Takrat ni bilo čarovnika, ki bi znal vse te med sabo popolnoma različne pojave zvesti na skupni imenovalec. Stvari postanejo, kot običajno, jasne in logične šele za nazaj. Prek modrosti, ki jo daje časovna distanca, lahko ugotovimo, da se leta 1980 odprejo vse ključne fronte. Še več, da je bila vojna praktično že dobljena.

Punk je na svoji fronti napadal direktno, brezkompromisno in ostro. Za kreiranje svojih oaz svobode, ki so uhajale sistemskemu nadzoru, je uporabljal metodo upora in destrukcije. Mogoče zveni paradoksalno, vendar se pobuda za Novo revijo napaja iz zelo podobnih predpostavk. Kritiko in upor resda kamuflira v zavito kulturniško retoriko, vendar gre prav tako za kreiranje prostorov svobode, nad katerimi sistemske lovke počasi izgubljajo nadzor. Jasno, punkovsko gibanje zanima le prvi del, pust, destrukcija in dekonstrukcija, medtem ko drugi del, konstrukcija novih ideologij in sistemov, ni v njihovem horizontu. Kreiranje novega sistema oziroma zamenjave enopartijskega sistema s parlamentarno demokracijo, samoupravne državne regulative z liberalnim kapitalizmom, ideologije bratstva in enotnosti pa z nacionalno ideologijo opravijo razumniki in intelektualci.

Fronta, ki jo je odprla skupina Laibach, se je dogajala v popolnoma tretji dimenziji. Dekonstrukcija sistema se ne dogaja skozi upor, skozi opozicijsko delovanje ali s kreiranjem prostorov, ki jih sistem ne more nadzorovati. Laibach ubere prav nasprotno pot. Pot identifikacije s sistemom oziroma, povedano z Žižkom, pot nad-identifikacije. Igra seveda ni naivna. Totalitarizmi niso enoplastne strukture. Površinska, spektakelska ikonografija s simbolnimi dimenzijami je kreirana tako, da omogoča najširšo identifikacijo s sistemom. To je igra spektakla, ki kreira prostor za manipulacijo, za tisti del igre, ki oblastno strukturo ohranja pri življenju. Pod to spektakelsko površino pa se skriva jedro, iz katerega se totalitarna logika napaja. V tej temi, globoko pod površino, leži izvirna koda. In v to temo se spusti skupina Laibach. Namesto metode upora in opozicije uporabijo metodo dosledne identifikacije. Doslednega prevzema v obliki personifikacije. Z dosledno personifikacijo z lastnimi telesi osvetlijo bistvo sistema in njegovo perverzno totalitarno logiko povlečejo na dnevno svetlobo.

Danes je ta vojna del zgodovine. Smo del globalnega liberalnega kapitalizma, smo del "konca zgodovine", če za hip rehabilitiramo tezo Francisa Fukuyame. Laibach v tem "koncu zgodovine" seveda ni končal svoje zgodbe. Iskal je izvirne kode "krasnega novega sveta". Tu je popularna kultura (Sympathy for the Devil, Let it be), tu so konstrukti nacionalne ideologije (3. oktober/Geburt einer Nation), tu je ustanovitev utopične države NSK, tu je plošča Kapital, leta 1994 izide plošča Nato, leta 1995 izvedejo serijo nastopov v okviru Occupied Evrope Nato, leta 1996 ob obisku papeža Janeza Pavla II. izide plošča Jesus Christ Superstar… Živijo, se odzivajo, razkrivajo. Totalitarne vzorce v vsem.

Razkrivanje totalitarnosti kot osnovna paradigma delovanja pomeni, da po eni strani nikoli ne zmanjka hrane, po drugi strani pa vendarle postaja svet celo za to paradigmo spolzek teren. Mogoče trditev deluje naivno, pa verjetno ni. Zaveda se, da je totalitarnih postulatov, na katerih funkcionira demokracija kot "vljudnostni izraz za razviti totalitarizem", skupaj z iluzijo svobode, ki jo prodaja in prek katere kapital vbrizgava v socialna ožilja fantazme, želje in iluzije, iz katerih se potem hrani in v krožnici ohranja pri življenju, neskončno. Enako velja za individualne svetove skupaj s (totalitarnimi) osebnimi okusi, intimnimi kodi, prek katerih gradimo svoje socialne in celo intimne vloge. Tega je brez dvoma, kolikor hočete. Ne gre za to. Še enkrat: totalitarne hrane ne bo nikoli zmanjkalo.

Problem oziroma vrhunski izziv v razkrivanju totalitarnih mehanizmov v današnjem času in svetu se skriva v popolni deziluziji. V odčaranem času, v odčaranem svetu, v drži, ki se zaveda lastnih in sistemskih (totalitarnih) predpostavk. Vendar jih tudi, in to je ključno, reflektira in s tem absorbira. S tem zgradi distanco, ki ima resda v sebi nekaj ciničnega prizvoka. Vendar pa, recimo temu, ta cinična distanca v reflektirani obliki ni naivna neetična drža do sveta. Deluje namreč samo v obratni smeri. Kot varovalka pred absurdi in neumnostjo sveta. Kot cenzura, kot obrambni zid, za katerim lahko gradimo svoje male, intimne oaze znosnosti. To je svet, v katerem Laibach pripovedujejo zgodbo, ki brez dvoma drži in še vedno razkriva, le da razkriva, kakorkoli obrnemo, na nek način že razkrito. In reflektirano. In absorbirano. In vključeno. In tukaj se morda skriva past, da bodo Laibach svojo zgodbo na odru pripovedovali s fanatično resnobnostjo in popolno identifikacijo, medtem ko jih bo iz parterja ta ista zgodba gledala skozi ležerno, sproščeno in reflektirano pozicijo. V tem primeru ne bo parter gledal svojega razgaljanja na odru, ampak bo oder zagledal odsev lastne naivnosti iz parterja. Mogoče. Mogoče se Laibach po 30 letih, ko se vračajo na mesto prvega zločina, ulovijo v lasten odsev v zrcalu. Mogoče tudi ne. Saj vemo, njihova največja moč je bila in ostaja v neoprijemljivosti.