A ob tem se zastavlja zanimivo vprašanje, kako je mogoče, da se po eni strani večina zaveda te banalnosti, odsotnosti vsakega globljega temelja vedeževanja, stvar pa vendarle uspeva z nezmanjšano močjo. Dr. Alenka Zupančič Žerdin pojasnjuje, da fenomena vedeževanja ne perpetuirajo toliko domnevni naivneži, ki res verjamejo, da vedeževalci vidijo prihodnost, temveč predvsem vsi tisti, ki dobro vemo, da ni tako, pa vendarle z zmesjo ironije in radovednosti preberemo svoj horoskop.

"Tu šele v čisti obliki izstopi struktura verovanja, ki jo je izpostavil francoski psihoanalitik Octave Mannoni: Saj dobro vem, da je na primer horoskop larifari, pa vendar v praksi ravnam, kot da ni, in ga zvesto spremljam. Drugi ključni element pa je predpostavka, da obstaja naivnež, ki RES in neposredno verjame. Pri prebiranju horoskopov tako domnevamo, da nekateri - za razliko od nas - res verjamejo, kar preberejo. In ta domneva je pravi stožer verovanja."

Od kavnih usedlin do računalniško izdelanih kart

Pa smo res vsi enako dovzetni za sirensko zapeljivost zrenja v prihodnost? Dr. Marjan Smrke, sociolog, zaposlen na Fakulteti za družbene vede, po izsledkih raziskave ISSP, ki jo opravlja Center za raziskovanje javnega mnenja pri FDV, ugotavlja, da v moč vedeževanja bolj ali manj prepričano verjame tretjina prebivalstva. Ob tem pa so precejšnje razlike med različnimi kategorijami Slovencev.

"Verni ljudje so po omenjeni raziskavi pogostejši potrošniki mantike kot nereligiozni. Ob tem mi pride na misel Voltairova misel, da je praznoverje nora hči vere; to pomeni, da je od religioznosti do verjetja v vedeževanje psihološko bližja pot kot od nereligioznosti do takšnega verjetja. 'Prepričani ateisti' so v medevropskih primerjavah in pri nas kategorija, ki je najmanj dovzetna za mantiko. Praviloma so zanjo dovzetnejše ženske. Po izobrazbi pa so to, po zadnjem merjenju iz leta 2009, Slovenci z dokončano dve- ali triletno strokovno šolo oziroma dokončano srednjo šolo. Politično se uvrščajo bolj na desnico kot na levico. Naj kot zanimivost še povem, da so mantiki najbolj privrženi volilci Slovenske nacionalne stranke."

V ljudskem imaginariju je še vedno zasidrana podoba "šlogarice", starejše ženske, ki je prerokovala iz kart ali "brala" prihodnost iz kavne usedline (v deželah, v katerih prevladuje kultura pitja čaja, to funkcijo opravljajo čajni listi). Na spletu je mogoče najti tudi navodila za izvajanje te arhaične, a očitno še vedno žive vedeževalske tehnike. Pri prebiranju napotkov takoj opazimo, da gre za neke vrste ritualna dejanja, saj se je treba natančno držati kopice navodil, če naj bi tehnika (pravilno) delovala. Obstaja pa še veliko drugih tehnik napovedovanja prihodnosti, kot so branje z dlani, vedeževanje s ciganskimi in tarot kartami, vedeževanje iz sanj, števil, kristalov...

V zadnjem času doživlja pravi razcvet napovedovanje prihodnosti z računalniško izdelanimi astrološkimi kartami. A tudi pri tej modernizirani obliki gre - navkljub videzu znanstvenosti - le za površinske, lepotne popravke, medtem ko temeljna predpostavka ostaja nespremenjena. Kot razlaga dr. Smrke, vedeževanje predpostavlja določene povezave med pojavi, ki so povsem samovoljne in nepreverjene. "Za razliko od znanstvenika ali preproste kmečke pameti, ki izkustveno in objektivno ugotavlja vzročno-posledične povezave med posameznimi pojavi, vedeževanje takšne povezave od stvarnosti tako rekoč zahteva oziroma ji jih vsiljuje. Ta vsiljevani, a realno neobstoječi sklop povezav je antropolog Frazer imenoval zakon simpatetičnosti."

Več ravnih črt v kavni usedlini naj bi tako na primer napovedovalo zdravo starost, trije križi pa dobro službo ali zaslužek; sorodno naj bi položaj planetov ob našem rojstvu določal naš značaj, iz njega pa naj bi bilo mogoče - s pomočjo računalniškega programa - napovedati tudi potek našega (prihodnjega) življenja.

Dr. Smrke poudarja, da med znanostjo in mantiko ni pomiritve. "To nepomirljivost skušajo vedeževalci zaobiti tako, da so hkrati dežurni omalovaževalci znanosti in tisti, ki jo na različne načine navidezno posnemajo. Da bi naredili resnejši vtis, se opremljajo z naslovi, pridobljenimi na nekakšnih akademskih ustanovah, kompliciranimi diagrami, na katerih mrgoli črt, ali s kakšnimi napravami, ki kaj izračunajo."

Dr. Alenka Zupančič Žerdin ob tem dodaja, da je, ko govorimo o razmerju med vedeževanjem in znanostjo, treba razlikovati med dvema vrstama znanstvenosti oziroma racionalnosti. "Obstaja določeni scientizem, tudi filozofski scientizem, ki se že od nekdaj krasno dopolnjuje z vsemi vrstami spiritualizma in obskurantizma. Sloni na povsem abstraktnem, nereflektiranem ločevanju Razuma in njegovega Drugega, ki se mu vrne kot nujna zunanja dopolnitev. Dediščina resničnega preloma moderne znanosti in filozofije kot razsvetljenske tradicije pa je nekaj drugega. V enem stavku jo lahko povzamemo takole: Realno nima nobenega Pomena. To, da se zvezda giblje tako ali tako, nič ne pomeni. Njeno gibanje ni izraz nekega višjega Uma.

Hkrati moderna prelomi z dotlej množično antropomorfizacijo univerzuma - kot je na primer predstava o 'ženskem' in 'moškem' principu. In v tem je paradoks new age obskurantizmov: proti diktaturi razuma se borijo tako, da razum postavijo kot bolj ali manj nedoločeno vrhovno Bitje, zaradi katerega ima prav vse neki pomen, torej neki racio. To je šele prava diktatura racionalnosti! Proti človekovemu napuhu in njegovi gospodovalni naravi pa se borijo tako, da ga postavljajo v središče, od koder ga je moderna znanost že pregnala, in vztrajno oživljajo različne antropomorfne predstave o svetu."

Dr. Alenka Zupančič Žerdin je prepričana, da tovrstna naveza spiritualizma in scientizma služi zelo določenemu smotru: utrjevanju vladajoče ideologije in zastiranju družbeno-ekonomske realnosti in strukturno-sistemskih vzrokov. Tudi dr. Smrke se strinja, da navidez brezideološka mantika dejansko prodaja pasivizacijsko ideologijo. "Dopoveduje nam, da individualni problemi posameznika niso del širših družbenih problemov in razmer, ki jih je mogoče spremeniti, ampak posledica zvezdnih konstelacij in podobno. To, ali boš našel službo, po mantični ideologiji ni povezano s stvarnimi ekonomskimi in socialnimi okoliščinami, ampak s silami, ki so človeku zunanje."

Najhuje je, če se napoved uresniči

Zanimiv primer tovrstne ideologije nam ponuja popularna kultura. V televizijskih nadaljevankah tako zadnjih petnajst let vse pogosteje "zaposlujejo" različne jasnovidke in jasnovidce, ki s svojimi paranormalnimi sposobnostmi pomagajo policistom. "Kot je lepo izpostavil Robert Pfaller, so klasične urbane detektivke skozi raziskovanje umora raziskovale in podajale tudi določen družbeno-ekonomski kontekst, v katerem so se ti umori zgodili. Zločin je bil tu družbeno dejstvo. Današnji trend pa je kombinacija strogo scientifičnih, pozitivističnih 'forenzičnih' metod ter jasnovidnosti kot njihovega nujnega dopolnila. Drugo dopolnilo je seveda moraliziranje, lepodušništvo in dušebrižništvo. Detektive in komisarje so zamenjali moralizatorski kriminalistični tehniki in jasnovidci. Vsi naj bi s svojimi metodami enoznačno pokazali na krivca," pojasnjuje dr. Alenka Zupančič Žerdin.

Če sklepamo iz oglasov za astrologinje in vedeževalce ali če si ogledamo kakšno tovrstno oddajo v živo, ljudi v zvezi s prihodnostjo zanimajo predvsem tri področja: ljubezen, denar oziroma kariera in zdravje. Uniformna pa niso le vprašanja, ampak tudi odgovori nanje. Umetnost vedeževanja je namreč v veliki meri prav frazeologija nedoločenosti, ki jo je mogoče interpretirati na tisoč in en način. Simboli in alegorično izražanje so že od nekdaj ključni del tega univerzuma in goreči verniki v astrologijo radi poudarjajo, kako ni na tem nič enoznačnega.

Kot poudarja Alenka Zupančič Žerdin, pa ni dovolj, če od tod potegnemo sklep, da si vedeževalci na ta način puščajo odprto široko polje interpretacij in zasilni izhod. "Gre še za nekaj mnogo bolj temeljnega. Največji sovražnik vedeževanja in prerokovanja je prav enoznačnost oziroma dobesedno uresničenje. Naj kot primer navedem Ojdipovo zgodbo, v kateri se dobesedno uresniči to, kar napove orakelj, a učinek je kar največje presenečenje in Ojdipov občutek izigranosti, nekakšen 'to ne more biti to!'. Danes bi najbrž tožil delfsko preročišče. Na delu je seveda tudi struktura 'prerokbe, ki se uresniči s tem, da je podana', a kot je lepo pokazal Clément Rosset, ne gre zgolj za to. Smrtni sovražnik vedeževanja je enoznačnost realnega - dejstvo, da je realno zgolj to, kar je, in nič več, da nima nekega globljega, drugega pomena.

To, da se prerokbe ne uresničijo, še nikoli ni zavrlo vedeževalskega posla, prav nasprotno. Bi ga pa zelo učinkovito zaustavilo to, da bi se prerokbe začele druga za drugo dobesedno uresničevati. Na dobesednem poznavanju prihodnosti je nedvomno nekaj grozljivega, toda glede na to, da vedeževalci živijo od nepoznavanja prihodnosti in odprtosti lastnih videnj in interpretacij, se nam z njihove strani te groze ni bati. So prej nosilci neke druge groze: groze sveta, v katerem prav vse nekaj pomeni, klavstrofobije prostora, v katerem je vse znamenje nečesa in kjer je že vnaprej izključeno, da bi pomen trčil ob kakršnokoli realno ali ob svojo notranjo mejo, saj ga na tej meji zgolj zamenja drug pomen."

Za podajanje pretežno pozitivnih ali vsaj nedoločno odprtih napovedi, ki jih praviloma slišimo od sodobnih vedeževalcev, pa seveda obstajajo tudi povsem pragmatični razlogi. Nekateri od današnjih prerokov se sicer radi sklicujejo na nekakšen "moralni kodeks", ki naj bi jim prepovedoval, da razkrijejo svoja "temačna videnja". A dr. Alenka Zupančič Žerdin je prepričana, da "'moralni kodeks' seveda spet ni nič drugega kot del vedeževalskega biznisa in je zgolj marketinško ime za ekonomsko nujo: tako cvetoči posel kot pravna zaščita sta na strani pozitivnih prerokb. Če nekomu napoveste, da bo zbolel za rakom, se lahko zgodi, da boste klicani na odgovornost, če se na primer obesi."

Kamenodobna pojmovanja v sodobnih medijih

S psihološkega vidika je zatekanje k vedeževanju lahko tudi poskus pomiritve nelagodja, ki ga vzbujajo negotovosti življenja, oziroma način ustvarjanja vtisa, da imamo nadzor nad njimi. Dr. Smrke kot ilustracijo navaja primer športa. "Pomislimo na negotovost, ki dandanes spremlja velike športne dogodke. Tako športniki kot navijači so izpostavljeni velikemu psihološkemu pritisku, ki je po številu udeleženih in globalnih razsežnostih neprimerljiv s kakšnim olimpijskim dogodkom izpred 2500 let, pa se je tudi takrat marsikateri atlet zatekel v preročišče. Nekateri se skušajo pomiriti z magijsko-verskim pokrižanjem ob vstopu na igrišče, očitno misleč, da je neki bog navijač njegove ekipe, drugi z grizenjem nohtov, spet tretji s strokovnimi analizami, ki bolj ali manj racionalno pretehtavajo možnosti za uspeh, četrti pa z vedeževanjem; takšne vloge ob letošnjem SP v nogometu ni odigrala le znana hobotnica, ampak še nekaj drugih živali."

A če imamo lahko napovedovanje nogometnih rezultatov iz gibov hobotnice za simpatično čudaštvo, vloge medijev pri širjenju oziroma utrjevanju mantike ne gre podcenjevati. Kljub določeni distanci, ki jo ima večina do tovrstnih praks, mediji z nekritičnim oglaševanjem vedeževalskih storitev in promocijo mantičnih verovanj le-tem podeljujejo verodostojnost in perpetuirajo njihovo (ekonomsko) moč.

Kot poudarja dr. Smrke, ambiciozni in družbeno angažirani mediji ne bi smeli sprejemati radikalno postmodernističnih vrednostnih izravnavanj spoznavnih teorij in praks, ki si dejansko niso enakovredne, na primer znanstvene, strokovne in vedeževalske. Po njegovem mnenju je takih medijev pri nas žal vse manj. "Nekatere revije, ki so si nekdaj pripisovale prosvetiteljsko vlogo, so v tem pogledu klonile. Naša žena ima tako kar nekaj dežurnih vedeževalcev. In po pismih bralcev sodeč tudi precej bralk, ki se pri sprejemanju temeljnih življenjskih odločitev ravnajo po astralnem znamenju. V Nedelu je na strani, ki je sicer namenjena urjenju možganov, še rubrika V znamenju (device, škorpijona...) rojeni: navedeno je, katera znana oseba je rojena v aktualnem znamenju, a očitno, ne da bi se to osebo vprašalo, ali sploh kaj da na to. S to manipulacijo v zavest nekritičnih bralcev pronica vtis o splošni družbeni verodostojnosti mantike. Starši, ki so pred časom protestirali proti pojavljanju horoskopov v PIL-u, so imeli zato še kako prav."

Dejstvo, da je glavnina vedeževalskih storitev oziroma oglasov zanje v revijah, ki so namenjene pretežno ženskam, je po mnenju nekaterih interpretov tudi glavni razlog za večji delež žensk med potrošniki mantike - in ne njihova domnevna večja intuitivnost oziroma nagnjenost k ezoteriki.

K medijskemu uveljavljanju mantike pa prispevajo tudi povsem banalni razlogi. Astrološka televizijska oddaja je lahko namreč pomemben prispevek k izpolnitvi predpisanih kvot izvirne slovenske produkcije. "Tako razne sofisticirane tehnične, komunikacijske naprave, do katerih nas je pripeljala znanost, v svojih uricah uporabljajo mantiki, katerih pojmovanja bi zadostovala kvečjemu za kameno dobo," zaključi dr. Smrke.