Pri Terryju Jonesu - enem izmed "mastermindov" kultne nanizanke Monty Python - je bilo drugače. Kot bi pred nami sedela Brianova mati, ki samo čaka, da izreče legendarne besede: "On ni mesija, temveč zelo poreden fant." V bistvu je bilo zelo težko ostati zbran, saj je Terry z vsemi žavbami namazan, predvsem pa nima nobenih zadržkov in vedno pove, kar misli, pa naj sedi pred njim trop radovednih novinarjev ali sam angleški premier.

O Montyju Pythonu vemo skoraj vse in nič hkrati. Komaj kaj pa je znanega o tem, kaj se je dogajalo pred usodnim 5. oktobrom 1969, ko je bil Leteči cirkus prvič predvajan na BBC.

V prvi polovici šestdesetih let je prišlo do velikih premikov v razumevanju in dojemanju humorja. Pojavila se je neka nova sproščenost, rušili so se tabuji na najvišjih ravneh. Kar naenkrat se je bilo mogoče norčevati iz dotlej nedotakljivih politikov. Prej tega nisi mogel. Novinci smo tu našli svoj manevrski prostor in ga poskušali kar najbolje izkoristiti. Če danes pogledam nazaj, so tu prvi zametki Montyja Pythona, čeprav je bilo do ideje, kaj šele njene realizacije, še zelo daleč. Beyond the Fringe je bila gledališka satira, ki je dokazala, da je mogoče prav vse. Peter Cook, Jonathan Miller, Dudley Moore in Alan Bennet so zaorali ledino… Naravnost oboževal sem te fante. Ko je na BBC prišel David Frost, se je ozračje še dodatno naelektrilo.

Preden je na najina vrata potrkal nori ameriški poba Terry Gilliam, sva z Michaelom Palinom soustvarjala otroško televizijsko oddajo Do Not Adjust Your Set. Rekel je, da bi lahko naredil nekaj animacij. Trdil je, da zna, čeprav ni tega še nikoli počel. Kmalu zatem se je pojavil še John Cleese z željo, da bi delal z nama… no, ne vem, če je hotel delati z mano, vsekakor pa je hotel delati z Michaelom Palinom. Strinjala sva se, rekrutirala še Erica Idla in tako smo montyphytonovci prišli skupaj. Osnovna ideja je bila, da bi naredili nekaj trapastega, nekaj, česar še ni bilo na televiziji. Hoteli smo se kar najbolj oddaljiti od že videnega - ne bom rekel, da povprečnega humorja - oziroma pričakovanega in gledalca presenetiti z nečim drugačnim. To - "in sedaj nekaj popolnoma drugačnega" - je bila ideja, ki sva jo z Michaelom raziskovala že v predpythonovskem času. Po pravici povedano nama še danes ni povsem jasno, kako je zadeva uspela.

Mogoče je res težko razložiti, zakaj. Pa vseeno so morale biti neke reakcije znotraj hiše in širše, saj nobena resna hiša ne bi uvrstila serije v program brez predhodnih priprav, raziskovanja terena…

Sprva so nas sprejeli zelo zadržano, a vseeno preveč korektno, da bi lahko rekel, kakšno je razpoloženje. Vedno je najhuje to, da te nekdo gentlemansko odslovi, potem pa neusmiljeno rovari za tvojim hrbtom. Lepše je, da ti v obraz pove, pojdi se solit. Tako vsaj veš, pri čem si. Nikakor nisem mogel razbrati razpoloženja v hiši po predvajanju pilotne oddaje. Hecno je bilo že to, da so jo - pomislite, kakšno ciljno publiko so nam izbrali - predvajali pred upokojenci, ki so pričakovali cirkuško predstavo. Potem pa se v uvodnem skeču pojavita Graham Chapman in Terry Jones in razpravljata o ovci, ki bi rada letela, gnezdila na drevesu in sploh počela vse tiste stvari, ki jih pač počnejo ptice. V dvorani je bila čista tišina. Okej, nekaj pritajenega smeha je bilo, sicer pa popolna tišina. V garderobi je Cleese rekel Palinu, lahko se zgodi, da bomo prva humoristična serija, ob kateri se ljudje ne bodo smejali. Mislim, da so šele po petih tednih začeli prihajati prvi odzivi: veliko šolarjev - prisežem, da jih nismo podkupili - je pisalo na BBC, da imajo zelo radi našo oddajo.

V popularni glasbi poznamo sindrom drugega albuma. Kako ste se spoprijeli s "sindromom" druge sezone?

Po prvi sezoni smo se znašli pri izhodnih vratih. Občutek smo imeli, da stvar visi na nitki, saj nismo vedeli, ali bodo še producirali naslednjo sezono ali ne. Vedeti morate, da nas na BBC nikoli niso marali, niso nam hoteli dati rednega termina. Hoteli so nas zamenjati z raznimi kmetijskimi oddajami tipa "konj leta". Kdo bi jim zameril, ko pa smo prvo sezono zaključili s skečem, v katerem Cleese z mrtvo materjo v vreči pride v pogrebni zavod, tam pa ga dežurni pogrebnik nagovori s predlogom, da jo lahko pokopljejo, zažgejo ali pojejo. In ko John reče, da njegove matere že ne morejo pojesti, mu ta odvrne, da lahko, če pa bo imel slabo vest, lahko še vedno skopljejo grob in jo vanj izbruhajo. BBC nas res ni marala, vendar so včasih pogoltnili ponos in odreagirali šele, ko je bila stvar že predvajana. V tistem času niso cenzurirali svojih oddaj.

Podobne štose - da ne bi bralci mislili, da samo blefirate pred kamero - ste zganjali tudi na maši zadušnici za vašim preminulim prijateljem Grahamom Chapmanom.

Pythonovci smo to, kar smo… Od Grahama smo se lahko poslovili samo tako, kot bi se tudi on poslovil od nas. Govor Johna Cleesa v cerkvi je danes klasika, tako kot so klasika številni skeči, ki smo jih odigrali z Grahamom. Podirali smo meje (ne)mogočega, "napadali" s strani, na BBC počeli stvari, ki gredo še danes mnogim v nos. Humor je bil in je del nas, in samo tako smo lahko pospremili prijatelja na njegovi zadnji poti. Pogum Montyja Pythona namreč ni izšel iz posameznika, šlo je za skupinski pogum vseh nas. Skupaj smo bili močni. Imeli smo občutek, da lahko naredimo prav vse. Celo ljudem na BBC smo večkrat povedali, kaj jim je storiti. Tudi pevski vložek Always Look on the Brigth Side of Life v epilogu maše ima svoj smisel. Graham ga je gotovo že našel… Nenazadnje je nekoč že visel na križu.

Nekaj je vodilne na BBC vseeno moralo prepričati, da so vam omogočili nadaljevanje sage.

BBC ni nikoli razmišljal na naš način, smo pa zato mi znali razmišljati kot BBC - vedeli smo namreč, da z nami ne bodo zaslužili, kar so kmalu tudi sami spoznali. Šlo je celo tako daleč, da so nas hoteli izbrisati s trakov, nas enostavno presneti. Ko me je poklical urednik arhiva, da nas nameravajo izbrisati, smo trakove pretihotapili ven in jih presneli na nek čuden Phillipsov VHS. Dolgo sem živel v prepričanju, da je to edini preživeli dokument prve sezone Montyja Pythona. Leta 1974 je newyorška izpostava BBC prvo sezono prodala ameriški National Education Television. Zakaj izobraževalnemu programu, mi ni jasno. Nekdo je poklical, da bi rad videl našo prvo sezono, pa so ga hoteli odpraviti, da mu ne bo všeč, ker ne gre za cirkus. Prepričal jih je, si čez vikend ogledal prvo sezono in se odločil, da jo bo predvajal. To je rešilo serijo - na BBC so prišli do spoznanja, da jo lahko prodajo v ZDA.

Leta 1971 ste na istem tržišču pogoreli s filmom In sedaj nekaj popolnoma drugačnega (And Now for Something Completely Different). Zakaj?

Preprosto zato, ker ni dober film. Posneli smo ga izključno za ameriško tržišče, ker smo bili prepričani, da serija ne bo prišla na televizijo. Zloglasni playboy Victor Lowndes, ki je financiral film, je od njega pričakoval natanko to, kar je videl na televiziji. To pa v filmskem formatu ni bilo mogoče. Zahteval je tudi, da nosi naslov In sedaj nekaj popolnoma drugačnega. Gledalci v Veliki Britaniji so bili jezni - obljubljali smo jim, da bodo videli nekaj popolnoma drugačnega, videli pa so vse to, kar so že videli na BBC. Po tej polomiji je John Cleese izgubil zanimanje za snemanje filmov, občutek je imel, da se v filmu ne znajdemo. Vseeno smo ga prepričali za avanturo Sveti gral (Holy Grail).

Po tem fiasku ste prevzeli režisersko vlogo, vendar se je redko zgodilo, mogoče enkrat, dvakrat, da ste režirali po scenariju, pod katerega so se podpisali drugi avtorji. Zakaj?

Ne gre za nezaupanje ali napuh. Vedno pravim, da je najtežje napisati dobro stvar. Ko jo človek napiše, dobro ve, kako bi morala stvar delovati na odru, na platnu ali kateremkoli drugem mediju. Pred leti so me prepričali, da sem posnel film Osebne storitve (Personal Services), vendar sem se težko poistovetil z njim. Že med pisanjem scenarija namreč vidim, kje in kako bi neko stvar posnel.

Ste ponosni, da so kar trije od štirih prepovedanih filmov na Irskem vaše delo?

To je moj največji življenjski dosežek…

Nikakor se ne morem otresti občutka, da je moralo biti na snemanju skečev zelo zabavno. Se danes še smejete svojim šalam?

Niti ne. Pred kratkim sem po dolgem času na nekem festivalu gledal Sveti gral in priznam, da me ni prepričal. Name je imel podoben učinek kot na testno publiko pred premiero, ko smo film predvajali investitorjem - med njimi so bili člani skupin Pink Floyd in Led Zeppelin. Prvih pet minut so se še smejali, potem pa je bila do konca filma čista tišina. To je bil eden najbolj groznih večerov v mojem življenju. Spraševal sem se, kaj je narobe s filmom, zakaj se ne smejijo. V edino tolažbo mi je bilo, da se je to zgodilo tudi že prej, ko smo predstavili film, bolje rečeno lepljenko skečev, In sedaj nekaj popolnoma drugačnega. Ko smo posamezne skeče predvajali po televiziji, so se ljudje smejali, v kinodvorani pa ne. Takrat me je prešinilo, da je zvočna kulisa v filmu prebogata, celo tako, da je preglasila ves komični učinek. Zato smo Sveti gral večkrat na novo montirali. To smo počeli tako dolgo, dokler nismo prišli do pravega odziva. Ko sva s Terryjem Gilliamom prišla na premiero v Los Angeles, sva bila presenečena, saj so večino filma gledalci pospremili s smehom.

Trenutno je v ospredju vašega zanimanja zgodovina, dokumentarni filmi. Je to, poleg komedije seveda, vaša prva ali nova ljubezen?

Za zgodovino sem se začel zanimati, ko sem vzel v roke knjigo Geoffreyja Chaucerja. Prav zabavno je bilo prebirati njegova dela. Na univerzi sem namreč študiral angleško literaturo, ne zgodovine. Preko Chaucerja sem spoznal vojaško zgodovino poznega 14. stoletja, ki me je prevzela. Zakaj, bi težko rekel. Mislim, da se vsak v določenem obdobju začne zanimati za neko obdobje v zgodovini. V šoli se to redko zgodi, ker nas posiljujejo z njo. Učijo nas zgodovinska dejstva, vendar je zgodovina sama po sebi daleč od dejstev - o ničemer ne moremo biti prepričani.

Ali sedanjost ni dovolj zanimiva?

Prepuščam jo zanamcem. V sedanjosti je toliko prepametnih ljudi, da bi bil še en Terry Jones povsem odveč.

Vaši dokumentarci polemizirajo ravno z enotnimi pogledi na zgodovino in odpirajo različne perspektive nanjo.

Vedno znova me fascinira, kako si ljudje napačno razlagajo nekatere stvari. Kot primer bi navedel propad rimskega cesarstva. Učijo nas, da so za propad Rima krivi Goti, ampak to ni res, v bistvu so hoteli biti del cesarstva, radi so imeli poezijo, dobro kuhinjo… Hoteli so samo porušiti nekaj starih zgradb in na njihovih temeljih zgraditi nove. Rimsko cesarstvo so sesuli Rimljani sami, ko so sprejeli katoliško vero. Prevzela jih je katoliška cerkev, ki v svoji okolici ni hotela nobenih poganskih spomenikov, zato je zahtevala njihovo uničenje.

Omenili ste, da se je John Cleese bolj zanimal za sodelovanje z Michaelom Palinom kot z vami. Kako je bilo krotiti šest ustvarjalnih egov v enem prostoru, kdo je imel prvo in zadnjo besedo?

Vedno smo delali v parih. Neko osnovno idejo smo že razvili skupaj, potem pa smo šli narazen, da se ne bi pobili med sabo. Sam sem bil v paru z Michaelom Palinom, drug par sta bila John Cleese in Graham Chapman, tretji Eric Idle in Terry Gilliam. Tudi z Mikom sva delala vsak zase, šele kasneje sva se dobila in prebrala, kaj nama je uspelo sestaviti, ugotavljala, kaj je smešno in kaj ni. Po nekaj dneh smo se dobili vsi skupaj in prebirali, pilili ali zavrgli ideje, ki se nam niso zdele smešne. To so bili moji najljubši montypythonovski trenutki - scenaristična konferenca, saj sem vedel, da bom vsakič slišal nekaj zelo smešnega. Vendar tudi tukaj ni šlo vse kot po maslu. Ko smo pripravljali scenarij za naš zadnji film, Smisel življenja (The Meaning of Life), sem jim prebral skeč z gospodom Creosotom. Nobeden se ni smejal, kar je pomenilo samo eno - zavrnjeno. Dober mesec kasneje me je poklical Cleese in dejal: "Hej, mali vodovodar, nekaj ti bom povedal, kar ti bo zagotovo všeč. Ravnokar sem znova prebral tvoj skeč in lahko bi bil zelo zabaven." Danes je gospod Creosote klasika.

Danes se vsi, tudi tisti, ki vas ne marajo, strinjajo, da ste premaknili meje humorja. Ste se pri pisanju skečev ali na snemanju kdaj ustavili in rekli, to bi bilo pa res preveč?

Samo, če ni bilo smešno. O tem, ali bo prizor vključen ali ne, je odločala edino smešnost skeča. Drugih zadržkov nismo imeli. Spominjam se, ko je Cleese prvič prebral prej omenjeni skeč iz pogrebnega zavoda. Od smeha smo se valjali po tleh. Pred kratkim mi je umrla mama in takrat sem pomislil, ali je bilo prav, da smo takšen skeč posneli. Seveda je bilo, le zakaj ne! Saj nismo nikogar prepričevali, da mora zaužiti svojo umrlo mater. Tu zadaj ni nobene filozofije - važno je bilo, kaj je dovolj neumno, da nas nasmeje.

V očeh gledalca se zdi skoraj neverjetno, da na snemanju niste nikoli improvizirali, da je bilo vse skrbno načrtovano in izvedeno po scenariju.

Za scenarij, piljenje in obračanje skeča smo porabili ogromno časa, zato nismo videli nobene potrebe po improvizaciji. Kar smo hoteli povedati ali doseči, je bilo na listu papirja. Vsak, še najmanjši poseg bi lahko odločilno vplival na poanto zgodbe, zato si tega nismo mogli privoščiti. Bilo je nekaj improvizacije, zanjo je poskrbel Mike, vendar izključno zato, da je v dogajanje vključil statiste. Vse drugo je šlo dosledno po scenariju.

Precej manj smeha je oziroma ga sploh ni, ko vzamemo v roke vašo knjigo Vojna vojni proti terorizmu (War on the War of Terror). Kako komik, ki je na življenje vedno gledal z zabavne plati, konča kot ogorčeni kritik svetovne politike?

Ko nas je slepi ameriški oproda Tony Blair povedel v Irak, preprosto nisem mogel biti tiho. Invazija na Irak je bila vojni zločin. Nobene potrebe ni bilo po tem, bila je nemoralna, v njej je samo do danes umrlo na desettisoče nedolžnih civilistov. Pred prvo zalivsko vojno sem v roke dobil revijo vojaške industrije Weapons Today. Uredništvo je v uvodniku zapisalo, hvala bogu za Sadama. Po padcu komunizma je vojaška industrija počasi hirala, zato je iskala in kmalu našla novega krivca v Sadamu Huseinu in islamu. Islam naj bi v prihodnosti nadomestil komunizem. Priznam, takrat se mi je zdelo smešno. Kaj pa je narobe z islamom, saj nimamo nobenega spora z njim? Zadnjih dvajset let je vojaška industrija namenoma hranila islam, dajala denar radikalnim gibanjem, ker je morala ustvariti novega sovražnika.

Večkrat ste omenili, da niste imeli zadržkov do ničesar, zato vas moram vprašati: bi vojaške operacije v Iraku lahko na zabaven način prevedli v katerokoli igrano obliko?

Ne, tega ne bi nikoli naredil. Tako jezen sem ob dogajanju v Iraku, da v tem ne najdem prav ničesar smešnega. Zagotovo je kje prostor tudi za humor, vendar ga jaz ne vidim. Mogoče obstaja kdo, ki bi to znal, Terry Jones tega ni sposoben.

Kaj je težje napisati in zakaj - dobro komedijo ali oster politični komentar?

Brez dvoma dobro komedijo, ker moraš začeti iz čiste ničle. Pri političnem komentarju imaš osnovno temo, iz katere razviješ svoj pogled, pri komediji ponavadi nimaš ničesar. Ni lahko nasmejati ljudi: ni rečeno, da bo to, kar je smešno tebi, smešno tudi drugim. Ravno zato smo pri Montyju Pythonu imeli strogo selekcijo: najprej smo v svojem krogu ugotavljali, kaj je smešno in kaj ne. Veliko skečev je šele kasneje dobilo prave smešne tone oziroma so zaigrali na pravo noto. Za komedijo je zato potreben tudi čas. Prepričan sem, da bi danes težko uspeli s programom, ki smo ga pisali takrat. Najverjetneje se ne bi prebili niti čez prvo stopnico. Kdo pa bi nam "iz nič" dal prostor za trinajst nadaljevanj?

Kako se počutite, da že v času vašega in našega življenja letite nad nami?

To je nepredstavljivo. Bojim se, da mi bo asteroid z mojim imenom padel na glavo. Vidite, to je odlična osnova za komedijo…