Prasketanje

Tokrat ni le pesnik, je tudi simbol nacionalne ideje. Narod brez lastne države je prav skozi kulturo in še posebej skozi poezijo kot jezikovno kristalizacijo črpal samozavest. Nimamo lastne vojske, diplomacije in drugih institucij, a imamo kulturo, ki nas konstituira kot enake vsem, tudi velikim narodom. Zgodba se začenja pri Prešernu, ki je prav zaradi zvezanosti z nacionalno idejo, prebujeno v romantiki, obveljal za simbolnega junaka. Vidmar je svoje Atene ali Firence - pojav, ko mala skupnost nenadoma naredi kvalitativni preskok - videl tesno zvezane z rodovno predestinacijo. Umetnost je v slovenski zavesti postala institucija s posebno misijo. Kulturni program je postal del političnih zborovanj, vojaške enote obeh sprtih strani v drugi svetovni vojni so dobile imena po umetnikih, kultura je figurirala kot argument poklicanosti za pravo stvar. Seveda nacionalna ideja ni bila edino polje, ki je želelo uporabiti kulturo za lastno afirmacijo. Zanjo so se borile najrazličnejše ideologije, od predvojnih klerikalizma in liberalizma do povojnega komunizma. Kultura naj bi bila nekakšna dekla, sredstvo afirmacije določenega pogleda na svet, ki se spreminja v zgodovinsko akcijo.

Pesnik pa ni zgolj glasnik lepše prihodnosti, ukrojene v skladu z določeno idejo. Njegova gesta je tudi subverzivna, uporniška. Dane s konca osemdesetih je sprejet kot kritik jugoslovanske ideje in znotraj nje še posebej komunističnega režima. Kritika avtoritarnosti seveda ni zgolj domena pesnikov. V osemdesetih jo utelešajo tudi punkerji, Laibach in drugi, ki razdirajo aktualno ideologijo in širijo prostore duhovne svobode. Spet se moramo vrniti k Prešernu, ki je veljal za frajgajsta. In k Cankarju, ki je napadel skorajda vse in vsakogar. Kritika praviloma ni bila sprejeta dobronamerno, pravzaprav le takrat, kadar se jo je dalo vpeti v določeno idejo oziroma ideologijo, ki bi naj obljubljala lepšo prihodnost. Sicer so umetniki obveljali za razdiralne ekscesneže, nergače, njihova ostrina pa za cinizem, nesramno skrunjenje vrednot. Mit o Prešernu kot velikem pijancu, ki ga pozna vsak šolar in ki se raztegne na njegove naslednike, je pravi odraz kolektivnega odnosa do kritične osti umetnosti. Umetnost na tej ravni ne predstavlja nič drugega kot patološko motnjo.

Umetnost dejansko deluje na dveh nasprotujočih si ravneh. Po eni strani priklicuje totaliteto sveta, artikulira njen odmev. Po drugi strani pa izhaja iz spoznanja diskontinuitete, smrtnosti, relativnosti. Ta dvojnost tvori njeno notranjo napetost. Različne ideologije skušajo to dvojnost pozunanjiti, vpreči v lastne sheme. Ob formiranju samostojne demokratične države bi naj tovrsten pritisk na umetnost popustil. Kaj se pravzaprav dogaja na simbolni ravni z umetnostjo v zadnjih dvajsetih letih?

Kultura se kot branik slovenstva še vedno izpostavlja ob slovesnih priložnostih, še vedno se na ta način prezentira občasno tudi v javnih debatah. A zdaj se nacionalno afirmativna narava pripisuje tudi mnogim drugim družbenim sferam, od gospodarstva do športa. Nenazadnje se je uveljavil tudi povsem nasproten pogled na kulturo kot emblem globalizacije v smislu neomejenega pretoka ljudi, blaga, storitev in informacij. Nekje vmes tiči evropska ideja. Umetnost se skuša mestoma vpeti tudi v drugačne koncepte. Ob vseh poskusih pripetja ostaja dejstvo, da se je kultura do neke mere izognila ideološki recepciji. Prav tako pa drži tudi ugotovitev, da se je skrhala tudi njena kritična ost oziroma natančneje - ostala je brez širšega odmeva, včasih pa je prav eksces zgolj dobro premišljena marketinška poteza. Kultura je za večinsko javnost prejkoslej dekoracija, program za popestritev.

Odnos države do kulture v času tranzicije odraža pogojno rečeno zmehčano stanje. Na eni strani lahko govorimo o stabilni javnofinančni podpori, ki uspeva vzdrževati pri življenju močno mrežo javnih zavodov in nevladnih organizacij. Na drugi strani pa smo priče neambicioznosti pri kreiranju in uveljavljanju novih kulturnih politik. Nekakšen status quo, kjer je nekako prostor za vse, a hkrati premalo prostora za ambiciozne institucije in posameznike. Metafora stanja je področje investicij. Vseskozi skušamo zgledno vzdrževati obstoječo infrastrukturo, a naše ambicije se praviloma končajo pri prizidkih in prenovah. Tako nimamo arhitekturno pomenljivih novogradenj ali povsem revitaliziranih objektov, ki bi prav skozi kulturne programe dobili novo funkcionalnost. Umetniške akademije, NUK in muzej sodobne umetnosti zlagoma niso več želje, ampak vse bolj globoko zasajene travme.

Čas finančne krize nas sili v temeljit premislek o ustroju družbe kot celote, ob tem pa odpira na dramatičen način tudi vprašanja posameznih sfer. Denarja je in ga očitno še nekaj časa bo manj. Zato je manevrski prostor za spremembo obstoječih konceptov večji kot kdajkoli v zadnjih dvajsetih letih. Ob zaostrenih družbenih bojih - na katere denimo v svojih kolumnah vztrajno opozarjata sociologa Marta Gregorčič in Jože Vogrinc - slika prihodnje družbene krajine nikakor ni predvidljiva in nujno zaznamovana z optimističnimi pričakovanji. Pojem javnega postaja vse bolj nejasen in priložnostno sprivatiziran. Če bomo razmišljali zgolj o razrezu proračunske pogače, smo zgrešili bistvo sedanjega družbenega stanja, ki ga dojemamo kot krizo. Seveda to ne pomeni, da finančna dimenzija ni izjemno pomembna. Gre zgolj za to, da so konkretne številke - in z njimi povezane sistemske rešitve - vedno le del koncepta, ne pa koncept družbenega življenja sam.

Umetnost še vedno vznika v svoji dvojnosti, v slutnji celovitosti na eni in zavesti ločenosti na drugi strani. Ko jo mislimo na ravni kolektivne zavesti, torej kot kulturo, jo še vedno lahko mislimo na ravni emancipacije in hkratne kritike. Kultura omogoča odprt prostor srečevanja, možnost integracije manjšinskih govoric, v skrajni izpeljavi mišljenih kot povsem individualiziranih pogledov in praks. Ob tem še vedno predstavlja skalpel, ki reže v ustaljene mentalne vzorce, ki se ponujajo kot samoumevnost. Kultura je prostor srečevanja in iskanja. Svet je še pred kratkim drsel v navidezno letargično zloščenost, ko se je zdel konec zgodovine sintagma, vredna zavzete debate. Ta svet je začel pokati. Za dekoracijo zdaj ni več prostora. Zdaj je nezaslišano edina možnost.

v noči

ki je prostrana in visoka do zvezd

v tihoti zleknjeni nad vrhovi

ki sijejo od lastne samote

živo poleno v ognju

ki hitro menja oblike

v prasketanju v govorjenju

v dvogovoru v trogovoru

v iskrah ki jih prši v temo

ko plavo žari ko rdeče

edini glas zraven mene

z glasom ki ga čutim pod rebri