"Vedno sem si želel in že od otroštva sanjal, da bom zmagal Giro, Tour ali Vuelto. Sedaj lahko rečem, da sem del elite, ki ji je to uspelo," je vrelo veselje iz temperamentnega Sicilijanca sredi Madrida. "Squalo dello Stretto", kot ga kličejo navijači, je za svoja leta že zelo zgodaj potrdil izreden potencial velikega etapnega kolesarja. Pri Nibaliju ni naključij. Že v šolskem obdobju je zapustil domačo Sicilijo in se preselil v kolesarsko Toskano. Sedaj so se le potrdile napovedi strokovnjakov, da bo zmagoval na največjih etapnih dirkah.

Je prvi Italijan, ki je zmagal v Španiji po dvajsetih letih, s čimer je prekinil tudi dolgoletni niz špansko-rusko govorečih zmagovalcev. Zmagal je s prefinjeno vožnjo, občutkom za taktiko, borbenostjo, zrelostjo in predvsem zaradi kvalitete vsestranskega kolesarja. V treh tednih ni zmagal nobene etape, a se je na vseh boril do konca. "Težko je bilo zmagati. Boril sem se in tako gradil zmago iz dneva v dan. Bil sem pazljiv, držal dobro pozicijo v dolgi karavani in lovil nagradne sekunde. Zadnjih nekaj dni je bilo najtežjih, saj so vsi dirkali proti meni. Ko sem stopil na zmagovalni oder v Madridu, je bil to najlepši trenutek na športni poti. Bilo je veliko emocij in prespati bom moral nekaj dni, da bom dojel, da je rdeča majica moja," je razpredal Nibali.

Na Vuelti, najtežji v zadnjih letih, kot jo je na podlagi izkušenj starejših kolegov opisal leto dni mlajši Grega Bole, je bilo nekaj ključnih trenutkov. Padec in odstop Baska Igorja Antona (Euskatel) v 14. etapi, po kateri je Nibali že oblekel rdečo majico. Slaba vožnja na čas na videz najmočnejšega tekmeca v gorah Jaquima Rodrigueza (Katjuša). V zagotovo najtežji, predzadnji sobotni etapi na Bola del Mundo (2270 metrov) s trikilometrskim betonskim zidom na koncu, je v slogu najbolj izkušenih mačkov odbil napad Ezequiela Mosquera. Kolesarji male ekipe Xacobeo Galicia so Nibalija lahko preučili na slovenskem Touru. Prav s Krvavca so lahko predvideli, da Nibalija v dežju in megli, na sicer sončni in vroči Vuelti, ne bodo stresli iz prestižne rdeče, nove barve španske Vuelte.

Nibali ni pokleknil niti taktično. Čeprav je v žaru boja to izredno težko, je na Globus, kot se imenuje Bola del Mundo, za Mosquero vozil v svojem ritmu. Ni ga pogubilo niti takrat, ko je razlika začela nevarno naraščati. Proti vrhu je le pritisnil in Špancu vzel upanje na veliko zmago. Triintridesetletni Mosquera se je skoraj na smrt sprl celo s športnim direktorjem Alvarom Pinom, ki ga je hotel s provokacijami pripraviti do trpljenja v klance, ki ga Nibali ne bi vzdržal. Le tu je bil Sicilijanec v dresu Liquigasa očitno ranljiv. Slovak Peter Velits, tretji v Madridu, je še eden iz novega vala z Nibalijem, kamor sodijo tudi Slovenci Brajkovič, Špilak in Bole.

Nibali je bil zagotovo najbolj zaslužen že za zmago Ivana Bassa na italijanskem Giru. Ni bil samo nesebičen pomočnik, zaradi česar ga je v Avstralijo povabil tudi selektor Paolo Bettini, na Giru je bil celo tretji skupno. Še več - mesto v ekipi Liquigas je dobil šele namesto Franca Pellizottija, ki mu je Mednarodna kolesarska zveza UCI prižgala rdečo luč nekaj dni pred startom. Zaradi tega se je moral odpovedati francoskemu Touru, kjer je bil že lani sedmi. Na Vuelto je zato odšel, ne da bi prej spoznal meter ceste. Logično, da s takim razmerjem pristopa in izkupička ambicije Morskega psa rastejo. Zaradi rekordnih časov vzpona na Vršič iz Trente (28:20, 2007) in Krvavec (34:37, 2010) si je Nibali v Sloveniji že sam postavil spominsko ploščo. Le vprašanje časa je, kdaj bo tako tudi na Touru.

"Razvijati se želim postopoma in stalno. Sem ambiciozen in se zavedam sposobnosti. Hočem zmagovati. Ne vem, ali bom kdaj premagal Contadorja in Schlecka tudi na Touru, vendar zagotovo bom to poskusil," je sklenil Nibali.