Zakaj? Da smo na odrčkih brali pesmi in prozne odlomke, za okroglimi mizami pa smo razpravljali. Rdeča nit naših pogovorov je bila otomanska dediščina na Balkanu, v "nikogaršnji deželi" med hladnim razumom Zahoda in pretkano vročekrvnostjo Vzhoda.
"Štirje klobuki brez glave"
Izkristaliziralo se je spoznanje, da moramo pomembno prvino otomanske dediščine videti v priročnem opravičilu. Sodobnim balkanskim ljudstvom ga na pladnju prinaša muslimansko cesarstvo, ki ga že devetdeset let ni več. Za vsak zamujajoči vlak in za vsako stranišče brez toaletnega papirja, ki danes pozdravi popotnika, pa tudi za vse prostodušne goljufije in lokave sleparije, s kakršnimi danes balkanske elite molzejo evropske finančne sklade in lastno prebivalstvo, pozna javna govorica en odgovor. Balkanci se obredno zatečejo k zgodovinskemu izgovoru, pospremljenemu z nemočnim vzdihovanjem in tarnanjem: "Živeli smo vendar petsto let pod Turki!"
Ob večerih sem se prelevil v člana skupine "Štirje klobuki brez glave". V slogi je moč: nastopal sem s prijatelji, z Baškimom Šehujem, ki živi v Barceloni kot albanski pisatelj, sinom "usamomorjenega" premierja Mehmeda Šehuja v albanski komunistični diktaturi Enverja Hodže; z bosanskim pisateljem Muharemom Bazduljem, ki živi v Travniku, rojstnem kraju Iva Andrića, edinega jugoslovanskega nobelovca za književnost; in z Igorjem Štiksom, hrvaškim Bosancem, ki je takrat živel med Parizom in Chicagom. Nastopali smo kot terenski vicologi, bosonogi antropologi in priučeni komedijanti. Zbrane pisatelje smo - po splošni sodbi imenitno - zabavali z maratonskim pripovedovanjem in uprizarjanjem bosanskih šal.
Tu in tam smo improvizirali še analizo načinov, kako se v teh vicih pojavljajo polimorfna perverznost in skrajna prostaškost, obešenjaški humor in ohola patriarhalnost, surovi nacionalistični stereotipi in osvobajajoče norčevanje iz lastnih slabosti. Glavni junak in hkrati predmet posmeha v teh šalah je običajno Bosanec, pogosto pa tudi Albanec.
Bosanske šale se odlikujejo s posebno estetiko, ki lahko povzroči neugodje, posebej v okviru spodobnosti in meščanskih manir.
Evropa se je v srednjem veku učila olikanosti od bizantinskega dvora. V zgodnji modernosti so evropske velike sile res kot nevarno grožnjo videle otomansko cesarstvo, ki je Bizantince nasledilo v Konstantinoplu, vendar pa so ga doživljale tudi kot prostor prefinjenih manir, vse do začetkov zatona sultanske države v 18. stoletju. Zahodna domišljija se ni mogla upreti skrivnostni privlačnosti islama, katere odmev zaslišimo na primer celo v vsakdanjem vzkliku, v katerem s prispodobo "Meke" merimo na bogato zakladnico izpolnjenih želja.
Moderne meščanske manire pa je izumilo razsvetljenstvo. Voltaire, Hume, Smith in drugi razsvetljenski filozofi so bili meščani, glasniki novega razreda in sveta. Zavrnili so tako izumetničenost v obnašanju plemstva, zlasti v Franciji, kot tudi neobrzdane nagone podeželja, še zlasti na Vzhodu. Dobre meščanske manire so znak kulture. Kultura pomeni Evropo. S tega vidika je Azija dobila vlogo nature.
V Perzijskih pismih (1721), zbirki pisem, ki jih za domače oči pišeta Perzijca, potujoča po tedanji Evropi, je Montesquieu to ločnico nazorno opisal. Stranski proizvod zamisli o razliki med razumskim Zahodom in strastnim Vzhodom pa je tista stereotipna podoba Orienta, ki v marsičem traja še danes. Slika bradatega fundamentalista s puško v eni in sveto knjigo v drugi roki ni nadomestilo, ampak hrbtna stran orientalističnega predsodka. Ta podoba slikovitih haremov, bujnih trebušnih plesalk in razkošnih visečih vrtov, kakršno so si ustvarili moderni zahodni Evropejci, je zasnovana na čutnosti, poltenosti in strasteh. Vedeti pa je treba, da so strasti v takšni zamisli sveta rezervirane za moške, saj - tako Montesquieu - je mogoče orientalni družbeni red ohraniti le z nadzorom nad žensko seksualnostjo.
Drugače naj bi bilo v razsvetljenski Evropi. Tu je svoboda razumljena kot izraz posameznikove sposobnosti, da se obrzda: začasni izraz zmage nad večnimi nagoni. Šele zakonik olikanosti, vljudnosti ali civilnosti namreč omogoča moškemu in ženski, da mirno kramljata v isti sobi, ne da bi si v iskanju bližnjice do mesenega spoznanja začela hlastno trgati oblačila s teles. Namesto nekontroliranih nagonov zdaj ravno družabne norme in moralni običaji izrisujejo okvir za pogovor in premislek. Tako se - na žalost? - spodbuja življenje racionalnega duha.
Balkanske dežele in kulture so se z evropskimi miselnimi tokovi in življenjskimi stili začele srečevati šele kasneje, v zgodnjem 19. stoletju, ko so se lokalni izobraženci spoznavali z romantičnim nacionalizmom. Balkana oziroma "Turčije v Evropi" pa so se le od daleč dotaknile tiste predhodne spremembe v skupinskih predstavnih okvirih, ki so bistvene za moderni paket idej in tehnologij (humanizem in renesansa, protestantizem in razsvetljenstvo).
Ni čudno, če družabne norme in moralni običaji, kakršne je razvil moderni Zahod, pogosto trčijo ob zid nerazumevanja.
Estetika bosanske šale predstavlja tak zid. To smo kmalu videli.
Muharem Bazdulj v Solun ni prišel le opremljen s fotografskim spominom in bogatim ustnim arhivom, ampak tudi s šopom papirjev, domačim katalogom vicev. Teatralno nam je serviral zelo redko vicološko poslastico, torej šalo, v kateri oba siceršnja izgubarja nastopita skupaj. V vicu se nedolžna popoldanska ribičija spremeni v prevarantsko tekmo, v kateri bo zmagovalec pobral oboje, tako (homo)seksualno potešenost kot tudi ves dnevni ulov. Tokrat slavi aktivni in manj naivni Bosanec, medtem ko Albanec s spuščenimi hlačami in bolečo zadnjico doživi ponižujoče onečaščenje, ki ga ne odtehtajo vse ribe teh rek. Eden od navzočih, znani slovenski književnik, je z odločno kretnjo "zavrnil takšno estetiko", se obrnil na peti in demonstrativno odkorakal. Drugi smo smejali do solz.
Kadar ne pripoveduje vicev, Bazdulj piše. To mu gre še bolje od rok.
Rodil se je leta 1977 v Travniku (Bosna in Hercegovina, tedanja Jugoslavija), svoj obsežni in raznovrstni književni opus pa je pretkal s sklicevanji na zgodbe in zgodovine balkanskih ljudstev. V prostoru "jugoslovanske Atlantide" ga bralci in kritiki uvrščajo med vodilne pisatelje v generaciji.
Objavil je knjige kratkih zgodb One Like a Song (1999), Druga knjiga (2000), Travničko trojstvo (2002), Čarolija (2008); knjigo pesmi Heroes (2007); romane Koncert (2003), Đaur i Zulejha: A Turkish Tale (2005), Tranzit, kometa, pomračenje (2007) in Sjetva soli (2010); ter knjigi kritičnih spisov Poslovi i dani (2005) in Filigranski pločnici (2009). Za svoje delo je prejel nekaj regionalnih nagrad, vključno z nagrado Sorosove fondacije za najboljšo prvo knjigo.
Balkansko nihanje identitet med modernim Zahodom in Vzhodom je Bazdulj nazorno prikazal v romanu Đaur i Zulejha (Nevernik in Zulejha). Opisal je lorda Byrona, slavnega romantičnega pesnika, kako se je na potovanju po Balkanu zadržal na dvoru albanskega paše. Enfant terrible evropske književnosti se je najprej iz nuje začasno ustavil, nato pa si je zaželel za vedno ostati. Angleški poet se je do ušes zaljubil v lokalno muslimansko lepotico. Čeprav mu je dekle v igri dvorjenja pustilo priprte duri, je konec koncev moral - žal, zelo mu je bilo žal - zanjo ostati đaur ali nevernik. Prepad med svetovoma je (bil) prevelik.
Pri opisih popotniške opreme, kuhinjskih pripomočkov, kmečkih orodij in vojaških orožij, pa tudi vsakdanje govorice med različnimi sloji ljudstva, je Bazdulj vešče poklical v službo znatno število jezikovnih posebnosti, še posebej turcizmov. Poznajo se mu "učna leta" ob kulturni arheologiji Bosne, ki jo je potrpežljivo prakticiral Ivo Andrić.
Kljubovalni upor proti izključevanju
Svet balkanske province in njenih navad je Bazdulj podrobno raziskal. Brez študijske natančnosti in umetniške občutljivosti mu prav gotovo ne bi uspelo napisati romana, ki predstavlja literarno mikavno in zgodovinarsko resnicoljubno poročilo o tem, kako med kulturami ne obstajajo le spori, ampak tudi stiki in sporazumevanja.
Ivo Andrić (1892-1975) pa ni edini, ki je odločilno vplival na poetiko mladega bosanskega pisatelja. Drugi pomemben vir za njegovo literarno ustvarjalnost so dela, ki jih je ustvaril "poslednji jugoslovanski pisatelj" Danilo Kiš (1935-1989). Na en kupček na Bazduljevi nočni omarici so zložene knjige Gospođica, Travnička hronika in Na Drini ćuprija, na drugem pa so Grobnica za Borisa Davidoviča, Enciklopedija mrtvih in Čas anatomije. V kljubovalnem uporu proti izključevanju namreč Bazdulj noče izbirati med Andrićem in Kišem. Nasprotno: z veliko mero samozavesti in domiselnosti povezuje izročilo obeh književnih velikanov.
Bazduljeva spretnost pri iskanju ravnovesja med Andrićem in Kišem se zgledno razkrije v knjigi Tranzit, kometa, pomračenje (Tranzit, komet, pomračitev). Tu epski prikaz zgodovinskih procesov dobi avtorefleksivno perspektivo, tri na videz samostojne novele pa postanejo poglavja v eni pripovedi. Povezuje jih življenje in delo Ruđerja Boškovića, znamenitega dubrovniškega jezuita in humanista, zvezdogleda in polihistorja. Boškovićevo nedokončano potovanje od Carigrada do Petrograda predstavlja os, okrog katere se navijajo pripovedne niti tega "vzhodno-zahodnega triptiha".
Od ameriškega Bostona do moldavskega Kišinjeva, od dalmatinskega Dubrovnika in bosanskega Travnika do francoskega pristanišča Saint-Nazaire spremljamo Boškovića, pri tem pa sledimo ljudem in običajem 18. stoletja, da bi neopazno prešli v poistovetenje z moldavsko maturantko, ki jo je posrkala mednarodna trgovina z belim blagom, v kateri vladajo smehljajoči se kriminalci 21. stoletja. Življenjske tirnice književnih likov in načini, kako se njihove usode preklapljajo in medsebojno osvetljujejo, tukaj vzpostavijo prepoznaven zgodovinski okvir.
Med Carigradom in Petrogradom leži Evropa. Njeni samozvani zagovorniki in branitelji se nikoli v zgodovini niso znali za dolgo zediniti o tem, kaj Evropa sploh pomeni. To je razlog za tradicionalno navado Evrope, da se (tudi danes) opredeljuje s pomočjo zavračanja, se pravi tako, da določi, kaj Evropa ni.
Balkan ni več Azija, vendar tudi ni še Evropa. Slabšalna slika Balkana je nujna točno zato, da bi civilizacijski, miroljubni in strpni videz Evrope sploh lahko prišel do izraza. Stabilnost Evrope se pokaže šele v zrcalu nestabilnega Balkana.
Čeprav vojne za jugoslovansko dediščino v devetdesetih letih 20. stoletja niso bile - strogo vzeto - balkanske vojne, so jih mnogi zahodni komentatorji vseeno razumeli kot takšne. Videli so jih kot sestavni del tradicije, ki potrjuje diplomatsko domislico, da je na Balkanu preveč zgodovine, da bi jo lahko prebivalci mirno prebavili.
Odmev katastrofe
Vojno v Bosni in Hercegovini (1992-1995) je Bazdulj preživel kot gimnazijec. Odmev katastrofe najdemo v vseh njegovih knjigah. Slišimo ga v psihološki razlagi predstav o porušenem mostu v Mostarju in za računalniškim ekranom v Ameriki, ko si tisti, ki so odšli, dopisujejo s tistimi, ki so ostali; slišimo ga v begunskih usodah in v zamolkih med formalnimi izrazi sožalja ob pogrebu skupnega prijatelja.
Prav na pogrebu se zberejo gimnazijski prijatelji pokojnika, tudi brezimni pripovedovalec v Bazduljevem najnovejšem romanu, Sjetva soli. Za žive je to točka poslednjega povratka, možnost za soočenje s smrtjo bližnjika, senco lastne smrti.
Pripovedovalec se iz prostovoljnega eksila, kamor se je umaknil med obleganjem Sarajeva, vrne v rodno mesto. Dneve pred pogrebom preživi z nekaterimi znanci, zlasti z Muharemom Bazduljem, novinarjem mestnega časopisa Oslobođenje, pri tem pa se kot falirani študent književnosti in samski uslužbenec predaja alkoholu in turobnosti, pa tudi spominom na pubertetniške težave in mladostniške pisateljske heroje.
Roman je napisan v pretanjeno zadržani, skoraj skopi govorici, ki je v skladu z duhovno izvotljenostjo glavnega junaka. Pred padcem v enoličnost se knjiga rešuje z razburljivo rdečo nitjo. V dialogih in reminiscencah, pa tudi z listanjem po arhivskih primerkih časopisov, junak namreč poskuša sestaviti zgodbo o "fašističnem rojstnem dnevu", skrivnostni zabavi mladih kulturatov v Sarajevu v poznih osemdesetih letih 20. stoletja, za katero ni nikoli povsem jasno, ali je plod zločeste politične manipulacije z množičnimi mediji ali pa le ena od urbanih legend, ki jo je treba jemati s prgiščem soli.
V vsakem primeru Bazdulj osvetljuje svoje spretno napisane pripovedi z vero v moč ustvarjalne domišljije, ki lahko človeka izstreli onstran zvezd, četudi je pri tranzitu treba računati na možnost pomračitve.
