Pravkar ste se vrnili z ministrstva za kulturo, kjer je problematiko mestne tržnice obravnaval Nacionalni svet za kulturo. Kako je bilo?

Res hudo! Dve uri in pol razprave. Že drugič. Civilna iniciativa Tržnice ne damo, ki jo je skupina meščanov ustanovila pred dvema letoma, je uspela pripeljati svojo politično platformo na Nacionalni svet za kulturo, kar je zame nekaj nezaslišanega. Njihov odnos s SAZU še razumem, ker gre za ustanovo, ki praviloma zagovarja bolj konservativna stališča, da pa dosežejo obravnavo na NSK, je to zame presedan. Se vam ne zdi? Kaj pa, če se napovejo še vse druge iniciative?

In zdaj bo o tem razpravljal še parlamentarni odbor za kulturo… Z ozirom na to, da imamo kakšen milijon civilnih iniciativ, je to verjetno res nekoliko nenavadno.

A tja je prodrla le ta pobuda, torej so nekatere stvari očitno protežirane… In tako sem porabil v zadnjem tednu sedem ur za razlago argumentov, ki jih dokazujejo številke in dejstva, s katerimi skuša mesto rešiti tržnico pred propadanjem, nikakor pa ne uničiti niti Plečnikove dediščine niti ostankov srednjeveške Ljubljane pod Vodnikovim trgom. Saj imamo vendar isti interes, razhajamo pa se v pristopu, kako to doseči. Prepričan sem, da je treba zaustaviti proces počasnega propadanja osrednje mestne tržnice, ki postaja vse bolj podobna neke vrste supermarketu na prostem, kjer se prodaja kozmetiko, prte, kože, posode, tehnično blago, konfekcijo… poleg tega pa gostinskemu kvartu, saj so se gostinski lokali namnožili kot gobe po dežju, zdaj jih tam posluje že štirinajst. Prodaja v Sloveniji pridelane zelenjave in sadja pa upada. Tega pristaši civilne iniciative očitno nočejo priznati, ne vidijo, kako se stiska embalažo in odlaga organske odpadke kar na prostem, da ni primernih skladišč za prodajalce, da se nimajo kje umiti ali preobleči, četudi jih vedno več prihaja prodajat tudi iz bolj oddaljenih krajev Primorske in Štajerske.

Toda če prav razumem zahteve pobudnikov, nasprotujejo predvsem garaži. Zakaj mesto vztraja pri garažah, zakaj ne obnovi tržnice brez garaž?

Preureditev tržnice je del dolgoročnega procesa prenove starega mestnega jedra, ki poteka že več let. To ni samo projekt Zorana Jankovića. Počasi se prenavlja ves predel. Podzemna garaža je del te prenove, ki pa je ključen, ker bo omogočal dostavo ne na tržni površini kot danes, ampak spodaj, pod njo. V garaži bodo vsi tehnični in pomožni prostori za skladišča, shrambe, hladilnice, prostori za obdelavo odpadkov, sanitarije, 550 parkirišč bo deloma namenjenih prodajalcem, deloma lokalnim prebivalcem - teh parkirišč bo 350 in jih mesto mora zagotoviti, saj je približno toliko parkirišč ukinilo na zunanjih površinah za promet zaprtega mestnega središča. Le del parkirišč, okoli sto, bo na voljo kupcem in turistom.

Je to okoljsko sporno, kot trdijo nekateri? To je zares majhna garaža, ki ne more biti niti prometni niti okoljski problem. In tudi prometa v centru ne bo povečevala, saj bo, kot rečeno, največ parkirnih mest za stanovalce, kar je dejansko mirujoči promet. Resljeva ulica je tako imenovana oskrbovalna dotikalnica mestnega jedra, kakršno ima večina zgodovinskih mest, in logično je, da so na njenih robovih tudi garaže. Promet na njej bomo preusmerjali na notranji obroč, Fabianijev ring, katerega izgradnjo prav tako zavira ista civilna iniciativa, čeprav bo obroč sprostil velik del prometnih tokov v mestnem središču in omogočal hitrejši izvoz iz njega.

Zakaj torej prihaja do tega upora?

Nimam prave razlage. Deloma zaradi političnih interesov mestnega svetnika gospoda Jarca in kolege Jazbinška, deloma zaradi nepoznavanja projekta, deloma zaradi iracionalnega strahu pred spremembami. Ali veste, kaj je na Nacionalnem svetu za kulturo predlagal spoštovani gospod akademik dr. Trontelj, predsednik SAZU-ja? Naj namesto garaže pod Vodnikovim trgom raje zgradimo negovalno bolnišnico in muzej sodobnih umetnosti. To vendar niso naloge v pristojnosti občine, bolnišnice in nacionalne kulturne ustanove so vendar stvar države! Seveda si želimo tako tega muzeja kot tudi te bolnišnice, uspeli smo celo preprečiti namero ministrstva za zdravje, da proda staro pediatrično kliniko, ki je po našem mnenju zelo primerna za negovalno bolnišnico. V tem je problem, da javnost dejansko ne ve, kaj so naloge občine in kaj države, kako so razdeljene pristojnosti.

Toda projekt tržnice se ni ustavil zaradi civilne iniciative, ampak zaradi pomanjkanja denarja, kajne?

Ali zares stoji? Izdelan je finančni načrt, pripravljen je tudi akt za javno-zasebno partnerstvo, ki pa ga ne moremo razpisati prav zaradi pobude gospoda Jarca in civilne iniciative Tržnice ne damo za razpis referenduma proti gradnji garaže pod tržnico.

A kakšnega velikega zanimanja zanj ni.

Vendar se brez udeležbe zasebnega partnerja tega projekta ne moremo lotiti.

Drugi problem je ta, da mesto garažne prostore zaračunava po zelo visokih cenah, prvotni županovi obeti so bili pod 10.000 evrov, zdaj govori že o 15.000, kar je absolutno preveč.

Mislim, da to ni res.

Sicer pa Ljubljančani v večini ne živimo v centru, kjer mesto gradi garažne hiše, ampak v gosto naseljenih soseskah, za katere mesto ni naredilo nič oziroma je z izgonom prometa iz centra položaj mirujočega prometa v njih še poslabšalo. Tam so zelenice praktično spremenjene v parkirišča.

Glejte, promet se sicer lahko ureja celovito in na sistemski način, četudi postopoma skozi daljši čas. Vendar je le treba najprej zagotoviti pogoje, da se določen ukrep lahko izpelje.

Točno, center ste urejali, ne da bi sočasno zagotovili pogoje za urejanje prometa v drugih soseskah: z novimi garažami, boljšim javnim prevozom, kolesarskimi stezami. Imamo dve Ljubljani, eno za fotografiranje in drugo, večjo, zanemarjeno in pozabljeno.

Kot vem, Ljubljana vse od leta 1985 razen različnih idej in strateških dokumentov ni sprejela nobenih sistemskih ukrepov, s katerimi bi začeli prometne razmere tudi zares učinkovito urejati. Mi smo vsaj odločno pokazali, kaj se da urediti in kako se da to narediti.

Seveda smo vsi navdušeni, da v centru ni več prometa, vendar bi hkrati morali graditi parkirišča na vpadnicah, vi pa ste pritisk izgnanega prometa "obesili" stanovanjskim soseskam.

Ali se to res da na hitro narediti? Nova strategija gradnje in urejanja mesta v teh letih je temeljila prvenstveno na izvedbi realističnih razvojnih projektov. O utopičnih projektih je lahko govoriti.

Vsi so zadovoljni s sanjami, vendar jih je večinoma težko, če sploh kdaj, tudi uresničiti.

Utopičnih? Pa saj ste garaže na vpadnicah in v naseljih obljubili prav vi na začetku mandata. Ali je šlo le za utopične volilne obljube?

Govorim o mestni železnici, o garažni hiši pod Gradom, o poglobitvi železnice, ki je za mesto utopičen projekt, če ga ne podprejo železnica, država in evropski skladi, saj stane 3 milijarde. Medtem ko so projekti prestopnih parkirišč na vhodih v mesto dogovorjeni, nastavljeni, načrtovani, nekateri se že pripravljajo, enako velja tudi za garaže stanovalcev sosesk.

Zdaj govorite o drugih rečeh.

Počasi! Najprej smo se lotili komunalne ureditve starega mesta, ki je najbolj propadalo. Skozi komunalno prenovo se na novo oblikuje in opremlja javni prostor, vzporedno se urejajo fasade, se tako privablja ljudi v staro mesto in vzpodbuja mestno življenje. To je preizkušen barcelonski model, ki se dejansko uresničuje. Sistem parkiraj in odpelji tudi že uvajamo, le da je treba najprej imeti sprejete planske akte, da ne govorim o občinskem prostorskem načrtu, ki je zdaj pod vprašajem zaradi referenduma, šele potem se bo dalo pridobiti zemljišča, kar je vsaj pri nas vedno največji problem. Podaljšati linije mestnega prometa bo lažje. Kot veste, je že skoraj do konca uresničen projekt parkirišč na stadionu Stožice, ki bodo povezana z javnim prevozom, nova avtobusna linija naj bi se nadaljevala na jug, kjer bi bila podobna prestopna postaja na priključku južne obvoznice. Celo uresničljiv načrt tega vzorčnega prometnega koridorja na glavni mestni magistrali je že narejen.

Problemi so spet s pridobivanjem zemljišč in soglasij, ti postopki so zamotani, dolgi in nepredvidljivi. Tega se očitno zaveda tudi država, saj pripravlja nov zakon o umeščanju linijske infrastrukture, ki naj bi vsaj za državne projekte te postopke skrajšal. Na vsak način pa potrebujemo občinski prostorski načrt, ker bo šele z njim mogoče lastnike zemljišč prepričati k razumnemu ravnanju.

Nasprotniki novega prostorskega načrta vam očitajo, da boste pozidali zelene in kmetijske površine, vi trdite, da ne boste pozidali bistveno več, kot je omogočal že prejšnji plan, in da boste nekatera zemljišča celo vrnili kmetijski rabi. Kakšen smisel ima na eni strani vračati, na drugi jemati, kako veste, da bodo te površine znova zaživele kot kmetijske?

To je vprašanje za kmetijsko ministrstvo. Paradoks je, da se težave neuspešne kmetijske politike rešuje znotraj ljubljanskega obroča. Slovenija ima na prebivalca 2545 kvadratnih metrov kmetijskih zemljišč, a jih je od tega le še 884 kvadratnih metrov obdelanih. Če vzamemo v račun še zaraščene kmetijske površine, je razkorak med kategoriziranimi in dejansko obdelanimi kmetijskimi zemljišči pri nas izredno velik, kar je hud problem. Drugi očitek prostorskemu načrtu je bil, da je koruptiven. Potemtakem so vsi občinski prostorski načrti v Sloveniji koruptivni, saj vsi v večjem ali manjšem odstotku spreminjajo kmetijska zemljišča v zazidalna.

Kaj nam v resnici manjka, da teh špekulativnih pritiskov ne bi bilo? Manjka nam zakon o celovitem planskem dobičku, ki bi vključeval tudi davek na spremembo namembnosti zemljišč. In ker teh zakonov ni, se lahko ustvarjajo veliki dobički, spodbujajo se špekulacije, ljudem pa povzročamo veliko krivic z arbitrarnimi odločitvami, kje se lahko zida in kje ne.

Naj še enkrat ponovim: s predlaganim prostorskim načrtom ne bomo pozidali najboljših kmetijskih površin niti zelenih klinov, to so laži. Le sedemnajst odstotkov površin, namenjenih zidavi, je v Ljubljani na kmetijskih površinah.

Zaradi domnevne koruptivnosti ste se morali tudi zagovarjati.

Ker me je mestni svetnik gospod Jazbinšek obtožil korupcije, sem bil pred tednom dni zaslišan pred državnozborsko komisijo. Ovrgel sem vse njegove navedbe. Ali se mi bo kdo opravičil? Ne. Kako ima ta gospod takšno moč, da z lažnimi ovadbami spravi poštenega človeka na zaslišanje v parlament? Sicer pa na svojih straneh takšne laži objavlja očitno z namero, da postanejo resnica.

Toda ali Ljubljana sploh potrebuje nova stanovanja? Ali ni fond praznih starih in novih neprodanih stanovanj zadosten?

Morda res, a mesto nima instrumentov, da bi se v ta stanovanja ljudje naselili. En instrument bi bilo njihovo obdavčenje, druga možnost bi bila starim ljudem, ki živijo v prevelikih stanovanjih, ponuditi možnost selitve v oskrbovana stanovanja ali v domove za starejše, kjer bi jim občina plačevala oskrbo, stanovanja pa oddajala v najem. A to zadnje se je v Evropi za te ljudi že pokazalo kot slaba rešitev.

Zdaj je trend nega na domu, kajne?

Da. To ni samo trend, ampak tudi najbolj humana rešitev tegob staranja.

Toda veliko je tudi neprodanih novih stanovanj, zakaj torej graditi še dodatna?

Verjetno jih ne prodajo, ker so predraga, sicer ne vem natančno, kakšna so razmerja med ponudbo in povpraševanjem na trgu stanovanj. Vsekakor pa je velik problem to, da se stanovanja zgolj prodajajo, ne dajejo pa se v najem. Trg je pri nas zelo tog: kupi ali pa nič, a vsi ne morejo ali ne želijo kupiti stanovanja.

Sicer pa sodobni prostorski načrt ne določa obvezne gradnje, ampak jo omogoča in s pogoji usmerja, česar naši nasprotniki nočejo razumeti: če ne bo interesa, ne bo gradnje. Obstaja pa zakonitost, da če rezerviraš več površin za gradnjo, to zagotovo vpliva na cene nepremičnin in predvsem zemljišč, se pravi, da se bi se morala po sprejetem občinskem prostorskem načrtu stanovanja prej poceniti.

Glede števila stanovanj pa tole: po oceni potreb po stanovanjih iz leta 2002 so ugotovili primanjkljaj med 40.000 do 50.000 stanovanj, k temu je treba prišteti še nujnost, da bo moralo mesto pritegniti tudi nove prebivalce, in tudi za te je treba zagotoviti stanovanja. Evropska mesta se namreč borijo za priseljence, da bi si zagotovila razvoj.

Ali ni ta želja v nasprotju s problemom izumiranja vasi, ali ni državna politika usmerjena k temu, da skuša spodbujati ljudi, da ostanejo na podeželju?

To drži, a tudi Ljubljana je v zadnjih letih izgubljala prebivalstvo, ker so se ljudje izseljevali iz mesta, delali pa so še naprej v mestu. To odhajanje, ki je zmanjševalo davčne prihodke in nam s povečanjem dnevne migracije med drugim povzročilo to prometno krizo, smo k sreči uspeli zaustaviti. Za ohranjanje vitalnosti mesta in njegove ekonomije pa je ključno, da mesto ohranja pritok prebivalcev od drugod. Dunaj na primer načrtuje s tem namenom letno 45.000 novih prebivalcev.

Ali ni Ljubljana v načrtih megalomanska? Obljublja neštete stanovanjske soseske, povezane s trgovskimi centri, spa centri, investitorjev in kupcev pa nikjer. Imos že deset let gradi Tobačno, v Njegoševem kvartu pa je medtem prodal le nekaj stanovanj.

Mesto je skušalo posredovati na trgu, a nima pravih mehanizmov. V vzajemnost smo šli z republiškim stanovanjskim skladom. Afera Vegrad pa, kot veste, še vedno zaradi majhnih zneskov za priključitev elektrike in dvigal ne omogoča ljudem vselitve.

Omenili ste Vegrad, je tam dovolj zelenih površin, vrtcev in ostale infrastrukture, ki jo tako veliko naselje potrebuje? V soseski čez Celovško se že bojijo pritiska na tamkajšnje vrtce. A ima Vegradova soseska vrtec?

Gotovo ga ima, mora ga imeti, po planu…

Nima ga.

Govorim o planu in urbanističnih standardih.

Midva pa govoriva o stvarnosti.

Če je to res, potem je to slabo. Treba ga bo zgraditi.

Torej je to spet primer, ko bodo stare soseske nosile breme pomanjkljivosti novih ali obnovljenih. Tako kot pri prometu.

Kaj naj naredi mesto?

Mesto naj nadzira zagotavljanje infrastrukture in gradi garaže tudi zunaj centra.

Saj bo. So težave z zemljišči, to pa traja.

Traja, ker se tega problema sploh ne lotite. Projekt garažnih hiš v stanovanjskih soseskah se je do sedaj izkazal za čisti fiasko.

Vem, da se trenutno projektira ena garažna hiša v Šiški. Vsi tudi vedo, da je mesto vsem zainteresiranim ponudilo brezplačno stavbno pravico za gradnjo podzemnih garaž na svojih zemljiščih. Še vedno tudi vztrajamo pri ponudbi 10.000 evrov za parkirno mesto.

Še ena garaža se gradi, cene parkirnih mest pa je zasebni investitor tako navil, da so si ljudje glede nakupa premislili.

Teh problemov je neskončno in vsak je drugačen. Moja najbolj boleča izkušnja je, da se včasih konflikti tako zapletejo, da se dejansko ne da narediti nič.

Mesto bi lahko zasebnemu investitorju določilo pogoje prodaje, sicer bo imelo še več napol dograjenih škrbin špekulantov.

Teh pogojev ni mogoče vedno postavljati, občina pa lahko gradi samo na svojih zemljiščih, če so zanje sprejeti ustrezni prostorski akti. Ti postopki pa so, kot rečeno, neizmerno zamotani in dolgotrajni.

Ampak sprejemate jih vendar vi.

Da, vem. Vendar vaš pogled na to, koliko lahko mesto res naredi, ni čisto natančen. Zdi se, da bi lahko ogromno naredili, vendar se na vsakem koraku spopadamo z ovirami. Podobno je tudi z občinskim načrtom, ki ga v bistvu potrjuje država. In to brezprizivno in po lastnih merilih. Zato smo se osredotočili na tiste projekte, ki so se že prej pokazali za uresničljive. Pa še za nekatere od teh se je kasneje izkazalo, da so neuresničljivi. Poglejte projekt gradnje soseske Stanežiče, to so načrtovali že v prejšnjem mandatu, razpisali so arhitekturni natečaj, ko pa smo pogledali zemljiškoknjižno stanje, smo ugotovili, da je občinskih zemljišč, na katerih bi lahko zgradili zaokroženo sosesko, zelo malo.

Kaj pa projekt prenove Roga?

Mesto je naredilo vse, kar je lahko, in sedaj išče zasebnega partnerja za ta projekt.

Ravno v tem je težava: veliko projektov temelji na predpostavki, da bo zasebni partner sofinanciral javni del projekta. Omogočite mu nekaj trgovskega programa, tu in tam kakšen hotel, wellness center, veliko nadstandardnih stanovanj in poslovnih prostorov. Ali ni takih projektov z eno in isto vsebino morda že preveč, partnerjev pa premalo?

Vračamo se na ključno vprašanje, ali naj občinski plani omogočajo ali določajo pogoje gradnje.

Ampak nekatere stvari mesto potrebuje in ne more čakati na zasebne partnerje, ki jih v krizi ni.

Moramo najti nekega partnerja, druge rešitve ni. Morda lahko kandidiramo za evropska sredstva, vendar tudi tu potrebujemo namesto zasebnega partnerja - državo.

Seveda bi lahko kot mnoge druge občine uspešno kandidirali za evropska sredstva in nekatere projekte zastavili tudi manj velikopotezno, namesto da ste celo v krizi računali na toliko zasebnega kapitala. Ali ni ravno to zavleklo obnove Ilirije?

Mogoče. Problem pri Iliriji je sicer na prvi pogled finančni. Na začetku je bilo predvideno toliko komercialnega programa, da bi ta pokril stroške gradnje javnega dela. Po dolgem pogajanju in prepričevanju s spomeniško službo smo znižali objekt s tem, da smo komercialni del zmanjšali na minimum. Pokazala se je možnost, da naj bi tudi država sodelovala pri projektu, šele tako lahko računamo tudi na evropska sredstva.

Zakaj niste tega predvideli že na začetku?

Ti modeli financiranja so nas očitno vse presenetili. Športni park Stožice je bil prvi uspešen projekt javno-zasebnega partnerstva po sprejetju zakona, ki je kaj takega omogočil.

Je bil to po vašem mnenju res tako uspešen projekt glede na skoraj 39 milijonov evrov, ki jih bo morala mestna občina doplačati, čeprav ste obljubili, da ne boste vložili občinskega denarja?

Mislim, da ja. Mesto je v projekt vložilo zemljišče, ki pravzaprav ni imelo prave vrednosti, saj je bila to opuščena gramoznica, v zameno pa dobilo dvorano in stadion. Projekt je bil izdelan do zadnje vejice, res pa je, da je vsak projekt povezan z nekim tveganjem.

Vas kot meščana in davkoplačevalca ne moti, da ste čez noč dolžni 39 milijonov evrov in da se bodo lahko stroški, če komercialni del ne bo zaživel, še povečali?

Me, a tega nismo mogli predvideti.

S kakšnimi načrti ste šli v projekt?

Imeli smo vse, kot je bilo narisano v natečajni rešitvi.

Zakaj ste potem šele po izbiri zasebnega partnerja in podpisu pogodbe hodili na oglede športnih objektov v tujino in v projekt naknadno vključili ogrevalno dvorano in pomožna nogometna igrišča? Verjetno bi bilo bolje, če bi že pred podpisom pogodbe točno vedeli, kaj hočete, ne pa da vam sedaj zasebni partner izstavlja poračune.

Povejte, kako preprečiti taka tveganja? Pri velikih projektih se okoliščine velikokrat spremenijo...

Mestna občina bi lahko tveganja zmanjšala s tem, da bi ob sklenitvi partnerstva točno vedela, kakšne objekte želi, Grep pa bi lahko imel sklenjen vsaj dogovor s kupci prostorov v nakupovalnem središču.

Lahko vam pokažem celotno dokumentacijo, da se boste prepričali, kako je ta proces potekal. Vse je transparentno in podprto s sklepi mestnega sveta. Problem je tudi v tem, da so vseskozi obstajale želje in namere, da bi bil ta center tudi državni.

Obljubljali ste, da bo javni potniški promet bolj učinkovit, ko boste vpadnice razširili v avenije. Ali se glede na predvidoma izredno zamudne odkupe zemljišč ne bi dalo ukrepati prej?

Novi občinski prostorski načrt predvideva avenije in z novim načrtom bomo lahko vplivali na lastnike zemljišč.

Ali ne bi veljalo glede na izkušnje, ki jih imate na primer z gradnjo Titove ceste, še pred širitvijo vpadnic razmisliti o kakšni drugi rešitvi?

V tem se lahko strinjam z vami. Izkušnja z realnim načrtovanjem in gradnjo mesta je boleča. Že ves mandat se ukvarjam z odkupom ene same hiše na Bohoričevi ulici, ki stoji sredi ceste.

To je samo ena hiša. Vi nameravate med drugim širiti celo Tržaško cesto!

Da, ampak nov prostorski načrt omogoča tudi razlastitev, zato se bo z lastniki lažje dogovarjati.

Ne glede na to boste morali izpeljati na stotine takih postopkov.

Res je, ampak samo poglejte, kakšne so te naše vpadnice. To je grozno, prava sramota mesta, nekdo se bo moral tega projekta slej ko prej lotiti.

Ali se ne bi dalo še pred tem enega voznega pasu enostavno vzeti avtomobilistom in ga nameniti mestnim avtobusom?

Tudi to preverjamo. In sicer v okviru projekta Civitas Elan na relaciji Stožice-Barjanka.

Ali bi radi del Slovenske ceste zaprli za promet?

Tudi to je del projekta Civitas Elan. Predvidena je zapora od Šubičeve do Figovca. Večkrat smo preverili to zaporo in ugotovili, da ne bi imela večjih posledic na prometne tokove.

Katero slovensko mesto je po vašem mnenju v zadnjih letih naredilo največji preskok v razvoju?

Poleg Ljubljane je to prav gotovo Koper. Z univerzitetnim središčem v Foresteriji in Armeriji bi se lahko pohvalili kjerkoli v Evropi. Obvoznica okoli mesta je odprla degradiran predel ob pristanišču, ki je propadal. Sedaj tam pristajajo križarke in s tem se celotni regiji ponuja priložnost dodatnega turističnega zaslužka. Mesto je z novo promenado na novo oživelo ne glede nato, ali so bile palme ali nove svetilke prav izbrane.

Kakšno pa je vaše stališče do novega davka na nepremičnine?

Ga nimam. Bolj zagovarjam uvedbo davka na nepremičnine, ki se gradijo na posebno donosnih lokacijah, ta prihodek pa naj se preusmeri v razvoj manj razvitih predelov mesta ali v socialne programe. Poleg tega bi morali obdavčiti tudi dobičke, ki nastanejo ob spremembi kmetijskih zemljišč v zazidljiva.

Se vam zdi, da bi morali bolj obdavčiti tudi drugo stanovanje?

S tem bi po mojem mnenju spodbudili trg nepremičnin, saj bi ljudje, ki imajo preveč nepremičnin, te prodajali ali oddajali v najem.

Za Ljubljano je predvidena najnižja možna stopnja obdavčitve nepremičnin.

(Zavzdihne.)

To stopnjo bi lahko občina kasneje tudi dvignila.

Mislim, da bi to bilo prav. Nepremičninski trg, ki ne deluje, kliče po zunanji intervenciji. Najhuje je, da imamo trg, ki ne deluje, in ob tem ne storimo nič. To je za mesto pogubno.

Boste kljub vsem težavam znova kandidirali za podžupansko mesto?

Bom. Začete projekte moram končati.