Zadeva je preprosta. V vulgarni obliki jo je izrekel šef komercialke Pavel Vrabec, ko je dejal, da pomembno ni zanimivo. Tisti drugi del, da so nepomembne stvari zanimive, pa je že stvar medijske prezentacije, ob katerih se lahko v studiu hahlja Ota Roš skupaj s Petro Kerčmar in Matjažem Tankom. Ravno slednji, kot reprezentant resnega podajanja novic, se mora počutiti skrajno butasto, ko mora ob koncu 24 ur stresati sproščene dovtipe.

In butasto se najverjetneje počutijo vsi resni novinarji in redaktorji na nacionalki, ko jim tretjerazredno oddajo Parada postavljajo v udarni termin ob torkih zvečer. Ne gre le za razvrednotenje poslanstva nacionalne televizije, ampak za podcenjevanje vseh nas. Kot da si ob torkih zvečer ne želimo drugega kot nekaj neobveznega kramljanja, hihitanja in obujanja napol pozabljenih melodij.

Morda pa je hakeljc ravno v tem. Ko je že vse čisto črno in brezizhodno, lahko take oddaje delujejo kot dobra novica. Če že ne moremo objavljati dobrih novic, ker jih nihče ne gleda ali pa si vsak misli, da gre za plačani piar, pa naj bodo dobre novice skrite pod krinko zabavnih vsebin. V bistvu je zabava dobra novica. Malo se nasmejimo, malo sprostimo, malo opravljamo in dan je rešen. Če vse skupaj vodi še atraktivna voditeljica, kar Saša Einsiedler nedvomno je, hitro pozabimo, da malo prej o kvotah dobrih novic ni bilo ne duha ne sluha.

Kvote so nasploh tema tedna. To, da se vsi slovenski glasbeniki bunijo in borijo za večjo prisotnost na radijskih valovih, je popolnoma razumljiva zahteva. Borijo se za svoj kruh. Borijo se za dober zaslužek. Vsem najverjetneje dol visi kvaliteta programov, zanima jih le lastna soudeležba, torej participacija pri mesečnem razdeljevanju nadomestkov za prisotnost. Skratka, vsak hoče zaslužiti. To, da mi novinarka s ponedeljkove združene protestne fešte glasbenikov v Cankarjevem domu sporoča, kako je slovenska muzika žlahtna in neponovljiva, tuja pa pokvarjena in brezvredna, je res norost najvišje kategorije. Tista domislica o tem, da domačim izvajalcem preostane le še gaganje, pa neokusna šala.

Res je norost, da se moramo pogovarjati o kvotah slovenske muzike na radijskih valovih. Gre za popolno nezaupanje glavnim, odgovornim in glasbenim urednikom na radijskih postajah. Gre za diktiranje nečesa, kar je lahko skregano s programsko politiko in forsiranje brezvredne in brezjajčne muzike v imenu nekih kategorij, ki s programom nimajo zveze. Nenazadnje gre za uporabo političnega žargona tam, kjer politika nima kaj iskati. Govoriti o uravnoteženosti, skrbi za nacionalno bit in kulturo ter prispevku h krepitvi slovenskega ponosa in patriotizma je bolno na kvadrat. Je priljubljen diskurz vseh tistih, ki vidijo sovražnike pri sosedih, na Balkanu ali vsej Evropi. Je priljubljena tema vsakega, ki se rad ukvarja z zarotami in aferami.

Po dolgem času se je pred kamerami razpištolil Andrej Vizjak. Ob pogrevanju afere Ultra je pristavil svoj lonček z ugotovitvijo, da ne verjame, da se dva kamerada iz Zasavja nista zmenila okoli poslov in posojil. To je ključen moment naših dobrih novic. Prevlada takojšnjega suma. Da verjamemo, kako je vse zmenjeno, vse prepleteno, vse podkupljeno in vse netransparentno. Verjamem, da tako razmišljajo tisti, ki tako tudi delajo. Saj se jim zdi to čisto logično in legitimno. Saj gre za naše. To, da pri tem uporabljajo različna merila za naše in vaše, je tudi samoumevno. Za kamerade iz Zagorja je jasno, da so se vse zmenili, za bivšega predsednika vlade je samoumevno, da ni imel pojma o nakupu tistih finskih železnih osemkolesnikov.

Malo pojma imajo tudi poročevalci, ki se lotevajo dogovora med vlado in enim bavarskim avtomobilskim gigantom. Tako domače po šalabajzersko se slikajo pred kamerami in govorijo o korupciji, izsiljevanju in nepreglednem poslovanju ter dvomijo o vsem. Nekaj, kar bi lahko bilo dobra novica, takoj postane sumljiva zadeva. Zraven navalijo še vsi prizadeti prodajalci ostalega pleha in imamo afero. V eni sekundi iz dobrega v čisto zlo. Miniranje je uspelo.

Minira tudi vreme. Projekt As ti tud not padu lajv je prestavljen zaradi slabe vremenske napovedi. Mogoče pa hoče vreme le namigniti, da sta šla Jurij Zrnec in Lado Bizovičar predaleč. Da sta iz dobre novice, torej kultne TV-oddaje, naredila eno hojladri fešto za stadionsko množico. Burko za mlado in staro. Da sta priznala, kako je v bistvu vse skupaj le v seštevanju. Več ko jih je na stadionu, več bo cvenka. Kot kvotni glasbeniki. Vrtite me zato, da bo kaj padlo v mojo vrečo…