Število bolnikov, ki potrebujejo obsevanje, se medtem povečuje, čakalne dobe pa se daljšajo. V kratkem naj bi dobili še osmi linearni pospeševalnik, a bi jih Slovenija, ugotavlja Strojan, skupaj potrebovala dvanajst.

V čem je ključna razlika med starimi in novimi aparati za obsevanje?

S sodobnejšimi aparati bolnika natančneje in varneje obsevamo. Ključno je, da tkivo okrog tumorja poškodujemo v čim manjši meri. Tarčo je treba zato čim bolje definirati. Obseg oziroma meje tumorja določimo s preiskavami, kot so CT, magnetna resonanca in pozitronska emisijska tomografija - PET. Pri tem upoštevamo rezultate vseh opravljenih preiskav, saj se informacije med seboj dopolnjujejo. Pri določanju tarče obsevanja so izjemno pomembne tudi izkušnje zdravnika.

Sodobna obsevalna naprava omogoča, da je prehod med visokodoznim območjem, ki pokriva tumor, in nizkodoznim območjem okrog tumorja čim bolj strm. Omogoča tudi, da vsak dan obsevamo isto območje z natančnostjo nekaj milimetrov, pri določenih obsevalnih tehnikah celo nekaj desetink milimetra.

Kaj bolj natančno obsevanje pomeni za bolnika?

Manj stranskih učinkov, še zlasti tistih, ki se razvijajo mesece ali leta po zaključku zdravljenja. V primeru obsevanja tumorjev glave in vratu gre lahko za težave, kot je propad zobovja ali celo oslepitve, motnje v delovanju hipofize... Najhujša posledica, ki je sicer izjemno redka, je vznik novega malignega tumorja v območju, ki je bilo pred tem obsevano. Do različnih posledic lahko pride tudi desetletja po zdravljenju. Pri bolnikih, ki smo jih zdravili v zadnjem času, lahko upravičeno pričakujemo, da bo takšnih posledic manj in da bodo manj resne kot pri tistih, ki so se zdravili v preteklosti.

Premier Borut Pahor je lani obljubil, da bo Onkološki inštitut letos dobil še osmi linearni pospeševalnik. Bo obljuba izpolnjena?

Vse kaže, da bo. Ravno te dni se začenja postopek nakupa novega pospeševalnika, ki bo nadomestil najstarejšo izmed delujočih naprav. Ta je  stara 14 let in jo je nujno potrebno zamenjati. Na Onkološkem inštitutu smo v začetku leta obratovalni čas obsevalnikov podaljšali še za dobro uro, tako da danes bolnike obsevamo od pol osmih zjutraj do četrt čez osem zvečer. Aparaturo, ki dnevno deluje 12 ur ali celo več, naj bi zamenjali po okoli sedmih letih. Če se aparature uporabljajo dlje, postajajo vse manj natančne, žarek  vse manj stabilen, predvsem pa se začnejo prepogosto kvariti.

Ker pa se starajo vse naprave, bomo morali že naslednje leto začeti nov obnovitveni ciklus, saj bo ta hip druga najstarejša naprava na oddelku letos dopolnila deset let. Na Onkološkem inštitutu bo tako le redko delovalo vseh osem naprav, saj bo, če bo obnova tekla po načrtu, zaradi zamenjave ena naprava pretežni del leta nedelujoča.

Sedmi linearni pospeševalnik ste dobili konec lanskega leta. Zakaj ste ga zagnali šele sedaj?

Ko proizvajalec preda pospeševalnik uporabniku, je potrebno umeriti žarke in vse spremljajoče sisteme, ki so sestavni deli naprave. Sledi rigorozno testiranje in poskusni zagon, kar zahteva čas, ravno tako dozimetrično preverjanje. Kar nekaj evropskih oddelkov, ki ima enako napravo kot mi in ki je ena najkompleksnejših, te tudi po letu dni še ni začelo uporabljati v polnem obsegu.

Koliko linearnih pospeševalnikov bi potrebovali v Sloveniji?

Glede na letno število na novo odkritih primerov raka, starostno strukturo bolnikov in pogostost posameznih vrst raka bi skupaj potrebovali 12 naprav. Najenostavnejša in stroškovno najučinkovitejša naložba je izgradnja dveh dodatnih bunkerjev z linearnima pospeševalnika v neposredni bližini Onkološkega inštituta. V naslednjem koraku bo treba poskrbeti za  nov center v Mariboru. Ker v UKC Maribor nima ustreznega strokovnega kadra, ga bo treba še vzgojiti. Letos je na kroženje v okviru specialističnega staža k nam prišla prva specializantka, ki naj bi kasneje delala v mariborskem centru, za varno in nemoteno delovanje takšnega centra pa so potrebni vsaj trije izkušeni specialisti. Žal na Onkološkem inštitutu nimamo kadra niti za pokritje vseh lastnih potreb.

Čakalne dobe za obsevanje se medtem daljšajo. Zdravstvena blagajna je letos bolnici, ki bi na Onkološkem inštitutu na obsevanje čakala dva meseca, povrnila stroške zdravljenja v tujini. Koliko bolniki čakajo  trenutno?

Na Onkološkem inštitutu je ta hip povprečna čakalna doba od trenutka, ko je bolnik predstavljen radioterapevtu, do trenutka, ko prejme  prvo frakcijo obsevanja, osem tednov. Sprejemljiva čakalna doba je 14 dni. Vse, kar je daljše, je nesprejemljivo. Predolge čakalne dobe pri nekaterih bolnikih zmanjšajo možnost za ozdravitev, težava pa je, da vnaprej ne vemo, pri komu se bo to zgodilo. Kar se tiče podaljševanja obratovalnega časa obsevalnikov, smo že dosegli rob. Ker se število bolnikov, ki potrebujejo obsevanje, iz leta v leto skokovito povečuje, je edina rešitev povečanje števila linearnih pospeševalnikov v državi skupaj s kadrovskimi okrepitvami.

Ob pomanjkanju zdravnikov in nekaterih drugih skupin zaposlenih  so vse pogostejša opozorila, da bi bilo treba ukiniti skrajšane delovnike in daljše dopuste na račun sevanja. Bi morali po vašem te pravice ohraniti ali ne?

Osebno mislim, da ne. Je pa to seveda predmet presoje zakonodajalca in njegovih strokovnih služb. Včasih je bil stik z radioaktivnimi viri bistveno bolj neposreden kot danes, od tod tudi del obstoječih pravic. Danes je bolj v ospredju nevarnost morebitnega incidenta. Je pa vprašanje pravic, izhajajočih iz dela v območju ionizirajočega sevanja, v evropskih državah urejeno zelo različno. Ponekod znaša delovni tednik zaposlenih 40 ur, ponekod, kjer zdravniki niso javni uslužbenci, pa je celo daljši in opredeljen z individualnimi pogodbami. Tudi v nekaterih zahodnoevropskih državah, na primer na Danskem, v Belgiji in na Irskem, je tako kot pri nas delovni tednik teh zaposlenih krajši, na Poljskem pa traja celo samo 25 ur.

Prepričan pa sem, da zdravstveni delavci na področju onkologije potrebujejo več dopusta kot večina ostalih uslužbencev. Vsak dan se namreč soočajo s smrtjo, umirajočimi ljudmi in negotovostjo, ki jo porajajo odločitve, pogosto povezane z življenjem in smrtjo.