Čeprav je takrat že globoko zakorakal v profesionalni svet in čeprav je imel na ramenih zvrhan koš odgovornosti, se je zdelo, da mu za to ni mar. Z deškim izrazom na obrazu in z lahkotnimi potezami je nizal mojstrovino za mojstrovino, ljudstvo pa potiskal proti pijanosti od kolektivne radosti. Zdelo se je, da se še vedno igra na zelenici, ki mu je v otroških letih služila namesto peskovnika, avtomobilčkov, legokock... Dogajalo se je tam, kjer je preživljal brezskrbna leta in užil privilegij, da je lahko od blizu občudoval zvezdnike jugoslovanske lige. Spomin na igrivega Mileta, najmlajšega v zasedbi prekaljenih borcev, v času prve slovenske nogometne zlate generacije bo ostal vedno izrazit. Tudi po dolgih letih, ko je živel v Beogradu, Londonu, Lillu, Savdski Arabiji ter na Dunaju, ni niti za odtenek zbledel. Zdaj, ko je končal nogometno kariero, so spomini oživeli.

"Oba starša sta delala na Olimpiji. Oče je bil ekonom, zato je moral biti dvanajst ur na stadionu. V tem času se je na igrišču izmenjalo pet ekip. Vse sem nadvse zvedavo opazoval. Nogometaši in ekonomi drugih ekip so mi prinašali drese. Na stadionu sem počel vse - treniral, jedel, bil ob očetu. Stadion je bil moje življenje," je Mile Ačimovič obujal spomine včeraj dopoldne, dan po tem, ko je pretovoril opremo iz stanovanja v avstrijski prestolnici v slovensko in se dokončno vrnil v Ljubljano, ki mu je tako pri srcu. Odločil se je v trenutku, ko je uvidel, da mu koleno ne dovoli več igranja nogometa na najvišji ravni. Pravi, da odločitve za slovo niti ni sprejel sam: "Koleno mi še vedno nagaja. Ko sem danes zjutraj vstal, sem še vedno šepal. Ko se zasedim, me boli. Bolečine mi ne dovolijo, da bi razmišljal, ali sem se pravilno odločil. V bistvu se nisem odločil jaz, ampak koleno. Veliko časa sem preživel v bolnici. Poznal sem vse ljudi, ki so delali tam. Toliko časa sem bil tam, da je marsikdo verjetno mislil, da sem tudi jaz eden od zaposlenih. Povsem normalno je postalo, da sem zjutraj vzel dve tableti proti bolečinam, eno po kosilu in šel ob treh na trening, kjer sem imel težave, saj sem v zadnjem mesecu precej zaostajal za soigralci. Tako sem že nekaj časa slutil, da bom moral najbrž končati kariero."

Sedaj ga čaka privajanje na življenje brez nogometne žoge. A ne povsem, tega si ne more predstavljati. Morda čez čas spet zaigra za Olimpijo... "Težko bom kdaj rekel, da nikoli več ne bom igral nogometa. Če ne drugače, ga bom igral s prijatelji. 99,9 odstotka možnosti je, da na profesionalni ravni ne bom več igral. Toda ko bosta rama in koleno povsem zdrava in ko mi bodo iz gležnja vzeli vijake, je možen obrat. Za sanacijo vseh poškodb potrebujem okoli leta in pol. Takrat bom star 35 let. Če bom dobro fizično pripravljen, bi mogoče lahko še pol leta ali leto igral nogomet. Ampak bi si moral tega zelo želeti." Ali bo na kakšen drug način dejaven v nogometu, še ne ve. Se pa lahko zgodi, da bo pogrešal napetost, ki jo s seboj prinaša najbolj priljubljen šport na svetu. "Vajen sem, da ves teden čakam na konec tedna, ko nogometaši spustimo ventile. Če povem po pravici, se bojim, kje bom spuščal te ventile. Bojim se, da se bo napetost še vedno nabirala v meni, konca tedna pa ne bo več... Verjetno bom nekaj potreboval," je pojasnil.

Vrhunce ni doživljal le v reprezentanci, a so bili ti najbolj sladki, pa čeprav je v dresu Lilla zadetek dosegel tudi v ligi prvakov proti slavnemu Manchester Unitedu. "Najljubši mi je bil reprezentančni dres. Vse, povezano z reprezentanco, mi je je seglo do srca. Ko sem po tekmi prebral kritiko o svoji igri, me je veliko bolj prizadelo kot v Angliji ali Franciji, saj doma časopise berejo tudi moji prijatelji, družina, medtem ko v tujini nisem vsega razumel. V tujini so mi metali naprej denar, pogodbo in podobno, v reprezentanci pa sem igral za svoj narod in svojo dušo." Bil je zlata menjava. Selektor Srečko Katanec je dejal, da z Zahovičem skupaj ne moreta igrati, prevladalo je tudi mnenje, da v visokem ritmu tekme ne more odigrati v celoti. "Zlatko je igral tako dobro, da ni bilo časa za razmišljanje, da bom jaz začel tekmo. Katanec je tolikokrat ponovil, da ne moreva igrati skupaj, da sem to sprejel in s tem živel. Sicer sem pljuča za Crveno zvezdo imel, verjetno pa jih nisem imel za višjo raven, na kateri je bila reprezentanca. O tem se je veliko pisalo, ampak se je dobro razpletlo."

Slabše mu je šlo, ko je bil član Tottenhama. Tja je po štirih letih v Crveni zvezdi prestopil za deset milijonov mark. Če bi imel to moč, bi Beograd zapustil prej. "Moral bi oditi po dveh letih, ko sem že imel dobre ponudbe. Dragan Đajić je imel visoko mišljenje o meni, ni želel spustiti cene. Najbolj mi je bilo žal, ker me ni spustil v Olympiacos. Vse sem imel na mizi, ampak je hotel deset milijonov mark. Nato je odlično ponudbo dal tudi Real Sociedad, a je Đajić rekel, da so to vse majhni klubi. Hotel je, da Crvena zvezda igralce prodaja le v velikane, kot sta Real in Barcelona. Če greš iz jugoslovanske lige v elitno angleško, je enako kot bi šel iz osnovne pole na fakulteto, zato je bilo jasno, zakaj mi ni šlo. Ko danes gledam Luko Modrića, me boli srce. V prvi sezoni je za Tottenham igral podobno slabo kot jaz, a je dobil še eno priložnost, medtem ko je jaz nisem."

Lepše obdobje je preživljal v Lillu, čeprav bi lahko njegov odnos s trenerjem Claudom Puelom označili za hladen. Takrat je bil v najboljših letih, bil je tudi prva violina reprezentance, ki pa pod vodstvom Branka Oblaka ni bila najbolj uspešna (Ačimovič je labodji spev doživel s tremi goli proti Moldaviji v kvalifikacijah za SP 2006). "Problem je nastal, ker sem proti Belorusiji igral s pomočjo injekcije. V petek, dan pred prijateljsko tekmo z Nemčijo, sem si zvil gleženj. Pri Lillu so mi naredili uslugo, ko so mi dovolili, da sem lahko v Sloveniji ostal do srede, ko smo igrali z Belorusijo. Mislili so, da ne bom igral. Jaz pa sem se v torek odločil, da bom nastopil. Dobil sem dve injekciji v gleženj in bil na igrišču 90 minut. Nisem jih niti poklical. Ni mi težko priznati, storil sem napako. Ko sem se vrnil v Lille, sta me čakala trener in predsednik, ki sem ga pred tem videl le dvakrat. Najprej sta pogledala gleženj, ki je bil močno otečen. Predsednik me je potrepljal po stegnu in dejal: "Ne plačujejo te oni, ampak jaz." Trener mi niti ni dal roke in sta šla. Mislili so, da ne spoštujem kluba. Pred tem sem dvakrat zavrnil igranje na levi strani. Puel je rekel, da tega ne smem govoriti pred vso ekipo in tako naprej. Pri njem sem delal napake, a sem tudi odlično igral," je pripovedoval Mile Ačimovič, medtem ko mu anekdot v rokavu še ni zmanjkalo. A za razpravo o njih bo imel dovolj časa v prihodnje, navijači pa za spomin na mojstra, ki je z otroško nedolžnostjo ubijal upanje tekmecev. In takšen je odšel med legende.