Prav tako Jankoviću ne manjka samozavesti. Prodaja se kot dobra blagovna znamka. Sam pravi, da od zaposlenih in svoje najožje ekipe zahteva veliko, a jim tudi popolnoma zaupa.

Med poslovneži ima kar nekaj prijateljev, med politiki, vsaj tako pravi, manj. Pravzaprav njegova vloga na državnem političnem parketu ni čisto jasna. Vse odkar je postal ljubljanski župan, njegovo ime visi v zraku kot nekakšna potencialna grožnja vsem strankam in njihovim prvakom, da lahko postane novi premier. A je sam doslej to možnost zanikal. Najverjetneje zato, ker mu politično kupčkanje ni niti slučajno po godu. V mestnem svetu ima v tem mandatu njegova lista tako veliko večino, da debat v veliki dvorani Magistrata praktično ni. Kar župan predlaga, da se sprejme, se sprejme, kar meni, da je dobro zavrniti, se zavrne. Pravzaprav je vprašanje, ali njegovi svetniki sploh razmišljajo s svojo glavo ali le slepo dvigujejo roko po Jankovićevem nareku, saj je težko verjeti, da bi uspel okoli sebe zbrati toliko enako mislečih ljudi.

Pa vendar ta verjetnost obstaja, saj ima Zoran Janković očitno neverjetno karizmo, ki je dosegla, da ga nekateri častijo kar po božje. Na večjih prireditvah mu skandirajo kot največji zvezdi. A kot zna navdušiti, zna tudi razjeziti. Razjezil je vrtičkarje, nekatere direktorje podjetij, prebivalce posameznih sosesk, zagovornike ohranitve glavne mestne tržnice, ob zadnjih poplavah se je postavil tudi proti napovedanim ukrepom stroke na Ljubljanskem barju... In kritiko res slabo prenaša. Kako bi Zoran Janković funkcioniral kot župan, če ne bi imel večinske podpore v mestnem svetu, bi bilo zanimivo videti, zelo mogoče pa je, da za še en mandat ne bi kandidiral, saj človek, ki spada med najbogatejše Slovence, verjetno težko doume, da ni nujno vedno po njegovem.