Razstava, ki je v Galeriji Kresija na ogled do 1. oktobra, je del obširnejšega programa konvencije Blind Date, v okviru katere se je minuli konec tedna odvil prvi sejem umetniških knjig v Sloveniji. Kustos razstave in idejni vodja projekta Tadej Pogačar se veseli predvsem tega, da jim je že na prvem sejmu uspelo predstaviti mednarodno in tudi nekoliko slabše organizirano produkcijo umetniških knjig v vzhodni Evropi. Sejem, kakršne poznajo v Evropi že več let, predvsem v Berlinu in Parizu, naj bi tudi v Ljubljani domoval vsako leto, saj je to edini način, kako je mogoče ljudi navdušiti za nakupovanje, zbiranje ali zgolj prepoznavanje čarov knjig, kot so na primer "slavni" Opus nič Francija Zagoričnika, knjiga, natisnjena na lesene plošče, ali "priročnik umetnika" Variacije na masturbacije.

Vemo, kje iščemo romane, kje poezijo, kje študijsko čtivo in kje umetniške monografije. Pod katero UDK uporabnik knjižnice najde knjige umetnika?

Iskanje knjige umetnika v knjižničnih katalogih zna biti naporno opravilo. Pred razstavo v Galeriji Kresija smo iskali edicije skupine OHO v NUK in nam jih skozi nekaj osnovnih gesel ni uspelo najti. Marko Pogačnik, eden od ustanovnih članov OHO, mi je zagotovil, da so svoje edicije redno prinašali v NUK, saj so želeli, da se ohranijo.

Pojasnimo enkrat za vselej: kaj je knjiga umetnika, kaj ni knjiga umetnika oziroma zakaj niso kar vse knjige tudi knjige umetnika?

To je knjiga, ki jo zasnuje vizualni umetnik. Nastopi lahko v obliki knjige, skulpture, zvitka, lista papirja, tudi v obliki digitalnih nosilcev. Vsi materiali so dovoljeni. Pristopi k zgodovini knjige umetnika so različni. Po širši definiciji knjigo umetnika najdemo že v prejšnjih stoletjih, med pisatelji, kasneje tudi s pojavom eksperimentalne in vizualne poezije. Zgodovinske avantgarde, futuristi, dadaisti, konstruktivisti, so delale knjige umetnika, a te so bile bolj vezane na siceršnje ustvarjanje in največkrat niso nastopale kot avtonomen medij. Zgodovinska linija, ki ji sledim tudi sam, pa raziskuje knjigo umetnika, ki se rodi predvsem po 2. svetovni vojni. Začetnika tako imenovane moderne knjige umetnika sta Edward Ruscha v ZDA in Dieter Roth v Nemčiji, v Sloveniji pa skupina OHO. Že v 70. letih se nato pojavijo študijske smeri, posvečene knjigi umetnika v ZDA, in nastanek specializiranih zbirk.

Zakaj ni knjiga umetnika tudi oblikovalsko zgledno zasnovana zbirka poezije ali fotografska monografija?

Knjiga umetnika prekinja formo linearnosti, ki jo knjiga sicer ponuja, in uvaja večmedijskost, kombinira sliko, besedo, tudi zvok, različne materiale. Na razstavo so uvrščeni tudi primeri knjig, ki so jih naredili oblikovalci, a knjiga umetnika ni zgolj dizajnerski izdelek. Pri knjigah, ki smo jih uvrstili na razstavo, oblikovalci uporabijo podobne prijeme kot ustvarjalci umetniških knjig.

V fotografski monografiji se na primer predstavlja neka umetniška produkcija, neki umetniški opus. Da bi obveljala za umetniško knjigo, bi lahko avtor uporabil popolnoma iste fotografije kot v monografiji, a uporabiti bi jih moral na drugačen, kreativen način, torej kot novo vizualno delo.

Zakaj knjigo umetnika v Sloveniji predstavljate prav v obdobju 1966-2010?

To je časovni okvir, v katerem se je knjiga umetnika v Sloveniji pojavljala. V zadnjih 40 letih je dobila številne oblike. Od prvih eksperimentov ohojevcev, ki so že bili intermedijski, do projektov v poznih 60. in 70. letih, ko je na primer Franci Zagoričnik vabil različne mednarodne avtorje, da so prispevali svoja dela, in jih potem kompiliral. V poznih 70. letih so avtorji, kot sta recimo Dušan Pirih Hup in Iztok Osojnik, vnašali v umetniško knjigo literarni žanr ali strip. Osemdeseta zaznamuje močnejši val fanzinov, ki nastajajo v okolju Škuca, novih družbenih gibanj in punka, 90. leta so zanimiva zaradi hibridnih publikacij, ki mešajo revijalni tisk, kataloge in umetniški pristop. V zadnjih desetih letih se je produkcija spet intenzivirala, verjetno ne nazadnje tudi po naši krivdi (torej zavoda P.A.R.A.S.I.T.E., op. p.), saj smo leta 2004 začeli redne vsakoletne javne razpise za knjigo umetnika in razstave knjig umetnika.

Kakšen je profil ljudi, ki na trgu iščejo in kupujejo knjige umetnikov?

Opažam, da so zelo priljubljene med mladimi, ki jih izdelujejo tudi sami - postale so nekakšen popularen trend, kot sem opazil tudi ob obisku sejma v New Yorku. Veliko kupujejo tisti, ki jih delajo sami. Prepoznaven pa je tudi profil zbiralcev, ki imajo jasen fokus in okus, ki iščejo in kupujejo le določene stvari. To je lahko aktualna produkcija ali pa arhivske izdaje. Ljubljanskega sejma se je udeležil zbiralec iz Nemčije, ki ima v svojem arhivu več kot 7000 naslovov.

Kaj pravzaprav vpliva na vrednost neke knjige umetnika? Cena, naklada, obstajajo na trgu zelo iskane izdaje ali "zvezdniški" avtorji?

Če se tiskajo v večjih nakladah (nekaj sto do tisoč), se cene gibljejo med tri in 20 evri. Pomembno je, da je cena nizka, saj je ideja dostopnosti in demokratičnosti ena osnovnih idej knjige umetnika. Če je cena bistveno višja, se bo knjiga umetnika sicer na že tako majhnem trgu težko prodajala. Temu sledimo tudi sami v galeriji Kapsula, ki je edina specializirana knjigarna knjige umetnika v Sloveniji.

Če pa je knjiga umetnika tiskana v nizki in omejeni nakladi, lahko postane zbirateljska rariteta. Takrat lahko z leti doseže ceno tudi več tisoč evrov. V šestdesetih so se člani skupine OHO z mestnimi oblastmi dogovorili, da lahko svoje edicije sami prodajajo na stojnicah pri Kazini. Prodajati umetnost na ulici je bilo v času socializma precej nenavadno in radikalno.

Katera je najdražja knjiga umetnika tam zunaj?

Edward Ruscha je svojo prvo edicijo knjig umetnika v šestdesetih letih natisnil v 100 izvodih, ki jih je podpisal in prodajal po pet dolarjev. Danes pa je izvod vreden okoli 25.000 dolarjev. Sam sem na sejmih naletel na kasnejše ponatise, ki so dostopni za 400, 500 evrov.