Kot govori gasilsko zgodovinopisje, je bil problem v tem, da so ljudje v mestih pri gašenju kazali precejšnjo neorganiziranost. Za gašenje so bili določeni osebki, ki so izhajali iz uradniških vrst oziroma iz vrst slug, njihova značilnost pa je bila "krivinaštvo" oziroma premajhna vnema pri pomoči. Zakaj? Danes bi lahko odgovorili, da zato, ker niso bili vzgojeni v tem duhu. Na prizorišča požarov so menda prihajali prepozno, med potjo izgubljali orodje in se sploh vedli nekoristno.

Mestna vrhuška je zato leta 1863 skušala gasilsko službo organizirati preko domnevno bolj zaupanja vrednih športnikov oziroma telovadcev. Za projekt so se ogreli južni sokoli, ki so se tudi že lotili priprav, a so jih odločno minirali nemško usmerjeni konkurenti iz rivalskega telovadnega društva, tako da je namera propadla. Vprašanje, kdo bo uradno oklicani rešitelj iz težav, je bilo v srenji, ki je že tako temeljila na izročilu askeze, prepoznano kot prestižno. Tako je bilo prvotno članstvo v ljubljanskem gasilskem društvu, ki je bilo po naročilu ljubljanskega župana ustanovljeno leta 1870, pretežno nemško. Slovenščino kot poveljevalni jezik je v gasilstvo uvedel Ignacij Merhar iz Dolenje vasi pri Ribnici, ki je leta 1886 napisal knjižico s slovenskimi povelji.

V vsakem primeru je Metlika prehitela Ljubljano, saj je organizirano mestno požarno obrambo leta 1869 zasnoval graščak Josip Savinšek. V Metliki je tudi gasilski muzej, ki nosi ime dolgoletnega predsednika gasilske zveze dr. Branka Božiča.

Ves čas v stanju pripravljenosti

Vzorčni slovenski prostovoljni gasilec tudi dandanes izhaja s podeželja. Podobno kot gospod, na katerega življenjski zgodbi temelji ta profil. Začel je zelo mlad, pri petih letih. Gasilstvo je ob pomanjkanju drugih zanimanj (računalniške igrice, taborništvo ipd.) ponujalo in zagotavljalo uveljavljen način varnega odraščanja podeželske otročadi pod nadzorom starešin. In hkrati ohranjanje osnovnega izročila, ki je te male skupnosti držalo skupaj. Za vsak primer. Če bi si bilo treba pomagati. Tovrstno solidarnost bržkone lahko primerjamo z drugimi vaškimi kolektivizmi. Na primer z žetvijo, ki je prav tako primer sopomoči.

Gasilski dom je bil malodane osrednja ustanova v vasi, ki je med drugim skrbela tudi za zabavo. Njegovi zgornji prostori so bili neke vrste družabni, če ne kar mladinski klubi, medtem ko lahko gasilsko veselico primerjamo kar z velikim poletnim festivalom. Njihov osnovni namen je bilo pridobivanje sredstev za društvo. Veselic je danes bistveno manj, kot jih je bilo nekoč, tudi pretepi na njih niso več nujnost, vseeno pa v razporedu narodnozabavnih bendov pomenijo pomembno poletno postavko. In če smo se dotaknili zabavništva, se velja spomniti, da se največji slovenski neofolk hit skupine Atomik Harmonik napaja iz gasilskega izročila. To je seveda Brizgalna brizga.

Iz tega napeva lahko sklepamo, da najmočnejši slovenski folklorni arhetip ni lik kosca, traktorista, vasovalca, lovca, gozdarja, pastirja, planšarja in še bi se dalo našteti koga, temveč lik gasilca. Pretenciozno pretiravanje? Biografija našega junaka, ki ga nalašč ne bomo imenovali, saj je eden od mnogih, ki so se minuli teden nesebično odzvali in pomagali poplavljenim ljudem v stiski, namiguje, da za takšno pomisel obstajajo prepričljive osnove. Izhaja iz kraja z 2500 prebivalci, katerega prostovoljna gasilska posadka trenutno šteje 70 ljudi. To je veliko, saj obstajajo tudi kraji, kjer je gasilstvo ugasnilo. Njegova biografija govori, da je bilo gasilstvo eno prvih zanimanj, ki so se mu ponudila, in hkrati civilizacijsko izročilo, ki ga je gnetlo najprej. Prej kot šolski sistem, na primer. Kot pravi, mu prve vaje niso bile v nadlego, kajti šlo je za igro in druženje, v katerega so bili vključeni mnogi njegovi vrstniki.

V mladinskih kategorijah je gasilski dril potekal predvsem preko tekmovanj, do osnovnega gasilskega izpita, ki ga je opravil pri osemnajstih. Zanj pravi, da je v primerjavi s kasnejšim usposabljanjem pomenil le to, da "približno spoznaš, da je voda mokra". Ker se iz zaselka, v katerem je odraščal, ni selil, tudi svoje gasilske kariere ni prekinjal. Začetna mladinska ekipa je namreč v času pubertete, še bolj pa kasneje, doživela velik osip, vendar pa tudi kasnejšo obnovo. "Po nekem obdobju so se skorajda vsi, ki so prekinili z gasilstvom, vrnili," pravi.

Prostovoljni gasilec je ves čas nas dosegu pagerja ali telefona. Če pride do potrebe po intervenciji, je ekipa ne glede na siceršnje število članov društva nared, ko je en gasilski avto poln. Tisti, ki se odzovejo, tudi gasijo oziroma rešujejo. Ne glede na čin.

Ko prostovoljni gasilec dopolni osemnajst let in ima opravljen osnovni izpit, je pripravljen na vpoklic. Kaj bo počel na terenu, mu povedo drugi. Praviloma se na klic odzovejo tisti, ki so doma oziroma niso v službi. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami za delodajalca, ki bi prostovoljnemu reševalcu preprečil odziv na akcijo, resda predvideva kazen, prav tako pa tudi povračilo sredstev za izgubljen delovni dan. Vendar pa višina teh sredstev delodajalcev ne stimulira dovolj, da bi zaposlovali prostovoljne reševalce. Sploh če gre za ljudi, ki na svojem delovnem mestu ustvarjajo večje dodane vrednosti.

In kot naročeno se prav v bližnji prihodnosti v državnem zboru obeta razprava o noveli zakona, ki bi status prostovoljnega reševalca (gasilca) v tem smislu izboljšala. Na gasilski zvezi si prizadevajo, da bi delodajalci za gasilce, ki bi bili odsotni zaradi intervencij, dobili več denarja. Bodisi v obliki povračil ali pa davčnih olajšav.

Trije dnevi, dve uri spanca

Na drugi strani kazenskih sankcij v primeru očitnega izmikanja klicu za prostovoljnega gasilca ni. No, nekaznovan ne ostane. Računa lahko na druge neformalne mehanizme kaznovanja. Na primer na nepriljubljenost, kar zna biti prav tako neugodno, saj gre za praviloma manjša okolja, ki so sposobna drugih nemilosti. Pomislimo. Če živiš v zaselku z eno gostilno, je bržkone precej neznosno, če nihče noče s teboj popiti piva ali sprejeti pijače od tebe.

Naš izhodiščni junak seveda ni te vrste. V petek pred poplavami so ga na primer vpoklicali ob 13. uri, iz gasilske uniforme pa je zlezel v ponedeljek ob treh zjutraj. V tem času je skupaj odspal vsega dve uri in še to na sedežu avtomobila. Dejansko je bil torej tri dni na nogah, v tem času prekladal težke črpalke, vlekel cevi, črpal vodo iz zalitih kleti, polnil vreče s peskom, gradil nasipe, se selil z intervencije na intervencijo. No, v ponedeljek zjutraj, po nekaj urah spanja, se je brez jamranja javil na delovno mesto, kot da ni bilo nič. Brez prošnje po odmoru. "Z malce musklfibra," pravi. Ker je prostovoljec. Ker je bil vzgojen v duhu prostovoljstva in ker mu je, kot priznava tudi sam, priložnost, da svoje poslanstvo udejanji, v osebno zadovoljstvo, če že ne tudi v zabavo. Pa da v teh za gasilce zmagovitih dneh ne zaidemo preveč na spolzka tla iskanja egoizma znotraj altruizma. Dejstvo je, da so ljudje na podeželju bolj izpostavljeni delovanju narave in se bolj zavedajo majhnosti posameznika. Njihovo prostovoljnost, solidarnost, pripravljenost ter sposobnost pomagati zato bolj kot altruizem lahko razumemo kot uveljavljeno strategijo preživetja skupnosti. Kot pragmatično izpeljavo modrosti, da je posameznik bolj nemočen od skupine. Zato se je gasilstvo na slovenskem podeželju ohranilo, s spričevalom iz zadnjih poplav pa zagotovo še okrepilo svoj status.

In če je za prišleka v urbano okolje dobrodošlo, če obvlada igranje košarke, saj bo na košarkarskem igrišču preko novih soigralcev pridobil nadvse koristna znanstva, za prišleka v ruralno okolje velja, da mu ne bo uspelo, če ne bo vsaj načelno priznal gasilstva. Kajti če za slovenski kolektivni značaj velja, da mirno prenese, da sosedu crkne krava, ta značaj očitno ne prenese, da sosedu pogori hlev. Magari zato, ker gasilci uživajo v akciji. Koristi pa vsem.