbral le okrogli dve točki, na dan pa jih mora 180, če želi izpolniti predpisan letni normativ. Če bi delal po doktrini, je za Delovo prilogo Ozadja povedal Garbajs, bi bilo predvideno število točk v sedanjih razmerah nemogoče doseči. Po njegovih besedah se doktrina razvija, sistem pa jim ne omogoča, da bi upoštevali nove smernice.

V njihovem zdravstvenem domu, katerega predstojnik je zobozdravnik, je za to področje še dobro poskrbljeno. Ugotavlja pa, da je med tistim, kar so jih učili na fakulteti, in tem, kar si lahko privoščijo v ambulanti, financirani iz denarja obveznega in dodatnega zavarovanja, velika razlika.

Garbajs pravi, da zobozdravnik potrebuje veliko časa, da je kolikor toliko kos situaciji. Rakava rana zobozdravstva so nujni primeri, saj morajo zaradi njih čakati že naročeni pacienti. Ordinacijo pogosto obiščejo pacienti z bolečinami, ki nimajo svojega zobozdravnika, dežurni zobozdravnik pa jih je dolžan sprejeti in jih do konca pozdraviti.

Zaradi nujnih primerov se čakalne dobe še podaljšujejo. Klemen Garbajs vidi rešitev v tem, da bi v prihodnosti poskrbeli za organizacijo prve pomoči v zobozdravstvu oziroma nujnim primerom namenili prvo ali zadnjo uro med delavnikom. V njegovi knjigi čakajočih je trenutno okoli sedemdeset novih imen, termini za naročene so polni za nekaj mesecev vnaprej. Javno zobozdravstvo je v vse hujšem krču, tako Garbajs, nekateri si celo upajo trditi, da pomeni delo v njem poklicno nazadovanje.

Garbajsa jezijo tudi tudi akti, ki se nanašajo na urejanje razmerij v zobozdravstvu, saj so po njegovem mnenju premalo dorečeni. Ni namreč jasno, kaj smejo zobozdravniki pri posameznem pacientu narediti. Nič bolje ni z obračunavanjem storitev po točkah, ki je po mnenju poznavalcev, zastarel sistem.

Garbajs je za Delova Ozadja povedal, da vodi točkovanje v kvantiteto, ne v kvaliteto! Po njegovih besedah je veliko pacientov iz preteklosti slabo obdelanih, treba pa bi bilo vložiti veliko truda, da bi jih ustrezno oskrbeli. Nekateri zobozdravniki se zaradi varčevanja in hitrega tempa dela še zdaj izogibajo natančnosti.

Zdravljenje zobnih korenin je eno takih področij, kjer je delo zamudno in izredno slabo vrednoteno. Pacient mora za en zob, če ga želiš ozdraviti, v najboljšem primeru priti najmanj trikrat, lahko pa tudi večkrat. Ker je tako za zob najbolje, jih Garbajs naroča na teden dni, nekateri drugi zobozdravniki pa enkrat na dva tedna.

Zato ni malo primerov, ko zoba ne rešijo in se nazadnje odločijo za najcenejšo možnost - puljenje. Moteče je tudi pomanjkanje rentgenskih aparatov in omejen čas njihovega delovanja. In to danes, tako Garbajs, ko tovrstna digitalna naprava, ki bi lahko bila ves čas na voljo, stane okoli pet tisoč evrov.

Klemen Garbajs je za Delovo prilogo Ozadja povedal, da jim energijo jemlje tudi dopisovanje z ZZZS o tem, kaj pripada posameznemu pacientu. Takšne stvari lahko trajajo tudi leto dni.

Ko so ljudje razočarani, se znesejo nad zobozdravnikom. Morda bi bilo bolje, če bi zavarovalnica posameznemu pacientu jasno povedala, koliko na leto mu pripada za zobozdravnika, in bi potem sam odločal o tem, kakšne materiale naj mu vgrajujejo, koliko bo doplačal itd. Zdaj pa izgleda, kot da lahko pacienti dobijo vse , soočenje s stvarnostjo pa je precej kruto, ugotavljajo v Delovi prilogi Ozadja.

Željko Valčič, nadzorni zobozdravnik ZZZS se s tem ne strinja. V ZZZS težijo k solidarnosti in bi se jim s tem, če bi vsakemu pacientu dali enako vsoto za plačilo zobozdravstva, podrl sistem socialne pomoči.