To je samo ožji izbor "kanglerizmov" mariborskega župana iz minule štiriletke, s katerimi nehote ozaljša skoraj vsak svoj javni nastop. A površno govorništvo in narečni jezik sta zgolj posledica Kanglerjeve samozavestne vere v moč in oblast, ki mu jo dopušča lokalno samoupravljanje. Vzdevek šerif ni naključen. Kakor tudi ne kopica razkritih sumov korupcije in klientelizma ter celo kriminalistična preiskava na občini zaradi suma zlorabe uradnega položaja in pravic.

Kangler je nedvomno postal povezovalni politični element v mestu, kakršnega je bil napovedal. Leta 2006 ga je v mestu pričakala množica z leve in desne, ki občino in njeno premoženje dojema podobno kot on - kot plen, ki se ga sme (raz)deliti med prijatelje. S takšno večinsko koalicijo voljnih pa ni nikjer težko županovati, še posebej ne v Mariboru, ki je zgolj občasno pod drobnogledom osrednjih (elektronskih) medijev. Kangler se zelo dobro zaveda moči medijev, zato vzroji po vsaki objavljeni zgodbi, ki razkrije kakšno njegovo nečednost. Najbolj pa ga razjezi, če jo natisne najpomembnejši mariborski časnik Večer, s katerim je zato v preteklosti že večkrat javno obračunaval.

Zakaj Mariborčani še vedno množično zaupajo človeku, ki spravlja v zadrego povprečen intelekt, ki pošilja polpismene protestne dopise predsedniku vlade in hkrati dopušča sumljivo siromašenje mestnega premoženja? Ker je Maribor postal kadrovsko-politična in intelektualna puščava. Nobena parlamentarna stranka ni bila zmožna ponuditi kandidata, ki bi že pred prvim krogom zagotovil napet dvoboj z županom. Kar je presenetljivo še posebej zato, ker s premišljeno kampanjo tak kandidat niti ne bi imel slabih možnosti. To dokazuje uvodno predvolilno soočenje na televiziji RTS, v katerem je Kangler v besednih dvobojih s tekmecem Stojanom Auerjem izpadel kot politični začetnik. In ne kot prekaljenec, ki je - kot se rad pohvali - "ednajst" let sedel v parlamentu.