Ob zadnjih poplavah je najbrž tudi njemu postalo jasno, da minister ne more biti samo strokovnjak, na kar Žarnić ves čas opozarja, pač pa je hočeš nočeš tudi politik in od politikov javnost pričakuje jasne odgovore.

Rdeča lučka na vrhu njegovega dlančnika, ki je počival na mizi, je ves čas utripala in opozarjala na nova prispela sporočila, elektronsko pošto in klice. Na vprašanja je odgovarjal energično in v slogu svoje stroke. Po dvajsetih letih raziskovanja in desetletju in pol predavateljstva potresni inženir še ni mogel zlesti iz svoje kože, a na koncu pogovora je bilo očitno, da je že postavil tudi nekaj temeljev za politično delovanje.

Ste kaj utrujeni zaradi dogodkov v teh dneh?

Malo bolj kot ponavadi.

Koliko bolj?

Sem v dobri kondiciji, tako da ni hudega.

Kaj ste doživljali na terenu med poplavami?

Veliko časa sem preživel na terenu tudi kot gradbenik in raziskovalec. Te dni nisem šel na teren kot minister, pač pa kot inženir. Zaradi napovedi sem vedel, da se bodo dogajale neprijetne stvari, nisem pa vedel, v kakšnem obsegu. Bilo je dramatično in grozljivo. V soboto sem se zavedal, da bo v nedeljo še huje. Z ministrico za obrambo Ljubico Jelušič sva bila v štabu civilne zaščite v Celju. Videl sem, da je civilna zaščita skupaj z gasilci opravljala veliko delo.

Naslednji dan sem s strokovnjaki obiskal plazove nad Laškim. Ujmo so plazovi, ki so bili sanirani leta 2005, dobro prestali, so se pa pojavili novi. Plazovita zemlja je vedno povezana z vodo. Povsod tam, kjer so bili odtoki s cestišč slabo urejeni ali slabo vzdrževani, in povsod tam, kjer novejše kanalizacijske napeljave niso dobro tesnile, in pa tam, kjer je voda našla pot med prepustno in neprepustno plastjo zemljine, so se pojavili plazovi.

Če me vprašate, koliko teh plazov naj pri nas pričakujemo, vam lahko odgovorim, da resno na to vprašanje ne more odgovoriti nihče. Kaj lahko preventivno naredimo? Na krajih, kjer je verjetnost pojavljanja plazov velika, nima smisla dovoljevati novogradenj...

... naj vas prekinem. Karte območij, kjer obstaja grožnja plazov, in poplavno ogroženih območij obstajajo…

… obstajajo, vendar se ob taki ujmi pojavijo novi. Problem je, da se plazovi pojavljajo nepričakovano. Poleg registriranih plazov bi morali ljudje upoštevati tudi mnenje geomehanika, ko se odločajo za gradnjo na strmejših območjih.

Na eni od radijskih postaj sem vas slišal reči: "Tudi če bi bili potoki in struge bolje očiščeni, ob tej količini vode to najbrž ne bi veliko pomagalo." Še vedno mislite tako?

V teh dneh sem preveril, koliko so zasebna podjetja čistila in vzdrževala vodotoke. V okviru sredstev, ki so bila na voljo, je bila opravljena velika količina dela. Jasno, tam, kjer je očiščeno, zdaj ne opazimo, kaj bi bilo, če ne bi bilo očiščeno. Kar se tiče Barja, je tako, da so določeni kanali v državnem upravljanju, je pa vrsta manjših, ki so ob hišah in na zasebnih zemljiščih in jih morajo čistiti lastniki zemljišč ali pa občina.

In prav tu se velikokrat kaj pripeti. Mreža vodnih poti je zelo prepletena in razpredena in zaradi podnebnih sprememb, ki prinašajo nagle vdore vode, bi bilo morda v prihodnje dobro razmisliti o sodobnejši strategiji upravljanja voda.

Minister ste pol leta. Se strinjate z oceno, da so vaši predhodniki zanemarjali urejanje vodotokov? To je enotno mnenje vseh mogočih sivih eminenc z različnih področij.

Tudi ko bom jaz čez dvajset let morda siva eminenca, bom gotovo govoril, ko smo bili mi, je bilo pa vse veliko bolje urejeno. Spoštujem sive eminence, a govoriti počez in pavšalno, je malo neodgovorno.

Tradicija urejanja vodotokov je v Evropi zelo stara, a v nekem trenutku se je v Sloveniji zgodil inovativen poskus, da je država urejanje vodotokov prenesla na koncesionarje, torej vodna podjetja. Ta so večinoma privatizirana, le v redkih je z lastniškimi deleži še vedno prisotna država, a nima veliko besede. Seveda delujejo vodna podjetja na ekonomski osnovi. Dobijo denar in naredijo pod našim nadzorom, kar pač naredijo. Verjamemo, da naredijo, kar se da, a še vedno vse skupaj ni nadzorovano na tak način, kot bi bilo nadzorovano, če bi obstajalo nekakšno državno neprofitno podjetje za urejanje vodotokov.

Kot nekoč?

Tako je, in sive eminence najbrž opominjajo predvsem na to, da je bil nekoč red. Moram jim pritrditi, da imajo v marsičem prav, a hkrati ne morem reči, da naši koncesionarji niso prav delali. Ravno zaradi tega sem na vladi omenil (pogovor je potekal v četrtek popoldne po seji vlade, op.p.), da imam koncept, kako bi zgodbo o urejanju vodotokov lahko vrnili v tradicionalne tire. Tako kot je to urejeno v Avstriji.

Bi dejansko podržavili urejanje vodotokov?

(razmišlja nekaj časa) Organiziral bi to področje na način, da bi imela država večji vpliv.

Oboje ni mogoče...

Najraje bi vam odgovoril, da bi vse skupaj organiziral tako, da bi dvesto ljudi pripeljali v kvalitetno javno podjetje z dobro mehanizacijo, ki bi lahko interventno ukrepalo tudi skupaj s civilno zaščito in gasilci. Za naravne nesreče bi bilo to idealno. Ampak takoj nastane problem, ker bi bili to državni uslužbenci, veste pa, da velja omejitev za zaposlovanje javnih uslužbencev. Boril se bom za tak projekt, a bo težko. Res pa je, da bi po drugi strani v času, ko je gradbeništvo v krizi, takšno podjetje zelo hitro napolnil s kvalitetnim kadrom.

Glejte, ko pride voda v Ljubljano, je vrag res odnesel šalo, če me razumete. Javnost po Sloveniji od vas, od vlade, pričakuje, da boste povedali, kaj sledi. Kaj boste storili?

Naj vas jaz nekaj vprašam. Ali lahko preprečite potres? Poplave lahko omilite, ne morete pa jih preprečiti. Kljub zahtevam ministrstva za okolje in prostor občine pritiskajo in lobirajo, da se gradi na nezazidanih, cenejših in po možnosti poplavnih območjih. Dobro, lahko gradite na poplavnih območjih, ampak potem je treba hiše dvigniti na betonske stebre. Vsakih toliko let bo pod hišami potem poplava. To je tveganje, na katerega je v takem primeru treba računati.

Zakaj pa so ljudje v preteklosti sploh lahko tam gradili? Prej sem vas spraševal po vaših predhodnikih na položaju ministra za okolje in prostor...

Naše ministrstvo je vedno hotelo dosledno uveljavljati zakonodajo, s katero bi omejili gradnjo na poplavnih območjih. Če pa so bile želje za gradnjo na takšnem območju, smo izdajali zahteve za izpolnitev popravljalnih ukrepov. V primeru, da je neka občina - ne glede na to, za kakšno območje gre - izdala gradbeno dovoljenje, pa je to zdaj odgovornost občinske upravne enote. Nekaj takih primerov je bilo mogoče spremljati v medijih tudi med tokratnimi poplavami.

Vodite ministrstvo za okolje in prostor. V pol leta ste že lahko opazili, da med pripravljalci občinskih prostorskih načrtov in državnih prostorskih načrtov divja prava vojna zvezd. Bi bilo morda bolje, če bi področje prostora in okolja ločili? Redno sta namreč v konfliktu.

Ne. Dobro je, da te konflikte rešujemo v isti hiši.

Ni videti, da bi vam to uspevalo.

Veliko bolje je, da konflikt urejate v eni hiši, ker so medministrska usklajevanja še bolj naporna.

Še enkrat, vaše mnenje glede predhodnih ministrov?

Po svoje so se trudili, da ne bi dovolili gradnje na poplavnih območjih, a vedno pridete v spor z župani, ki imajo svoje načrte...

... ni res, da so se trudili. Minister Janez Podobnik je dovolil gradnjo Hotela Wellness Park Laško tako rekoč na bregu Savinje.

Dogajal se je nek pritisk. Ne vem, po kateri strani. Uradnik je pod pritiskom nekaj spisal, a še vedno znotraj korektnih in tehničnih omejitev. Po mojem vedenju formalno ni kršil nobene zakonodaje, ni pa v strokovnem smislu to najbolj posrečena lokacija. S tem se strinjam.

Torej ima država obupno zakonodajo, ali pa imajo občine preveliko moč?

Seveda. Moč me ne moti, ampak naj potem, ko jo uveljavijo, občine tudi prevzamejo odgovornost. Vem, kaj me boste vprašali zdaj. O dolgem ovinku Savinje na koncu Laškega, za katerega je bil predviden preboj. Moje ministrstvo je krivo, mar ne, da tam še ni nove struge?

Štiri leta je nekdo izsiljeval visoko ceno za zemljišče. Moji predhodniki so imeli rezerviran denar, vendar je posameznik zavlekel postopke za štiri leta. Šele letos so se stvari uredile, a denarja ni več. Seveda ga bomo našli, a naj župani ne govorijo, kaj vse je krivo ministrstvo za okolje in prostor, ko sami ne uspejo urediti osnovnih stvari.

Lani je bila v Dnevnikovem Objektivu objavljena reportaža o aprilskih poplavah. Dogajale so se na istih mestih kot letos. Poplavne točke so znane in logično vprašanje je, ali se bo kaj premaknilo ali ne.

Poplavam se ne bomo mogli izogniti…

... javnost pričakuje betonska korita strug in potokov ter protipoplavne nasipe in zidove. Po vsem, kar so ljudje doživeli, jim ne morete zameriti.

Poglejte probleme na Savi. Del Save je bil reguliran z elektrarnami. Projekt je nedokončan, zaradi česar je velik val potoval dolvodno, zaprl Krko, ta pa je butnila nazaj. S "superposegi" smo naravo zbegali in zaradi tega se maščuje na drugih koncih.

V Italiji sem poslušal županjo, ki bi na eni od rek številne meandre kar premočrtno prerezala in vodo spustila naprej. Problem je, da če to storite na enem mestu, potem poplavi na drugem. Pri regulaciji vodotokov moramo slediti naravnim oblikam. Kjer so razlivne površine, so pač razlivne površine. Kadar naravni vodotok spravimo v vodotok v obliki "kanalizacijskega kanala", nastane velika škoda. Tudi tokratni dogodki so bili lahko, poudarjam, da so bili lahko, posledica "lokalnih inovacij".

Nekdo bi rad imel veliko vilo na brežini potoka, kjer vsi zemljevidi kažejo, da je to poplavno območje. Gradnjo izsili s papirji, ko pa je poplava, je krivo ministrstvo. Ko je v Sloveniji treba narediti nekaj zase, se takoj pojavijo lobiji in interesna združenja, velikokrat nad javnim interesom prevladajo osebni in parcialni interesi.

Moram reči, da so tokrat Železniki lepo zdržali…

... po vseh teh letih se država še vedno ni lotila Dermotovega jezu, na katerega zdaj že prav obupano opozarjajo krajani Železnikov.

Za ureditev jezu so dokumenti že pripravljeni. Ne morete obravnavati samo Dermotovega jezu, ne da bi obravnavali celotno hidrološko območje. V tehničnem smislu bo jez kmalu urejen.

Na poplavnih območjih se je gradilo po vsej Sloveniji. So to spodbujali ambiciozni župani in županje, ki so "razvijali zemljišča", kot se temu reče? Od časov planskega gospodarstva naprej so uradniki vedeli, da so to razlivna območja, pa tega marsikje niso upoštevali.

Stari prebivalci na Barju so vedeli, kje graditi. Zelo zanimivo bi bilo slediti toku kapitala. Morda je bil nekdo lastnik zemljišča na poplavnem območju, ki je bilo brez vrednosti, a je v nekem trenutku našel priložnost, da uredi papirje in ga proda. Nek naivnež je to zemljišče kupil in danes doživlja tragedijo. Gotovo so tudi takšni primeri. Danes je malo prostora, kjer lahko gradimo hiše. Včasih so gradili v hribu, ravnice pa so bile namenjene obdelovanju. Zdravega, tradicionalnega pogleda na, naj rečem tako, sobivanje z naravo je vse manj.

No, in kdo naj pohlepnim gradbenim špekulantom prepreči divjo urbanizacijo? Kdo naj bi to bil?

Eno je zakonodaja, ki je pri nas razmeroma dobro urejena. Država je namreč dolžna zagotavljati načrte poplavne ogroženosti v merilu 1:50.000, občine, ki kljub potencialni poplavni ogroženosti planirajo poselitev na teh območjih, pa morajo izdelati posebne strokovne podlage za zagotavljanje poplavne varnosti in protipoplavnih ukrepov.

Seveda je to drago, vendar je to treba dojemati kot investicijo. Ministrstvo za okolje in prostor na območjih, kjer je verjetnost poplav manjša, izda soglasje, a pod posebnimi pogoji. Investitorji morajo urediti protipoplavne nasipe, spremeniti strugo in podobno. Soglasje izdamo ob opozorilu, da so možne poplave. Na splošno se trudimo odsvetovati gradnjo na poplavnih območjih.

Je ne morete prepovedati?

Lahko odklonimo potrditev občinskih dokumentov na območjih, kjer želijo graditi brez popravljanih ukrepov. V primeru, da nekdo uredi zadeve tako, kot to določa zakonodaja, pa ne moremo več prepovedovati. Naj povem svoj primer. Živim v Grosuplju v Sončnih dvorih, kjer je poplavno območje. Investitor je izpolnil pogoje. Zadrževalnik je zgrajen, zato je naselje na suhem. Naselje je dvignjeno za meter in pol, v okolici je nižja razlivna površina, garaže pa imajo črpalke.

Kot gradbenik ste se tam kupili stanovanje, vedoč za to tveganje?

Da. Kvadratni meter je bil cenejši kot drugod. V zakup sem vzel, da bodo lahko poplave. Poplave, kot so bile na Viču te dni, so bile tam že leta 1926. Vsi župani so vedeli, da se bodo nekoč ponovile, pa so vseeno tam gradili bloke.

V zelo slabo voljo me spravlja denimo zgodba na spodnji Savi. Za gradnjo hidroelektrarne Blanca je dala država več, kot bi bilo primerno. Tam bomo preverjali, kam je šel denar. V tistih investicijah je lahko skrito marsikaj in menim, da bi se za ta denar lahko naredilo več. Pa za to ni krivo ministrstvo, pač pa lokalne oblasti. Porabile so denar za nekaj, za kar ni bil namenjen.

Res je videti čudno, ko se v Laškem nič ne premakne, nižje proti Blanci pa so brežine, če nekoliko pretiravam, "pozlačene".

In to z denarjem za poplavne ukrepe, ki ga je drugje zmanjkalo. O tem bo še veliko govora.

Kako je možno, da je država toliko let denar za protipoplavne ukrepe namenjala za gradnjo hidroelektrarn?

V nekem trenutku se je politika odločila ustanoviti vodni sklad in pod krinko protipoplavnih ukrepov financirati še druge projekte. Odkar sem minister, se borim proti temu. Proračun vodnega sklada za prihodnje leto bo res namenjen samo dejavnostim vodnega sklada in denar iz njega ne bo odtekal v integralni proračun. To je zasluga ministra Križaniča. Pričakujemo tudi, da bo v njem več denarja, ko bomo povračila za rabo vodnih virov uskladili s priporočili OECD. V Izoli je denimo marina, ki je v italijanski lasti, lastnik pa ne plačuje povračil. Kako je to mogoče? Ukrepali bomo.

Javnost vseeno pričakuje neko zavezo, da bo država začela ukrepati, kar se tiče urejanja vodotokov...

... država skrbi za zakone in njihovo izvajanje, življenje na lokalni ravni pa je odvisno od občin. Sam vidim kot problem, da je v Sloveniji več kot dvesto občin. Imeti lastnino je odgovornost in imeti občino je odgovornost. Ne morete imeti v enem trenutku občine, potem pa pričakovati, da bo vse težave rešila država.

V odboru za okolje državnega zbora sedi veliko poslancev-županov, ki ne vedo kaj prida o okoljskih problemih, pač pa jih zelo zanima usklajevanje občinskih prostorskih načrtov z državnimi prostorskimi načrti. Na sejah, kjer bi v razvitih evropskih državah razpravljali o podnebnih spremembah, pitni vodi, izpustih toplogrednih plinov in podobnem, se ti ljudje pritožujejo, ker ne morejo zgraditi novega trgovskega centra. Bi lahko rekli, da predstavljajo nekakšnega "okoljskega trojanskega konja"?

Včasih lahko pride do konflikta interesov. Zakon županom dovoljuje...

... dajte no, to so poslanci vladnih strank, ki so pristale na okoljske koalicijske zaveze, v odboru pa uresničujejo svoje interese, ki se tepejo s tistim, za kar se zavzemajo njihove poslanske skupine. Nagajajo vam, gospod minister...

… in legitimno in legalno branijo svoje koristi ter poskušajo ustreči volilcem. Res je, da je tu na mestu vprašanje, ali še lahko govorimo o politični higieni. Saj vidite, kako klavrno propadejo v državnem zboru poskusi, da bi funkcijo župana in poslanca razdružili. V tem trenutku je njihovo početje zakonito.

Odgovornost države za posledice poplav torej zanikate?

Čakajte, to je posploševanje. Za ministrstvo je zelo velik uspeh, da je agencija za okolje pripravila točno vremensko napoved. Žal mi je, da se je uresničila. Veliko raje bi videl, da se ne bi. S 30 milijoni evrov evropskega denarja bomo mrežo merilnih postaj s projektom Bober še razširili in napovedi bodo lahko še bolj točne.

Država ni kriva za podnebne spremembe...

... oprostite, ampak ste prvi okoljski minister, ki je ubral novo podnebno paradigmo. Ko je bilo na dnevnem redu vprašanje, ali bo država sprejemala ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam, so vaši predhodniki v podtonu dajali vedeti, da še ne vemo, v kolikšni meri se dogajajo. Zdaj - ta teden - torej podnebne spremembe so?

Sem profesor in znanstvenik in vodim del projekta, ki se ukvarja z vplivom podnebnih sprememb na kulturno dediščino. Podnebne spremembe so dejstvo, ne vemo pa še, koliko so podnebne spremembe del naravnih ciklov, koliko pa k temu prispeva človek.

So območja, ki bodo s podnebnimi spremembami pridobila, in območja, ki bodo izgubila. Za Slovenijo kaže, da bo v totalni letni bilanci padavin in suš predvsem nevarnost velikih koncentracij enih in drugih. Veliko več vode bo v enem obdobju in veliko manj v drugem. Država, občine in sleherniki se bomo morali s tem naučiti živeti.

Ne moremo računati samo na civilno zaščito in prostovoljce. Poudariti moram, da so slovenski pripadniki civilne zaščite in prostovoljni gasilci zelo izurjeni in so prispevali največ, kar so lahko, in to predvsem zaradi svojega visokega etičnega kodeksa. Zelo me je razveselilo, ko sem videl, da smo Slovenci še lahko takšni.

Če kot strokovnjak trdite, da se dogajajo podnebne spremembe, vas politik ne bo ubogal, saj mu povzročate težave. Kar se je zgodilo, je dobra šola in pokazatelj, da se bo velik del napovedi uresničil. Nanje se moramo torej pripraviti.

O tem sem govoril na seji vlade in razmišljam, da bomo naše ministrstvo organizirali na tak način, da bo mogoče nekega dne nastala tudi direkcija za vode. Mogoče bo imela prej omenjeno javno podjetje za urejanje rek in vodotokov. Takšno podjetje bi moralo biti sposobno sanirati tudi posledice potresa. Ko sem postal minister, sem ministrstvo organiziral izrazito tehnično in ga poskušam voditi na realnih in fizikalnih osnovah.

Potem ne boste več dovolili, da ljudje gradijo na poplavno ogroženih območjih?

Lahko obljubim, da bomo znotraj obstoječe zakonodaje in tiste, ki jo bomo z izkušnjami spreminjali, poskrbeli za to, da bo tega čim manj.

Odkar sem minister, se zavedam, kaj pomeni voda. Kubični meter vode tehta eno tono. Predstavljajte si, kaj pomeni, ko se sto ali pa tisoč kubičnih metrov vode vali po hribu navzdol. Ves čas se borim, da bi vodni sklad dobil več denarja. Spreminjamo zakon o vodah. V pol leta ne morem veliko pokazati, lahko pa vprašam županje in župane, kaj so glede tega storili v zadnjih štirih ali osmih letih. Naj mi povedo, kaj so storili, in bomo soočili rezultate.

No, predočite enega.

Pred tremi meseci me je predsednik vlade Borut Pahor pooblastil za izdelavo strategije o gradbeništvu, ki smo jo dokončali v dveh mesecih in osnutek izročili ministrici za gospodarstvo. Ustanovljena je bila delovna skupina in strategija bo kmalu sprejeta. Napisana je tako, da bo verjetno pomagala pri tem, da se takšne naravne nesreče ne bodo več dogajale v takem obsegu.

Veliko omenjate gradbeništvo. Ustvaril se je vtis, da nimate prave senzibilnosti za okolje, onesnaženje in podobne tematike.

To je najbrž zato, ker nekateri gradbeništvo poenostavljajo. Ekologija, vodarstvo in druge kompleksne panoge so vse povezane z gradbeništvom. S takšno širino se lahko znajdem.

Že, ampak potem pa ne razumem, kako se vam je lahko zgodila zgodba sončnih elektrarn in dovoljenj zanje.

Ni se mi zgodila. Gospodje, ki imajo ekonomske interese, najdejo pot tudi do javnega mnenja. Jaz moram spoštovati delo gospoda Merca, on pa mora spoštovati zakonodajo. Ne morem interesom kapitala podarjati odpustkov na račun zakonodaje. Ministrstvo za gospodarstvo je izdalo knjižico, v kateri piše, kako je treba graditi sončne elektrarne, in tako smo ravnali. Jaz in moje ministrstvo smo popolnoma napačna tarča v tem primeru. Izvajali smo zakon, nekdo pa je hotel iti po bližnjici.

Kar nekaj ljudi v tej državi ima možnost ubiranja bližnjic in te velikokrat vodijo ravno preko ministrstev...

To so bile nevarne bližnjice. Predstavljajte si, da ste lastnik petnajst let stare industrijske hale, na katero namestite sončno elektrarno. Hala je bila zgrajena s protipotresnimi predpisi, ki so veljali pred petnajstimi leti, vmes pa so se zaradi novih spoznanj spremenili.

Če na zgradbo postavite novo konstrukcijo, ogrozite spodnjo zgradbo in hkrati še investicijo. Po novih predpisih morate preveriti, kaj bo nadgradnja pomenila za stavbo. Če bi se zaradi potresa kaj podrlo, bi sledilo vprašanje: "Ministrstvo, zakaj ste pa to dovolili?". Danes isti ljudje govorijo: "Ministrstvo, zakaj pa tega ne dovolite?"

Takšne so pač moje izkušnje. Od leta 1974 sem profesor in ukvarjam se z naravnimi katastrofami, ki sem jih videl kar nekaj. Dokler sem na tem mestu kot strokovnjak, ne bom dovolil bližnjic, ki lahko ogrozijo javni interes. Tudi investitorja moram ščititi pred njim samim. To je moja naloga.

Služba, ki jo opravljam, je naporna, delovnik traja več kot dvanajst ur, plačan pa sem slabše kot prej.

Torej ne uživate?

Vse skupaj je zelo zanimivo. Vlagam v zanimivo delo, vsekakor pa mi ni treba biti za vsako ceno minister.

Potemtakem pa najbolje, da sem neposreden. Krožijo govorice, da naj bi vas premier Pahor zamenjal…

Kar se tiče vlade, moram reči, da delujemo usklajeno in da se s kolegi dobro razumem. Vem, odkod izvirajo te govorice. Gre za to, da je ministrstvo za okolje in prostor zelo kompleksno in pri določenih odločitvah potrebujem nasvet predsednika vlade. Lahko se pogovarjava v njegovi pisarni, pa nama zmanjka kakšen pomemben podatek.

V takem primeru je dobro, da pride na ministrstvo, kjer se sestanem z njim skupaj z vodji oddelkov na ministrstvu in se lahko bolje pogovorimo o stvareh. V medijih njegov obisk dojemajo kot napoved zamenjave, v resnici pa poteka notranja reorganizacija ministrstva, pri kateri kot šef vlade lahko pove svoje mnenje. Nimam občutka, da me želi zamenjati. Tudi nima razloga.

Ima morda kakšne razloge, da vas obdrži?

Zgodba v zvezi s plinskim terminalom v Žavljah se odvija zelo optimistično. Do konca meseca bomo oddali potrebne materiale za pripravo tožbe. Tudi glede širšega načrtovanja dejavnosti v Tržaškem zalivu smo pripravili materiale, ki jih bo vlada obravnavala 30. septembra. Moja ocena je, da bodo naši napori prispevali k razumnemu razvoju zgodbe. Tudi na italijanski strani so določeni krogi, na katere naše odločno ravnanje zelo vpliva.