Vstal sem in hodil do mesta za mejo. Ljudje so mi povedali, da je šla mimo skupina, v kateri sta bili ženska in njena hčerka, ki je jokala. Mož je umrl v Sahari. Ponovno smo se našli v Tarabulusu. V Tripoliju."

Istega dne je tudi Habtom Debesay, begunec iz Eritreje, v malteškem glavnem mestu La Valletta rekel, da ti v Sahari lahko pomaga le Bog. "Za prevoz čez Saharo sem v Kartumu plačal 600 ameriških dolarjev. Na mali tovornjak so naložili petintrideset ljudi. Poznate sardine? Tako smo bili stisnjeni." Debesay je iz Eritreje pobegnil, ker ga je kot pripadnika binkoštne cerkve oblast preganjala. Ilegalno je prečkal mejo s Sudanom in se napotil proti severu.

"Čez Saharo smo se vozili sedemnajst dni. Bilo je zelo vroče. Oseminštirideset stopinj, včasih devetinštirideset. Trije fantje so umrli. Z nami je bilo devet žensk iz Eritreje. Voznik, ki je bil iz Čada in je imel kalašnikovko, je hotel eno posiliti. Eritrejci smo se temu uprli, nakar je rekel, da ne bo vozil, dokler mu je ne damo. Dva dni se nismo premaknili. S prijatelji smo se pogovarjali, kaj naj storimo. Ne moreš ga ubiti, saj je voznik. Če ga ubijemo, smo izgubljeni. Prosili smo Boga, naj nam pomaga: Bog, če si tu, zdaj deluj. Potem je pripeljal mimo voznik iz Libije. Bog je deloval, aleluja! Nekateri med nami smo govorili arabsko in mu razložili, v čem je problem. Libijec je bil jezen. Šel je do voznika in ga nadrl: Pelji! Voznik se ga je bal. Bog je poslal angela."

Peljali so se naprej do Tripolija, kjer je Debesay več mesecev živel v skrivnem hotelu, ki ga vodijo eritrejski prebežniki, nato pa je prvič poskušal prečkati Mediteran. "Pri tem nas je ujela policija. Enainpetdeset ljudi so poslali v zelo umazan zapor Garabule. Tam sem po dveh dneh dobil kožno infekcijo," je povedal sedemintridesetletni medicinski tehnik. "Policisti so nas vsak dan, ampak res vsak dan, tepli s palicami," je z roko mahal po zraku. "Zakaj?! Mislil sem, da bom znorel. Spomnil sem se filmov o nacistih. Molili smo za svobodo." Čez čas mu je s skupino sojetnikov uspelo pobegniti. Po dveh mesecih skrivanja je tihotapcem s čolni ponovno plačal sedemsto dolarjev, ki so mu jih posodili eritrejski prijatelji.

"Naš namen je bil priti v Italijo, vendar nam je zmanjkalo bencina. Po dveh dneh. Po satelitskem telefonu smo poklicali na pomoč prijatelje iz organizacije Jesuit Refugee Service. Od tam so poklicali malteško vlado in po dveh dneh so nas prišli rešit. Imeli smo srečo. Nekateri čolni so na Mediteranu sedemnajst dni ali več. Veliko ljudi umre. Pri nas od sto šestih potnikov ni umrl nihče." Oktobra 2009 je Habtom Debesay na krovu patruljnega čolna malteške vojne mornarice priplul do drobne malteške obale, obale Evropske unije. Vendar, je rekel, Evropa ni takšna, kot si je predstavljal. "Včasih je dobra, včasih pa rasistična. Zato molim. Bog naj da ljudem notranjega duha, da bodo razumeli Afriko."

O nerazumevanju je govoril tudi Ernest. S prijateljem Freddiejem, 31-letnim postavnežem z masivnim bleščečim prstanom na prstancu desne roke, ki je na Malto prišel iz Konga, sta ob pivu posedala v baru Channel O African Pub, kjer se vsak večer po osmi zbirajo Afričani iz Bugibbe. "Tukaj se dobro počutimo. Nihče nas čudno ne gleda," je dejal Freddie. Potem je rekel, da je Malta čudna. "Na avtobusu se ljudje nočejo usesti zraven mene. Raje stojijo," je rekel. "Malta me včasih utruja," je dodal Ernest.

Blagoslov in Zmaga

Malta je od vseh držav članic EU Afriki skoraj najbližja, vendar je bilo Afričanov na relativno izoliranem otoku, ki je bil še nedolgo tega del britanskega imperija, v sodobni zgodovini zelo malo. Domačini jih niso vajeni, in to so nam prejšnji teden v vrsti srečanj tudi odkrito povedali. Na belski in izrazito katoliško usmerjeni Malti so bili črnci redkost vse do leta 2002, ko je morje med Libijo in Sicilijo zavrvelo. V letih od 2002 do 2009 je po podatkih pisarne malteškega Komisarja za begunce na obalah otoka pristalo 13.130 "boat people", "ljudi s čolnov", vojnih in ekonomskih beguncev, ki so se sem zatekli iz najbolj tragičnih delov sveta.

Letos se je zaradi lani sklenjenega posebnega dogovora med Libijo in Italijo tok beguncev ustavil. Libijski voditelj Moamer Gadafi je - na uslugo italijanskemu premierju Silviu Berlusconiju - tihotapcem, ki naj bi bili v preteklosti povezani tudi z državnimi uradniki, prepovedal opravljanje "obrti" in morsko mejo zaprl. Posamezna plovila še vedno plujejo čez, vendar je letos edini zaznani čoln s približno petinpetdesetimi Somalci v vode med Malto in Libijo priplul pred mesecem dni. Val prebežnikov v Evropo se je medtem že preusmeril proti grškim obalam in naprej preko Bližnjega vzhoda.

Pravzaprav nihče izmed več tisoč afriških prebežnikov, ki so danes na Malti, ni nameraval priti na otok, ki je s slabimi dvajsetimi kilometri v premeru in 400.000 prebivalci kljub turistični industriji ekonomsko zelo omejeno okolje. Njihovi cilji so bili sicilska obala, Italija, Španija, Nemčija, Švedska, velika Evropa, kjer že desetletja živijo velike priseljenske skupnosti. Vendar so jih zahodni vetrovi, ki pihajo čez morje, in srečno-nesrečna naključja pripeljali sem.

"Od doma greš zato, ker te je strah. Na poti strahu ni več. Prepustiš se usodi," je rekel Freddie. Ernest se ni strinjal. "V Tarabulusu so nas naložili v čoln. Plačal sem 1200 dolarjev zase, 1200 za ženo in 200 za hčerko. Dali so mi popust. V čoln so nas stlačili tako, da so nam glave potiskali k dnu. Vprašal sem jih, kaj se dogaja. Jokal sem. Bilo me je strah." Freddie je nadaljeval z opisom tihotapskih postopkov v Libiji. "Tisoč dvesto dolarjev je običajna cena. Pokazali so nam, v katero smer naj plujemo." Tihotapci nikoli ne odrinejo z emigranti na približno tristokilometrsko pot čez valove, jim pa lahko glede na ceno "prevoza" priskrbijo nekaj opreme. Nekateri dobijo rešilne pasove, drugi kompas ali satelitski telefon za nujne primere.

"Za krmarja čolna so določili kar enega izmed nas, ki mu v zameno za vožnjo ni bilo treba plačati. Ampak ko se je čoln znašel sredi morja, je krmar odpovedal. Rekel nam je, da je njegova inteligenca omejena." Freddie in Ernest sta imela srečo. Prenatrpani čoln, v katerem je bil prvi, je morje zaneslo naravnost pred obzidje malteškega glavnega mesta. Ernestov čoln so - potem ko jim je zmanjkalo goriva - iz divjega morja potegnili reševalci.

Ena najbolj uspešnih reševalnih ekip v zadnjih letih, nagrajena tudi z medaljo za hrabrost, je posadka vojaškega patruljnega čolna P-52, ki ji poveljuje kapitan Etienne Scicluna. Prejšnjo sredo sta pod poveljniškim mostom grmela dva močna motorja in P-52 je ostro rezal valove pred La Valletto, ko se je Scicluna pred polico z navigacijskimi inštrumenti tehnično skromno ozrl v pretekla leta.

"Čolne s prebežniki v morju zaznamo z radarjem in patruljnimi čolni," je pripovedoval. "Ko vzpostavimo vidni stik, ocenimo, ali so imigranti v nevarnosti ali ne. Tiste, ki plujejo brez težav, spustimo naprej proti Italiji in obvestimo italijansko obalno stražo. Če so v stiski, pa se jim približamo in jim pomagamo." Scicluna pravi, da se v preteklih letih ni dalo prešteti, koliko življenj so rešili. Malteška mornarica je bila na morju vsak dan in na krove svojih ladij je potegnila na tisoče nesrečnikov.

"Včasih se je zgodilo, da smo se čolnu, ki smo ga reševali, približali, ljudje na njem pa so se v trenutku vsi premaknili na eno stran, da bi jih prve rešili. Takrat se čoln prevrne, kar operacijo zelo oteži," se je skušal držati nevtralne terminologije. "Naenkrat imaš v vodi trideset ljudi, ki se borijo za življenje." Vojaki so tedaj poskakali v morje in reševali življenja. "Podajali smo jim rešilne jopiče. Na žalost pa so bili med njimi tudi otroci, za katere so jopiči preveliki."

"Nekega dne se je šestdeset milj pred obalo prevrnil čoln. Eden od naših vojakov je iz vode dvignil na krov nezavestnega otroka," je pripoved nadaljeval Silvio Xerri, ladijski strojni inženir in vojaški medicinec. "Približno osemmesečno deklico. Ni dihala in pulza ni bilo. Bila je polna vode. Vodo sem iztisnil iz pljuč in začel z masažo srca. Po približno minuti je začela dihati. Nekaj sekund zatem so prinesli še eno deklico, staro približno leto in pol." Kasneje se je izkazalo, da sta sestrici. "Pulz sem otipal, vendar ni dihala. Tudi iz nje sem iztisnil vodo in začela je dihati. Poklicali smo helikopter. Z njima je bila tudi njuna mati, vendar je umrla. V zadnjih letih sem videl veliko mrtvih." Afriški deklici, ki jima je vdahnil življenje, danes živita na Malti, kjer sta bili posvojeni. Ker nihče ni poznal njunih imen, so jima v bolnišnici dali novi. Blessing in Victoria. Blagoslov in Zmaga.

Bolni brez svobode

Vsakega od "neregularnih migrantov" po prihodu na obalo oblasti pridržijo v enem od centrov za pridržanje. Odvzem svobode več tisoč ljudem na begu v svobodo, med katerimi tako rekoč vsi zaprosijo za begunski status ali subsidiarno zaščito na Malti, upravičujejo z dejstvom, da je bilo v preteklih letih njihovo število res sorazmerno veliko, in trditvijo, da so osebe sprva neznani tujci, katerih identiteto je treba šele ugotoviti. Poleg tega naj bi odvzem prostosti upravičevali zdravstveni razlogi, saj naj bi preprečeval širjenje nalezljivih bolezni. "Pred letom 2004 smo te ljudi pošiljali naprej, premestili smo jih v Avstralijo, Združene države in nekatere evropske države. Po vstopu v EU pa smo postali zanje odgovorni," je v upravni zgradbi centra za pridržanje v Safiju povedal poveljnik centra Brian Gatt.

"V skladu z dublinskim dogovorom (schengenski oziroma dublinski sporazum, op.p.) imajo imigranti dve možnosti: bodisi da jih vrnemo v državo izvora bodisi da postanejo azilanti in čakajo na uradno premestitev v katero od drugih držav." Med procesom preverjanja ostanejo zaprti. "Ranljive osebe so izpuščene po nekaj urah, dneh ali tednih," je zagotovil Gatt. "Povprečno so imigranti izpuščeni po petih mesecih. Tisti, ki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev zaščite in ne uspejo niti s pritožbo, pa morajo ostati v centru osemnajst mesecev." Po letu in pol malteške oblasti izpustijo vse imigrante, tiste, ki naj bi jih deportirali domov, in tudi tiste, katerih primeri po letu in pol še niso dokončno rešeni.

Nekaj mesecev ali leto in pol življenja za rešetkami pa za ljudi, ki so šli od doma prav zato, da bi našli svobodo, pomeni večnost. "Tu sem zaprt že štirinajst mesecev," je v celici številka 106 povedal 22-letni A. iz Liberije. "Nimam druge izbire. Dajo mi hrano in čakam, kaj se bo zgodilo." Tridesetletni H. (imena sogovornikov so prikrita zaradi njihove varnosti) je bil ostrejši. "Poglejte, kje živimo," je zamahnil z roko v z rešetkami zamreženi prostor, v katerega je bilo natlačenih kakih trideset pogradov. V prostoru, nekoliko večjem od šolske učilnice, spi več deset imigrantov. "Nimamo svobode, nimamo ničesar. Zakaj moram biti tukaj zaprt? Prišel sem, ker potrebujem pomoč. Označili so me s številko. V moji državi je vojna. Družine nimam, ne vem, ali je kdo še živ. Nikomur nisem nič storil. Osemnajst mesecev je preveč."

Okoli nas se je medtem nabrala skupina mrkih obrazov. Enaintridesetletni M. je izza postelje prinesel pokazat kosilo tistega dne - kup testenin v zmečkani aluminijasti posodici -, ki ga ni mogel pojesti. Monotonija se mu obrača v želodcu. "Piščanec, pašta, piščanec, pašta. Sem žival?" je bruhalo iz njega. "Osemnajst mesecev? Je to normalno?" Stopili smo na dvorišče, ograjeno s petmetrsko ograjo. Po kotih so po tleh in na dveh oguljenih žimnicah ležali mladi ljudje brez volje do življenja. Eden od njih se je sključeno naslonil na ograjo in zrl v grmovje in pesek na drugi strani.

"Bolni smo, ker nimamo svobode," je rekel H. "Jemo tablete. Veliko jih je depresivnih. Režejo se po telesu. Vsake toliko jih odpeljejo v norišnico." Ujetniki so nam povedali še, da so jim nekateri pazniki predlagali, da lahko gredo domov, če jim kaj ni všeč.

"Kot ste videli, razmere v centru za pridržanje ljudem ne omogočajo, da bi se dobro počutili," nas je v svoji pisarni v Birkirkari opozoril Joseph Cassar, direktor malteške humanitarne organizacije Jesuit Refugge Service, ki nadzira razmere v centrih za imigrante in prosilcem za zaščito pomaga izpeljati zapletene upravne postopke. "Naš glavni ugovor je, da ne gre za kriminalce. Ti ljudje prosijo za zaščito. Omejitev svobode gibanja vedno načne psihološko zdravje. V drugačnih okoliščinah bi rekli, da so bili ugrabljeni. Zakaj morajo biti zaprti, da bi lahko izpeljali azilni postopek? V njihovem interesu je, da otoka ne zapustijo, dokler njihova prošnja ni rešena. Sploh ker nimajo dokumentov, ki bi jim omogočali potovanje."

Gospod Cassar, ki je v zadnjih letih vodil vrsto strokovnih pregledov razmer v centrih za imigrante in redno opozarjal na nevzdržne razmere, v katerih živijo Afričani, pravi, da bi morali vsi prosilci za zaščito imeti možnost živeti na svobodi in se integrirati v malteško družbo. "Tako pa do Malte že na začetku začutijo močan odpor," je dejal. "Res je, da v centru za pridržanje dobijo hrano in obleko. Vendar ti ljudje niso prišli, ker iščejo hrano in vodo. Iščejo svoje pravice."

Imigranti so velikokrat ujeti v pravnem vakuumu. V pisarni na vrhu trdnjave svetega Elije v La Valletti je tisto jutro gospod Mario Friggieri, malteški komisar za begunce, rekel, da se je treba vprašati, ali šestdeset let stara ženevska konvencija še uspe zadovoljevati potrebe beguncev: "Tudi sam UNHCR prepoznava, da obstajajo ljudje, ki potrebujejo zaščito, vendar jim v skladu z mednarodno in domačo zakonodajo ni mogoče podeliti statusa beguncev." Omenil je denimo podnebne begunce, katerih domača zemlja vsako leto izginja pod kilometri saharskega peska. Friggieri se ukvarja s tisoči posameznih primerov, ki omejene kadrovske in finančne zmogljivosti njegove pisarne polnijo do vrha.

Letošnje poročilo odbora evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, ki ga je povzel časopis Times of Malta, pravi, da je leta 2007 Malta namenila 0,26 odstotka svojega BDP za pomoč imigrantom, kar je največji delež v EU in denimo tisočkrat večji od bremena Portugalske. Malta se sooča s šestkrat večjim številom prošenj za azil kot Portugalska, pri čemer je BDP Malte tridesetkrat manjši.

"Ljudje na poti v Evropo umirajo v puščavi in umirajo v Sredozemskem morju," je rekel Friggieri. "Zato moramo oditi v njihove države in ugotoviti, kaj lahko zanje storimo. Povedal bom zelo jasno in neposredno: Malta ni bivša kolonialna država. Veliko držav v Evropi pa je imelo kolonije v Afriki in so s tem obogatele. Danes bi morale prevzeti odgovornost."

Med brati

V letih od 2002 do 2009 je malteška komisija za begunce podelila 232 begunskih statusov in 5677 statusov subsidiarne zaščite. Oba statusa sta veljavna v celotni EU, vključujeta tudi določene pravice do dela, vendar prvemu pripada bistveno več pravic. 4452 prošenj je bilo zavrnjenih. Ko so pribežniki izpuščeni iz centrov za pridržanje, jim Malta praviloma dodeli prostor v enem od odprtih centrov, kjer jim pripadata postelja in topli obrok. "Uradno imamo 650 postelj, vendar tu spi več kot tisoč ljudi," je ob jutranji kavi povedal vodja odprtega centra v Marsi, gospod Ahmed Bugri.

Vhod v propadajoča poslopja nekdanje tehnične univerze je prost, zato imigranti, ki so dobili posteljo, vanje sprejmejo tudi "brate", ki te sreče niso imeli in bi bili prisiljeni živeti na cesti. Osebje v sobe ne sme posegati. Vsaka od nekdanjih učilnic je "avtonomna cona", ki si jo imigranti uredijo po svoje: v prostorih spijo na tesno prepletenih pogradih, kuhajo, se skupaj veselijo in trpijo. Higienske razmere v centru so - kot smo se prepričali ob obisku - katastrofalne in vodstvo tega niti ne poskuša skrivati. Podgane so, kot so nam povedali, že skoraj iztrebili, vendar je ostala vsaj še ena, ki smo jo zalotili med vohljanjem po štedilniku v pritličju.

"Če smo povsem odkriti, standard je zelo slab," je priznal Bugri. "Razumeti morate, da smo v zadnjih šestih letih na Malti sprejeli okoli 14.000 imigrantov. Prva stvar, ki smo jo imeli vsi v mislih, je bila: kje bodo vsi ti ljudje spali? Odprti centri so bili ukrep v izrednih razmerah. V takšnih razmerah pa ne moreš razmišljati o standardih."

Podobno je veljalo na drugem koncu otoka, v odprtem centru Hal Far, kjer smo obiskali nekdanji letalski hangar, v katerem je še nedavno spalo več sto ljudi. Danes so v njegovi senci - notranjost je medtem pogorela - zrasli bivalni zabojniki, toaletni prostori in vrsta kemičnih stranišč. Na drugi strani ceste stoji poseben center za ženske in otroke. Večina prebivalcev centrov v Hal Farju prihaja iz Somalije.

"Sem iz Mogadiša. Tam je vojna. Tri leta že nisem klicala domov," je v slabi angleščini povedala štiriindvajsetletna Farhia, ki je z dveletno nečakinjo Mario stala pred upravno zgradbo. Zgodbe kakih dvajsetih Afričanov, s katerimi smo govorili na Malti, so podobne. Večina jih prihaja iz Somalije, vsi so od doma zbežali pred nasiljem, vojno, smrtjo, vsi pogrešajo domovino in nihče ni navdušen nad Evropo.

Cesta, ki pelje skozi Hal Far, vodi iz revščine v revščino. "Nič ni v redu," je nekaj križišč naprej rekel enaindvajsetletni Somalec Adam. Z roko je pokazal proti vhodu v šotorsko naselje, ki ga je Malta postavila za imigrante. Za ograjo je bilo v vrsti nanizanih približno dvajset razpetih vojaških platen. V vsakem živi več kot dvajset ljudi. "Poglej, živimo v teh pofukanih šotorih," je kolega dopolnil rojak Ismail, ki je živčno grizljal vejico. "Pozimi je mraz, poleti vroče. Vedno piha. Hrano dobimo enkrat na dan. Ponavadi testenine."

Posebna težava prebivalcev centrov v Hal Farju je oddaljenost od gospodarskega središča. Vse dejavnosti so skoncentrirane na območju La Valette. Tudi zato je center v Marsi, le kilometer od glavnega mesta, prenapolnjen. Afričani, ki jim na Malti redko uspe najti redno delo, vsako jutro zasedejo križišča ob vpadnicah in čakajo na priložnostne delodajalce. Eden od humanitarnih delavcev, s katerimi smo govorili, je omenil, da trg dela spominja na trg sužnjev. Afričani stojijo ob cesti, mimo se vozijo Maltežani v avtomobilih in si jih ogledujejo. Če se jim zdijo primerni, jih - večinoma na črno oziroma brez pogodbe, česar se zavedajo tudi oblasti - najamejo za dva evra in pol na uro.

Imigranti, s katerimi smo govorili, so nam povedali, da po opravljenem delu, večinoma v gradbeništvu, plačila včasih tudi ni in se ga ne da izterjati. Najbolj brezpravni med njimi so tisti, ki so jim bile prošnje za zaščito zavrnjene. Zato so malteške ulice polne mladih Afričanov, večinoma iz držav zahodne Afrike, ki živijo v nenehnem strahu pred deportacijo, ki pa se nikoli ne zgodi. "Ne moremo nazaj niti naprej. Ujeti smo. Lahko bi se zjokal," je na avtobusni postaji v La Valletti povedal 24-letni Chris, pevec rhythm'n'bluesa iz Nigra.

Na postaji, standardnem zbirališču izgubljenih duš, smo izvedeli še, da tihotapski čolni vozijo v Italijo tudi z Malte.

"Cena?"

"700 evrov."

Ker so ob prihodu na Malto vsem pribežnikom odvzeli prstne odtise, se takšen poskus ne splača. "Ko so me v Italiji ujeli, so me po preverjanju prstnih odtisov vrnili naravnost sem."

Nova domovina

Če se od šotorov v Hal Farju odpravite proti letališču, po sto metrih naletite na hišo, v kateri vlada nebeški mir. Humanitarna organizacija Mirovni laboratorij, ki jo vodi frančiškanski pater Dionysius Mintoff, brat legendarnega malteškega državnika Doma Mintoffa, na idiličnem tropskem vrtu, obdanem z bivalnimi paviljoni, gosti skupnost mladih Afričanov, fantov in deklet, ki so se tja zatekli iz prenapolnjenih, nezdravih in nasilnih zbiralnih centrov.

"Maltežani smo narod emigracije. Ko je bila Malta zelo revna, so ljudje najprej emigrirali v Afriko," je v kratkem pogovoru vzkliknil oče Mintoff. "Ampak do Afričanov Malta goji vrsto globokih predsodkov. V šoli so nas učili, u-či-li, da moramo nasprotovati vsakomur, ki je črn. Naše nacionalne zmage, naše trofeje so utemeljene na bitkah, v katerih smo premagali te Afričane, muslimane, Turke, ljudi s temno kožo... Ljudje so najprej mislili, da nam bodo imigranti vzeli našo vero, delovna mesta, da bodo prinesli bolezni. Grozno. Zato smo se odločili, da bomo Maltežane izobrazili in jih pozvali, naj Afričanom odprejo vrata. Pri nas gostimo šestinštirideset mladih ljudi. V centrih dobijo samo streho nad glavo, pri nas pa dobijo, kar potrebujejo: vodenje, socialno skrb, varnost."

Po pogovoru nas je pater odpeljal do enega od paviljonov, v katerem živijo štirje fantje. Dva sta pripravljala skupno večerjo, eden se je tuširal, četrti, dvaindvajsetletni Samson iz Eritreje, si je na fotelju pred vhodom zvil tobak.

"Iz Eritreje v Sudan, iz Sudana v Libijo. Tisoč dolarjev. V Libiji zapor," je bil telegrafski. "Tristo ljudi v sobi, veliki kot ta naša hišica skupaj s kopalnico. Pazniki so nas tepli. Zasliševali in tepli. Neumni ljudje. Potem sem prišel s čolnom na Malto in bil sedem mesecev v zaprtem centru. Dobil sem subsidiarni status in dali so me v šotor tam čez cesto. V njem je bilo štiriindvajset ljudi. Vse je bilo umazano in februarja je bilo zelo mraz. Zato sem vprašal očeta Mintoffa, če me sprejme."

Samson je rekel, da vsake toliko najde delo v katerem od hotelov, sicer pa čaka, ali ga bo sprejela katera od celinskih evropskih držav. Evropska komisija je na prošnjo Malte lani uvedla pilotski projekt preselitve azilantov z Malte Eurema, ki se mu je poleg desetih članic EU pridružila tudi Slovenija. Pri nas je idejo podprla notranja ministrica Katarina Kresal, program pa izvaja direktorat za migracije pod vodstvom generalne direktorice Nine Gregori. Slovenska vlada je že maja sprejela sklep, da bo z Malte prevzela deset beguncev.

"Predhodni izbor ljudi, ki morajo v skladu s slovensko zakonodajo imeti status begunca, je bil na Malti že opravljen, " je na sedežu malteške pisarne Mednarodne organizacije za migracije (IOM) v La Valletti povedala Eleonora Servino, ki vodi operativni del preselitve. "Beguncem smo predstavili vašo državo, zanimale so jih možnosti za delo in integracijo v družbo. Pokazali smo jim akcijo I Feel Slovenia," se je nasmejala.

Francija je letos v okviru Eureme že prevzela 93 imigrantov, šest so jih julija prevzeli v Luksemburgu. "Zdaj čakamo na oktobrski odhod skupine stotih v Nemčijo, čakamo tudi na končno potrditev Velike Britanije, ki naj bi konec septembra prevzela deset ljudi. Portugalska naj bi jih vzela šest. Čakamo pa tudi na prihod delegacije iz Slovenije, ki bo opravila končni izbor desetih," je bila Eleonora optimistična. Identitete kandidatov za preselitev nam zaradi varnostnih razlogov in zaščite zasebnosti niso razkrili.

Če bo usoda dala, bo deseterica ljudi, ki so preživeli vojne, revščino, preganjanje ter potovanji čez peščeno in morsko puščavo, v Sloveniji kmalu našla novo domovino.