Pismo iz Pariza

Oni dan sem bil prijetno presenečen, ko je na Dnevnik priromalo pismo dragega nam prijatelja Nicolasa. Katerega Nicolasa? Ja, Sarkozyja vendar, koga drugega. Priznam, ne piše nam vsak dan kakšen predsednik, saj je državniških obveznosti dnevno več kot za 24 ur, potem so tu še družinske obveznosti (rojstni dan drugega otroka s tretjo ženo) ter delovanje v lokalni skupnosti (pobiranje smeti skupaj s sosedi), zato je to pismo toliko bolj neprecenljivo. Resda je bilo pod pismo podpisano francosko veleposlaništvo, a globina razmišljanja v njem, dostojna slovitih francoskih eksistencialistov, ter slog pisanja v maniri Baudelaira sta razkrivala pravega avtorja. Sarkozy v pismu, napisanem v soju sveč, opozarja na podtikanja in neresnice glede romskega vprašanja. Očitno osebno globoko prizadet, potarna nad popolnim nerazumevanjem humane geste francoske države, ki poskuša v skladu s tipično francoskim geslom tipično francoske revolucije - liberté, egalité, fraternité (svoboda, enakost bratstvo) pomagati Romom do boljšega življenja. Francoski predsednik, vlada, parlament in del ljudstva kratkomalo ne morejo več gledati, kako se Romi v Franciji mučijo. Ne prenesejo pogleda na z nostalgijo po matični domovini razrvane Rome. Za razliko od drugih evropskih držav, ki v pomoči Romom ne gredo dlje od priprav tednov romske kulture, Francija ukrepa. Odločno in učinkovito. Tako piše v pismu Nicolas in nadaljuje: Franciji ne bo žal ne truda ne novca, da jim pomaga, in je pri tem ne bo ustavilo niti globoko evropsko nerazumevanje tega humanega podviga. Romom je nedvomno najlepše tam, od koder so prišli, zato vsakemu odraslemu Romu Pariz da po 300 evrov, za vsakega otroka primakne še 100 in plača prevoz. Pa hajdi v Romunijo in Bolgarijo, kjer njihovih dedov ležijo kosti. Če gre za družino s petimi otroki, se v domovino vračajo s 1100 evri, kapitalom, o katerem lahko povprečni Romun samo sanja. In tako, mi piše Nicolas, namesto da ležijo pod mostovi Sene in objokujejo kruto usodo, lahko s tem denarjem plačajo tropu otrok študij kvantne fizike, mednarodne politologije ali etnologije na bukareški univerzi. Lahko odprejo zasebno jeklarno, ker so znani po zbiranju starega železa, osrednji vedeževalski center za Balkan ali tovarno vzglavnikov s pravim gosjim perjem. Francozi so si od ust utrgali nekaj sto tisoč evrov, samo da bi bilo Romom bolje. In kaj na to poreče Evropa z vašim časopisom vred, sprašuje in hkrati odgovarja Nicolas. Francijo žali in psuje. Neupravičeno, kajti ukrep vračanja ljudi v objem matere domovine ni naperjen proti Romom, ampak se nanaša na vse, ki jim je v Franciji hudo. Ker pa je prav Romom najhuje, so poskrbeli najprej za njih. Drugi še pridejo na vrsto. Bogme, mi pismo ni dalo spati. Francija se toliko žrtvuje, mi pa udari po človekoljubju. Nekaj sem moral storiti. Zato sem pismo posredoval evropskemu parlamentu, kjer so nedavno prav nemarno popljuvali Francijo zaradi Romov. Tudi evropski komisarki za pravosodje Viviane Reding sem ga poslal, da nikoli več ne bo primerjala francoske pomoči Romom z nacističnimi deportacijami. In vsem nevladnim organizacijam, da končno prenehajo demonstrirati proti Franciji, in Barrosu in vsem Francozom, ki Nicolasa obtožujejo etničnega čiščenja. Poskrbel sem, da bo pismo svetovni bestseler. Saj si to tudi zasluži.

Črna pika v življenjepisu

Nočna mora večine evropskih politikov je srečanje z italijanskim premierjem Silviom Berlusconijem. Mnogi se pred stiskom rok v soju fotoreporterskih bliskavic počutijo kot prestolonaslednik Ferdinad, ki se mu je sanjalo, da so ga ubili v Sarajevu, ko ga zbudi adjutant in mu pravi: "Prestolonaslednik, čaka nas pot v Sarajevo." Pri Silviu namreč nikoli ne veš, kdaj se bo skril za kakšen steber in se potem oglašal s "kukuc, kje sem" ali pa potrepljal predsednikovo soprogo po podaljšku hrbta. Še najbolj pa jim želodčne krče povzroča stavek, ki ga vsebuje vsako uradno sporočilo o pogovorih: "Sogovornika sta ugotovila, da imata o vsem povsem identično mnenje!" In tako te vse življenje spremlja, da si se strinjal z Berlusconijem, ki je v svoji bogati karieri govoril tudi naslednje:

- zdaj pa si mislite, da ste na dolgih počitnicah v kampu (obupanim prebivalcem v potresu razrušene l'Aquile, ki so jih namestili v šotore);

- mlad je, luštkan, pa lepo zagorel (o ameriškem predsedniku Obami);

- cenjene poslanke, naj vas spomnim, da v naši stranki Naprej Italija velja pravilo "pravica prve noči" (jus primae noctis - pravica graščaka, da prvi spi z nevesto svojega podanika);

- vlada španskega premierja Zapatera je preveč "rožnata", kar se v Italiji ne more zgoditi, ker v politiki delujejo moški, saj je težko najti dovolj kvalificirane ženske za to delo;

- Rusija ima od boga dana voditelja, ki sta dosegla, da je demokracija v tej državi visoko razvita (branil je Putina in Medvedjeva, ki jima očitajo, da sta ustvarila demokracijo, v kateri je bolj nevarno biti novinar ali opozicijski politik kot pa skočiti s 15-metrskega stolpa v prazen bazen);

- pred dnevi je strankarsko mladež kratkočasil z vicem o Hitlerju: Nemci, naveličani krize, so prosili Hitlerja, naj se vrne, ta pa je mencal kot kmečka nevesta, a na koncu le pristal pod enim pogojem; da mu med tokratnim vladanjem dovolijo biti - hudoben.

Res ni prijetno, če v zgodovinskem spominu naroda ostane zapisano, da si se strinjal s Silviom.