Če je, kot pravi oglas za BMW, "užitek v vožnji", je hudič v podrobnostih. Poleg "klasičnih" zadržkov zoper tovrstno "generalno sponzorstvo" vlade ene od držav v srednji Evropi, med katerimi prednjači izogibanje najmanj enemu javnemu razpisu, je nelogičnosti še več: od dejstva, da bi država proizvedeno električno energijo po ceni, osemkrat višji od tržne, prodajala sama sebi in da je pri večmilijonskem projektu povsem obšla energetska podjetja v državni lasti, do razkritja, da gradnji tovrstne elektrarne na vsaj enem objektu nasprotuje zavod za varstvo kulturne dediščine. Kljub temu te "malenkosti" še zdaleč niso glavna težava te zgodbe. Ta je skrita v odgovoru Boruta Pahorja na vprašanje, zakaj je tako naklonjen projektu: "Od začetka mandata si prizadevam, da bi kakšnega od bavarskih ali stuttgartskih velikanov morda z razvojnim oddelkom pripeljali v Slovenijo."

Dejstvo, da naša država privablja tuje vlagatelje tudi tako, da je - povedano poenostavljeno - pripravljena nastopati v njihovih reklamah, ni zgolj groteskno, ampak močno zaskrbljujoče. Besede predsednika vlade namreč le potrjujejo dolgo znano ugotovitev, da v Sloveniji ne znamo uvažati znanja. Pri tem še zdaleč ne gre za "razvojne oddelke" BMW, ki jih ima omenjena korporacija sicer le v Nemčiji, Avstriji, ZDA, na Japonskem in Kitajskem. Zatakne se že pri (tehnični) inteligenci iz držav nekdanje Jugoslavije in Balkana. Po podatkih statističnega urada so tujci, ki se iz ekonomskih razlogov priseljujejo v Slovenijo, večinoma nizko izobražena delovna sila. V obdobju od leta 2005 do 2008 je imelo 43 odstotkov priseljencev končano osnovno šolo, nadaljnjih 46 odstotkov pa srednjo.

Če še gre razumeti, da za tuje neposredne investicije nismo pretirano zanimivi zaradi davčnega sistema, plač, ki so na srečo še vedno precej višje od tistih v "konkurenčnejših" državah, in omejenih količine subvencij tipa Revoz, bi za privabljanje inženirjev in drugih strokovnjakov potrebovali "le" štipendijske sheme, inštitute, povezane z lokalno (avtomobilsko) industrijo, poceni stanovanja, nekaj popravkov v davčnem sistemu in občutek perspektivnosti.

V Sloveniji imamo raje bližnjice. Da celo sam Pahor meni, da je vse našteto mogoče "preskočiti" z nekakšnimi lizinškimi pogodbami, ni le simptom težave, ampak težava sama. Je namreč le manifestacija načina delovanja sedanje vlade z njenim predsednikom na čelu, ki temelji na "ad hoc" reševanju problemov zunaj okvira konsistentnih politik. Vzorec je vselej enak: ko se pojavi problem, se zanj kljub komandni verigi s številnimi funkcionarskimi in uradniškimi členi "osebno zavzame" predsednik vlade. In potem, ko najprej prisluhne javnemu mnenju, najde "rešitev", ki je, kot se ponavadi izkaže kasneje, le začasna, zato je problem čez nekaj mesecev še večji.

Tipičen primer tega so vladne reševalne akcije, ki imajo pridih "gasilstva", praviloma pa se končajo brez sistemskih, dolgoročnih rešitev. Če je še lani stečaj Mure, ki zdaj pod pretvezo "zgodbe o uspehu" ob državnem subvencioniranju zaposlenih še vedno opravlja skoraj izključno dodelavne posle, pospremilo sprejetje tako imenovanega interventnega zakona za Pomurje, že leto dni kasneje v proračunu ni na voljo nekaj milijonov evrov za izpeljavo ukrepov iz istega zakona, ki naj bi izboljšal osnovno življenjsko infrastrukturo (vodovod) v najrevnejši slovenski regiji. Tudi reševanje socialne situacije na Koroškem se je začelo šele ob stečaju Prevent Globala, čeprav je bil ta na obzorju že leto dni prej.

Tudi zaradi skoraj hektičnega načina dela ideološko še zdaleč ne "betonirane" vlade, Pahorjevega "rešiteljskega" kompleksa in soliranj ministrov si vlada ob stavkah javnih uslužbencev, uporu zaradi pokojninske reforme, šibkem gospodarstvu, ki ga lahko spravi v recesijo že najmanjše "kašljanje" izvoznih trgov, in skritih okostnjakih v bančnem sistemu odpira še navidez nepotrebne probleme, ki ji dodatno zmanjšujejo ugled in s tem manevrski prostor pri drugih "frontah". Spisek teh je vedno poln. Ta teden so na njem zmeda z gradbenimi dovoljenji za sončne elektrarne, ki jih investitorji še pred meseci niso potrebovali, zdaj pa naenkrat jih, težave z računskim sodiščem zaradi lanskega reševanja bank z depoziti in nadaljevanje avanture z logističnim holdingom, ki ga po novem ne podpira več niti minister za promet.

Vse skupaj ustvarja občutek kaosa in zelo verjetno napačen vtis, da se v vladi s "pravimi" problemi sploh ne ukvarjajo. To dodatno podpihujeta še nejasna razmejitev pristojnosti in povsem razpršena odgovornost. Pogajanja z javnim sektorjem tako po novem vodi generalna sekretarka vlade, resorni ministrici za javno upravo pa v pogovorih z zdravniki občasno skoči v hrbet minister za zdravje. Vprašanja o bloku 6 postavlja minister za visoko šolstvo, njegova kolegica, zadolžena za gospodarstvo in energetiko, pa govori o družbi znanja. Na Slovenskih železnicah (SŽ) so se v dveh letih že povsem navadili rednih mesečnih obiskov predsednika vlade, finančni minister pa je šolskega pripravljen podučiti tudi o gibanju vzgojiteljic. Oba ključna protikrizna ministra, finančni in razvojni, sta osebi diametralno nasprotnih nazorskih pogledov.

Če je "strukturni" problem te vlade, da zaradi interesnih razklanosti (v njej sedijo trije predsedniki strank, ki glasove "lovijo" v isti volilni bazi) ne more biti strateška, je njena glavna težava, da ne zna biti niti "servisna". Zgodba o stotih BMW-jevih limuzinah, ki jih ni bilo v Ljubljano, bo tako že jutri pozabljena kot še ena od vrste "nerodnosti", tako značilnih za vlado, utapljajočo se v "hipnih učinkih", ki (si) jih ustvarja sama.