Znanost bo morda nekoč ponudila sprejemljivo razlago fenomena resničnostnega šova. Kultura zabave, ki prezira vsako umetnost, tudi če zahteva najmanjši možganski napor, in ki bi zažgala televizijsko hišo in javno obesila urednika, če bi v večerni termin uvrstil recimo kultni Satanski tango Bele Tarra - naporno sedemurno filmsko fresko depresivne madžarske vasi z dvajsetminutnimi kadri megle, dežja in blata -, je hkrati sposobna po sedem ur buljiti v en sam kader, v katerem se ne dogaja absolutno nič. Potem pa komaj čakala, da bo naslednjega dne gledala nadaljevanje.

Kultura seksa, ki je okupirala dve tretjini interneta, da bi se prepustila 24-urni, najbolj fantazijski, najbolj umazani in povsem brezplačni pornografiji - o kateri je generacija, ki je v razpadajočih socialističnih kinodvoranah drkala na Emanuelo, lahko samo sanjala -, je hkrati sposobna po sedem ur buljiti v spalnico Big Brotherja in čakati, da v delčku sekunde v meglenem, grobozrnatem kadru zasluti obris ženske dojke.

Zakaj so ljudje, ki bi si raje dali brez narkoze izpuliti zob, kot da bi gledali art filme ali perfomanse, v katerih Marina Abramović ure in ure nepremično sedi, po več mesecev gledali deset bolestno praznih ljudi, kako nepremično sedijo in izgovarjajo bolestno prazne stavke? Zakaj so ljudje, ki jim je bila Severinina vagina v visoki ločljivosti na Googlu dostopna v treh sekundah, mesece čakali, da bi videli, kako se rjuhe v spalnici premikajo gor in dol?

Na ta vprašanja, kot pravim, bo znanost nekega dne dala odgovore. Preučila bo to kretensko dobo realityja z začetka tisočletja, kot mi danes preučujemo kakšna druga kratka, trapasta obdobja iz zgodovine človeške vrste, ko je prišlo do kakega evolucijskega kratkega stika in je postalo človeštvo nevarno butasto. Kot recimo plastična osemdeseta leta, ko so vsi nosili bundesliga pričeske in grozne svetlomodre suknjiče z zavihanimi rokavi in širokimi rameni. Ali pa noro osemnajsto stoletje, ko je ves svet iz povsem neznanih razlogov ponorel in začel nositi velikanske bele lasulje s ptičjimi gnezdi, dvorci in jadrnicami.

Tako se bodo nekoč smejali tudi nam, ko bodo brali, kako je v tistih trapastih prvih letih novega tisočletja na milijone anonimnih, običajnih ljudi po cele dneve preživljalo tako, da niso delali prav nič, le ure in ure so po televiziji gledali deset anonimnih, običajnih ljudi, kako po cele dneve preživljajo tako, da ne delajo prav nič. Za kaj je šlo, nas bodo zbegano spraševali prihodnji rodovi, nekaj je vendar moralo biti na tem. Bilo je, seveda, bomo odgovorili mi, kot tistega zgodovinskega televizijskega trenutka 14. septembra 2004 ob šestih popoldne, ko so Saši Tkalčeviću pri izstopanju iz kadi v hrvaški hiši Big Brotherja zlezle dol kopalke in se mu je videlo pol riti.

Znanost bo, kot pravim, nekoč pojasnila ta fenomen: kot je pojasnila, zakaj imajo ljudje nohte na nogah in čemu moškim služijo bradavičke, tako bo menda nekoč pojasnila tudi, zakaj ima sodobni človek možgane.

Nam pa danes ostaja, da pojasnimo, zakaj resničnostnih šovov ne gledamo več in zakaj so tako nenadoma, kot so se pred petimi, šestimi leti pojavili, izginili s televizije. Pa menda ne, da ljudi ne zanima več opazovanje nekoga, ki sedi v naslonjaču in si odsotno vrta po nosu? Je mogoče, da ni več obsesivnih erotomanov, ki bi vso zimo prebedeli pred televizorjem in čakali, da komaj polnoletnemu dekletu zdrsne naramnica in odkrije rob bradavičke?

Težko, seveda, da bi se čez noč tako zelo spremenili. Prej bi rekli, da se je zgodilo kaj drugega: televizijski format Big Brotherja je postal pretesen za resničnostni koncept. Ljudje ne želijo več v živo v vsakem trenutku gledati deset ljudi, kako buljijo v prazno ali ponoči masturbirajo pod rjuho. V živo želijo v vsakem trenutku gledati vse druge ljudi na zemeljski obli, kako buljijo v prazno ali ponoči masturbirajo pod rjuho.

Ves svet je postal en sam ogromen Big Brother - na milijone kamer vas spremlja na vsakem koraku, Google Earth in Google Street sta vas ujela, kako se, prepričani, da vas nihče ne gleda, na ulici praskate po jajcih, varnostne kamere so vas v trgovskem centru ujele, kako si v kabini butika menjate vložek, Twitter, MySpace in druga tako imenovana družabna omrežja s Facebookom na čelu so vsakomur omogočila, da v vsakem trenutku pokuka v vaše življenje, kakor tudi vi v njegovo.

Na milijone mobitelov preži na vsakem koraku, v lokalih jih mulci podstavljajo ženskam pod krila, snemajo vas z balkonov, ko nerodno parkirate avtomobil, snemajo vas, ko si vlečete gate iz riti, snemajo vas, ko jih slačite, in kadarkoli se vam zgodi zgodovinski trenutek - zgodovina nikoli ni bila bolj naklonjena anonimnemu, običajnemu človeku - in vas sredi oralnega seksa prekine potres ali Al Kaida, že jutri bo to na YouTubu videlo osem milijonov ljudi.

Prav tu, na YouTubu, boste nazadnje končali svoje bedno življenje, na vrhuncu slave, ko se boste dušili v lastni krvi pod kolesi tovornjaka, obkroženi z desetinami ljudi z mobiteli, obrnjenimi proti vaši zmrcvarjeni glavi in odtrgani nogi, v drugem najbolj gledanem videoposnetku dneva, takoj za posnetkom dveh idiotov, ki drug drugemu mečeta v usta kroglice iz smrkljev.