Argumentov proti Popovič ne upošteva, okoli sebe v trenutku zbere somišljenike in projekte na tak ali drugačen način izpelje. Izgovorov ne dopušča. Zanj je pomemben le cilj, ki si ga je zadal. Ko si je Popovič zamislil, da bo na koprsko promenado postavil visoke palme, ki so ga navdušile ob obisku Miamija, je to pač naredil, ne glede na to, da so strokovnjaki za zaščito naravne in kulturne dediščine opozarjali, da to ni avtohtona rastlina. Zadel je v polno. Palme so postale prepoznavni znak Kopra in župana Popoviča, ki večkrat hitreje govori kot misli.

Popovič recimo gleda svetilke ob cesti in ga zmoti, zakaj v vrsti belih luči ena sveti rumeno. Prime telefon in nemudoma pokliče nekoga na Komunalo, naj to uredi. Žarnico je treba zamenjati takoj. In ko na postaji pred lokalom, ki ga je imel v najemu moški, ki ga je prijavil policiji, vidi parkirane avtomobile, vzroji in vpije na občinskega redarja: "Kolikokrat vam moram reči? Da ne vidim nobenega avta tam. Fukni jih v morje!" Do ljudi, o katerih meni, da mu želijo škodovati, ali ga pri njegovih načrtih ovirajo, pa je neusmiljen: "Preveri, kje delajo mož, žena, otroci. Hočem vedeti vse." Tako je recimo iskal informacije o davčnih inšpektoricah, ki sta ugotovili, da ni plačal vseh davkov v nekdanjih lokalih, kar je bil tudi razlog, da so ga v četrtek na koprskem sodišču obsodili. Zato mu mnogi oportunistično kimajo. Popoviča v Kopru ni dobro imeti na nasprotni strani.

Po drugi strani pa zna biti koprski župan prav prisrčen, ko mimogrede navrže kakšno domislico in se pri tem pobalinsko nasmehne. Tistim, ki so mu všeč, je pripravljen vedno pomagati in vsakemu svojemu podporniku kjerkoli stisne roko. Dobro tudi ve, kaj množice potrebujejo, in to jim je pripravljen dati, če se bodo le držali dogovorov. Njegov jezik je preprost, zato ga vsi razumejo. Njegovi načrti so praviloma drzni in megalomanski. Tako si je recimo zdaj zamislil, da bi v Koprski zaliv postavil otok, na katerem bi zgradil "najvišji hotel na svetu".