Nedelja, 19. septembra

Odpravim se do gasilskega doma. Glasovi in zvoki lopat. Kostanjeviški gasilci pridno polnijo vreče s peskom, z njimi je tudi poveljnik civilne zaščite Robert Zagorc. Vse dovozne poti v Kostanjevico so zaprte, pravi, del kostanjeviškega otoka je že pod vodo, delno so aktivirali štab civilne zaščite. Spoznala sem, da vse skupaj ni tako nedolžno, kot se mi je sprva zdelo.

Ko sem prišla na otok, sem se lahko hitro prepričala, da s svojimi gumijastimi škornji, ki segajo do gležnjev, ne bom prišla dlje kot do polovice otoka. Na drugi, severni strani otoka se že prevažajo s čolni, pripovedujejo krajani, voda naj bi bila globoka že pol metra. Ko sem se odpravila nazaj proti Ljubljanski cesti, sem pred eno izmed otoških hiš srečala starejšo gospo Vero Koljančič: "Takšne poplave so bile že leta 1963, vendar imamo sedaj problem s kanalizacijo. Zaradi te je sedaj voda višja." S prstom je kazala na vodni jašek sredi ceste, iz katerega je drla voda. Z veliko hitrostjo je mimo naju pripeljal tovornjak, ki je prevažal poplavne vreče, pet gasilcev je vreče raztovarjalo pri vratih otoških hiš.

Popoldne se vrnem nazaj na otok, tokrat obuta v višje gumijaste škornje. Voda je v treh urah vidno narasla. Tam, kjer sem dopoldne stala na suhih tleh, je tekel promet s čolni. Eden izmed domačinov, Ivan Pirc, me je prijazno vzel v svoj čoln. "Mi verjameš, da se letos prvič peljem s čolnom?" me je ogovoril. Dobro je imeti čoln, razmišlja, sploh če si z otoka. Oba sva se strinjala, da bi se bilo vseeno lepše peljati s čolnom po Krkini strugi kot pa po poplavljeni otoški cesti. Zaplula sva proti gostilni Štraus, da bi jo lahko fotografirala, a je kljub dvema poskusoma nisva dosegla - tok je bil premočan in čoln sva morala obrniti. Z otoka sem v gumijastih škornjih "odčofotala" nazaj proti Ljubljanski cesti, kjer stoji gasilski dom. Niti pomislila nisem, da sem se zadnjič sprehodila po otoku - zadnjič pred najhujšo poplavo v Kostanjevici.

Na začetku Ljubljanske ceste, kjer je voda zjutraj drla iz vodnega jaška, je popoldne že zalivalo pločnike. V nevarnosti pred naraščajočo vodo je bila tudi Kržičnikova hiša. Že sem hotela malce poklepetati z Jožetom Kržičnikom, ko sem zaslišala glas enega izmed gasilcev: "Jožko, potrebuješ še kakšno protipoplavno vrečo?" "Ne, ni nas strah," razlaga Jožetov brat Dejan, "najbolj vredne stvari smo dvignili, da jih voda ne bi zmočila. Saj nam gasilci vseskozi pomagajo, ampak vode se ne da zaustaviti."

Prišla je noč. Sprevideli smo, da je najhujše šele pred nami in da napovedi Agencije za okolje, da se bo Krka razlila v noči z nedelje na ponedeljek, držijo. Zvečer se nisem mogla umiriti, zato sem odšla s prijateljico v tačas edino odprto gostilno v Kostanjevici. Kasneje je prijateljica dobila sms z otoka. Sporočili so ji: "Voda sega že do tretje stopnice v hiši. Počasi obupujemo."

Ponedeljek, 20. septembra

Zjutraj sem odšla po Ljubljanski cesti do gasilskega doma, da bi pogledala, do kod sega voda. Že od daleč sem lahko videla, koliko ceste je bilo na novo poplavljene. Takoj sem stopila do Zagorca in povedal mi je, da je hudo. Globina poplavne vode na severni strani otoka sega do 1,2 metra, na južni pa do 70 centimetrov. Če so se visoki terenci in traktorji v nedeljo še lahko vozili po otoku, je bilo v ponedeljek do ujetih otočanov mogoče priti le s čolnom. Domačini, ki so svoje čolne pravočasno umaknili pred poplavami, so jih dali v uporabo civilni zaščiti. Na otoku je bilo ujetih okoli 90 ljudi, brez elektrike in pitne vode. Marsikdo je noč preživel v temi ali v soju sveč nemočno opazoval, kako v njegovo hišo vdira vse več vode. Po otoku so vseskozi patruljirali gasilci, evakuirali ljudi ali jim prinašali nujne življenjske potrebščine. Jutro na kostanjeviškem otoku je bilo zelo tiho. Iz nekaterih hiš se je slišal jok. Ljudje so bili obupani, saj skoraj nihče ni svoje hiše zavaroval proti poplavi.

Na poti do gasilskega doma sem srečala ogromno domačinov. Seveda, Kostanjevica je bila odrezana od sveta, edina prevozna pot do nje je vodila čez hribe. Večina Kostanjevičanov je zaradi zaprtja cest ostala doma in prav vse je zanimalo, kaj se dogaja na otoku. Ko sem tiho opazovala naraslo vodo, je izza ovinka po vodi prišel eden izmed otočanov, možakar, ki je vedno nasmejan. Tokrat je bil njegov obraz zaskrbljen, oči pa rdeče. Videlo se mu je, da prejšnjo noč ni zatisnil očesa. Imelo me je, da bi se zjokala.

Kmalu sem se tudi jaz v čolnu odpeljala fotografirat otok. Veliko otočanov je bilo na oknih, nekateri tudi na stopnicah pred hišo. Nina mi pripoveduje, da ujetniki v poplavljenih hišah niso vedeli, kaj bi počeli, tako brez elektrike, v temi, mimo njih pa je tekel "ladijski" promet gasilcev in drugih domačinov. Tudi ti so opravili veliko delo. Otočanom so prinašali ali odnašali stvari (najpogostejša stvar, ki so jo ujeti poslali na "kopno", so bili mobiteli in polnilniki) ali pa so se z njimi pogovarjali, tudi šalili.

Ker sploh še nisem videla, kako hudo je na severni strani, sem začela razmišljati, kako bi se lahko prebila do tja. Izvedela sem za Luko, domačina, in avantura z njegovim džipom se je začela. Vozila sva po gozdnih poteh in razmočenih travnikih, a na koncu le prispela do severnega lesenega mostu. Kakšno moč ima voda! Kar drla je čez most. Čez tisti most, za katerega se je Zagorc včeraj bal, da ne bo zdržal. Na hitro sem fotografirala, nato pa se je bilo treba odpraviti, saj so Luko že klicali pred gasilski dom.

Tega dne sem od gasilcev izvedela tudi za prvo smrtno žrtev, ki so jo terjale poplave v Kostanjevici.

Torek, 21. septembra

Naravna katastrofa nas je povezala, združila, neverjetno. Spet vsak z vsakim klepeta, stare zamere je odplavila voda. Zjutraj je voda na južnem delu otoka, na Kambičevem trgu, popolnoma izginila; prvi otočani so že čistili svoje hiše in sušili premočene stvari. Otočanka Janja Cvitko mi pripoveduje, kako so Kostanjevičani prijazni, saj jih je kar nekaj prišlo povprašat, ali lahko kako pomagajo. Poleg gasilcev in civilne zaščite je v Kostanjevico prišlo na pomoč tudi okoli osemdeset vojakov, ki so pri čiščenju pomagali tistim, katerih hiše so bile poplavljene.

Popoldne je bila Janja Cvitko že vesela: "Poglej, zdaj sem pa že v teniskah!" Ob čaju se mi je zaupala. Bilo je grozno, je pripovedovala, voda je začela kar naenkrat naraščati in sploh ni bilo časa, da bi umaknili stvari. S takšno močjo je drla v hišo, da sploh nismo mogli zapreti vrat. Tista noč je bila najhujša, saj nismo imeli elektrike, včeraj pa smo tudi mi dobili agregat in potem je bilo lažje. A ponoči je še hudo, mora me tlači. Sanjam, da plavam po vodi ali pa da mi voda dere v hišo kar skozi okno.

Cvitkova mi je tako kot veliko drugih otočanov povedala, da so se ob požrtvovalnem delu gasilcev in civilne zaščite z Robertom Zagorcem na čelu, pomoči domačinov in na koncu še vojakov počutili varne. Tudi sama sem začela razmišljati o teh prizadevnih ljudeh. Na začetku, v nedeljo zjutraj, je bilo po Zagorčevih besedah na terenu trideset gasilcev, kasneje, ko je voda naraščala, so poprijeli vsi. Prostovoljno, brez pritoževanja, kljub utrujenosti in nezadostnemu spanju. Kapo dol, fantje!

Sreda, 22. septembra

Voda je upadla in se umaknila s cest na otoku, dopoldne so že bile prevozne za otočane, vojsko in gasilce, popoldne pa za vsa vozila. Danes se na otoku spet nekaj dogaja. Veliko otočanov pospravlja pri odprtih oknih ali stoji na cesti in se pogovarja o nedavni vodni ujmi. Na sprehodu po otoku sem videla, da so prišli pomagat tudi prostovoljni gasilci iz sosednjih občin. Ti svoje delo tako dobro opravljajo, da je komaj opazno, da je bil še predvčerajšnjim otok pod vodo.

Kostanjevica se je danes vrnila v svoj utečeni ritem. Na ulicah ni več toliko ljudi, večina jih je odšla v službo. V mestu znova obratujejo trgovina, banka, pošta in osnovna šola z vrtcem.

Zdi se mi, da so ljudje spet bolj vedri. Voda je šla. Ampak vseeno so malce bolj previdni in pripravljeni na morebitno sobotno deževje.

Alja Angeli je študentka Fakultete za družbene vede. V dneh, ko je voda zalila njeno Kostanjevico na Krki in jo odrezala od sveta, je postala Dnevnikova poročevalka.