Ko se je na začetku 90. let prejšnjega stoletja skupina zanesenjakov odločila izdati fanzin, v katerem so želeli objavljati različne prispevke s področja glasbe in vizualne umetnosti, si najbrž nihče ni mislil, da bo iz tega zrasla revija Stripburger, ki prav v teh dneh praznuje polnoletnost.

Prvi koraki od fanzina do revije niso bili lahki, saj so se ljudje, ki so pripravili prvo številko, kmalu naveličali urednikovanja in tako je bilo treba najti novo ekipo. Po besedah Katerine Mirović, ki je članica uredništva že od samega začetka, se jim je takrat pridružil Boris Bačič, ki je postal glavni urednik publikacije, in prav na njegovo pobudo je iz fanzina nastala stripovska revija. "Naš namen je bil združiti avtorje s področja bivše Jugoslavije in striparje iz drugih delov Evrope in ZDA ter tako ustvariti revijo, kakršne takrat ni bilo in kakršno smo si tudi sami želeli prebirati."

Sčasoma se je publikacija profilirala v revijo, namenjeno avtorskemu stripu, in tako je Stripburger v nekaj prvih letih obstoja dobil svojo dokončno in prepoznavno usmeritev. Kot je povedal Jakob Klemenčič, dolgoletni član uredništva, se je na začetku zdel vsak izid nove številke kot prelomen dogodek, kasneje pa so bili pomembnejši dogodki povezani predvsem s tematskimi številkami: "Od teh bi omenil zlasti prvi Stripburek, torej antologijo vzhodnoevropskega stripa v angleščini, ki je bila prva naša publikacija, ki je prišla v roke dovolj velikemu številu bralstva v tujini."

Promocija stripa pri nas

Med pomembne mejnike v razvoju revije zagotovo sodi tudi ustanovitev zbirk Republika Strip in Ambasada Strip; prva je namenjena izdajam albumov slovenskih avtorjev, druga pa prevodom svetovnih klasikov. Zbirki sta slovenskemu bralstvu končno prinesli kontinuirano preskrbo z avtorskim stripom knjižne dolžine, kakršen je drugje po svetu že dolgo poglavitna oblika stripovske ponudbe. Ob tem pa tudi sama revija Stripburger vseskozi ponuja zanimiv in raznovrsten izbor zvenečih imen avtorskega stripa. Poleg avtorjev, ki jih poznajo celo tisti, ki stripov ne prebirajo prav pogosto na primer Art Spiegelman, Peter Kuper, José Munoz, Lorenzo Mattotti, Joe Sacco in Edmond Baudoin so v Stripburgerju objavljali tudi številni drugi; po Klemenčičevem mnenju je treba na tem mestu vsekakor omeniti danes mednarodno uveljavljene avtorje, kot so Marcel Ruijters, Matthias Lehmann in Wostok, ki so svoje zgodnejše stripe objavili prav v Stripburgerju, s pogostim objavljanjem pa so postali tudi del identitete revije.

Stripburger vsako leto izda okoli deset novih naslovov, ob založniški dejavnosti pa se uredništvo vseskozi posveča tudi promociji stripa in stripovske kulture v Sloveniji. S tem namenom prireja okrogle mize, delavnice in vsakoletni natečaj Živel strip!, s katerim spodbuja k stripovski ustvarjalnosti tudi najmlajše. Da ima revija precejšen vpliv na mlade striparje pri nas, se strinja tudi David Krančan, ki spada v mlajšo generacijo soustvarjalcev revije. "Stripburger je odločilno vplival na moje stripovsko ustvarjanje. Stripburgerjeve stripovske izdaje, Stripburgerjeva knjižnica in stripovske delavnice so bile pravzaprav moja šola stripa. Okoli Stripburgerjeve knjižnice sem se začel klatiti že kmalu po vpisu na gimnazijo in bil sem osupel nad stripi, ki sem jih tam prebiral. Moje dojemanje stripa se je takrat v trenutku razširilo. S sodelovanjem z revijo pa sem dobil tudi možnost učenja neposredno od avtorjev, ki so bili povezani s Stripburgerjem."

Občasne kritike "intelektualizma"

Kljub temu, da je Stripburger od druge polovice 90. let dalje glavni nosilec dogajanja na domači stripovski sceni, pa je še vedno bolj kot doma priznan v tujini, kar dokazuje tudi nagrada Alph-Art, ki jo je revija leta 2001 dobila na mednarodnem stripovskem festivalu Angouleme, enem od pomembnejših tovrstnih festivalov v Evropi. Doma se pač vedno najdejo tisti, ki jim je lažje kritizirati vsepovprek, kot pa dobre stvari podpirati. Kritike, ki se oglasijo vsake toliko časa, najbolj moti dejstvo, da Stripburger promovira zgolj določen tip stripa, namreč avtorski strip, ki je po njihovem mnenju preveč intelektualističen. Krančan na tovrstne kritike odgovarja: "Naš pristop k stripu je specifičen, stripi, ki jih objavljamo, pa morda niso prebavljivi za množičen okus, ki mu je bliže komercialni strip."

K temu Katerina Mirović dodaja, da kritiki očitno radi spregledajo dejstvo, da je značilnost revije Stripburger prav ta, da se posvečajo avtorskemu stripu. "V Stripburgerju izdajamo sodobne, aktualne avtorske stripe, se pravi stripe, ki nastajajo zdaj. Nas ne zanima izdajanje stripov, ki so nastali v Franciji pred desetletji, ampak iščemo vedno nove zanimive avtorje. Ob tem pa smo že večkrat izjavili, da pozdravljamo vsako novo revijo, ki se posveča žanrskemu ali komercialnemu stripu, se pravi stripu, ki ga bralci ne najdejo v naši reviji, saj je to lahko samo pozitivna pridobitev za slovenske bralce."

Živo mednarodno sodelovanje

Prav Stripburgerjeva profiliranost in posledična izbira stripov s poudarjenim avtorskim pečatom ter zahtevnejšo likovno govorico sta tisto, kar daje reviji prepoznavnost in odmevnost na mednarodnem področju. Že s tematsko izdajo Stripburek je Stripburgerjevo uredništvo začelo prakso mednarodnih potujočih razstav, iz tega pa so se razvili tudi večji mednarodni projekti. Med temi velja omeniti predvsem večmedijski projekt Pozdravi iz Striponije oziroma Greetings from Cartoonia in projekt Honey Talks, ki sta vključevala avtorje, stripovske kolektive in združenja iz različnih držav. Potujoče razstave, ki so bile del omenjenih projektov, so do danes gostovale v več kot petnajstih državah. S tovrstnimi projekti Stripburger presega koncept nacionalnih predstavitev v tujini, ki je po mnenju Katerine Mirović zastarel: "Koncept mednarodne zasedbe je zanimiv za širši krog bralcev in ljubiteljev stripa, obenem pa tovrstni projekti spodbujajo neformalne mreže koproducentov iz različnih držav. Na ta načini poskušamo utrditi vezi in poti tudi za različna mednarodna sodelovanja v prihodnosti."

Očitno je torej, da se za Stripburgerjevo prihodnost ni bati, na vprašanje z začetka tega teksta pa je še naprej možnih več odgovorov. Za dinamiko izdajanja je po Klemenčičevem mnenju pomembno to, da je uredništvo sestavljeno iz ljudi, ki znajo kljub razlikam v okusu najti dovolj produktiven modus vivendi. S tem se strinja tudi Katerina Mirović, ki dodaja, "da gre dolgoživost revije pripisati tudi ali pa predvsem trdoživosti uredništva".